Dimitrij Rupel: Moja policija in moj policaj Sheikha

Borisu A. Novaku sem povedal, da pri policiji nimam prijateljev, saj me je slovenski policist Sandi Sheikha po tem, ko me je bil leta 2016 kaznoval zaradi prometnega prekrška (ki ga ni bilo), povrhu še tožil, češ da sem se takrat, ko me je obravnaval, grdo obnašal do njega. V svoji tožbi iz leta 2017, v kateri je zahteval denarno odškodnino, je navajal, da je trpel − ker se je bal moje oblasti (Novak bi rekel moje policije) − duševne bolečine. Kot je znano, se je moja "oblast" nehala leta 2013, ko me je po enem letu s položaja generalnega konzula v Trstu odstavila in upokojila vlada Alenke Bratušek. Na koncu me je sodišče letos obsodilo, da moram policistu plačati 2.500 evrov, kar sem na koncu tudi storil. Jaz seveda nisem obtoževal Borisa A. Novaka, ki je bil vse do lanskega leta intimno povezan z dejansko oblastjo, da sta za vse te neprijetnosti krivi njegova policija in njegova vlada. Za neprijetnosti, ki so mi jih povzročale policije in vlade od leta 2013 do leta 2020, nisem dolžil Borisa A. Novaka, ampak − sicer brez uspeha − policije in vlade od Alenke Bratušek do Mira Cerarja in Marjana Šarca. Predsednik LMŠ  je celo povezan s policajem Sandijem Sheikho, saj je bil ta kandidat njegove stranke na volitvah leta 2018. Na kolesarskih protestih pa se je − če verjamem medijem [1] − za spomin slikal z demonstranti v policijski opravi.

Po prejemu obsodilne sodbe sem vso zgodbo za potrebe odvetnika in za svoj dnevnik opisal 3. novembra 2020.

I.

Pred nekaj dnevi, 29. oktobra 2020, sem podpisani prejel zajetno, 29 strani obsegajoče pisanje (Sodbo v imenu ljudstva IIP1374/2017) sodnice/svetnice Okrajnega sodišča v Ljubljani Lilijane Podlesnik, iz katerega izhaja, da moram (toženec) policistu Sandiju Sheikhi (tožniku) poleg globe zaradi prekrška, ki naj bi ga bil storil pred štirimi leti (26. oktobra 2016), izplačati še 2.500 evrov odškodnine (z obrestmi) zaradi tožnikove užaljenosti oz. porušenega duševnega ravnotežja, prizadete samopodobe, občutka manjvrednosti, nespečnosti, znižanega libida [2] itn.

II.

Postavlja se vprašanje, s čim policist Sheikha in sodnica/svetnica Podlesnikova utemeljujeta svojo zahtevo oz. odločitev? Policist Sheikha oz. sodnica Podlesnikova se sklicujeta na dva pojava prizadetosti. Policist naj bi se čutil prizadet dvakrat:

1. Med postopkom po zaustavitvi mojega vozila 26. oktobra 2016 zaradi mojih ugovorov in zaskrbljenih komentarjev (do katerih je prišlo iz razlogov, ki so bistvenega pomena za razumevanje cele zadeve in jih bom pojasnil v nadaljevanju). 
2. Naslednje leto, po duševnih mukah zaradi mojega pisma ministrici za notranje zadeve Györkös Žnidarjevi, ki sem ga napisal dan po dogodku, in v katerem sem se pritožil zaradi policistovega nečloveškega ravnanja. [3]

Policist Sheikha je svojo "prvo" prizadetost sankcioniral na licu mesta, saj mi je izdal plačilni nalog zaradi "nedostojnega vedenja" oz. kršitve 7. čl. ZJRM-1 [4], nakar je odredil (zanj neuspešen) preizkus moje alkoholiziranosti. Policistu in sodnici je po tem preostala samo še "druga" prizadetost zaradi moje pritožbe zoper policistovo ravnanje na naslov MNZ.

Tu se stvar nekoliko zaplete, saj državljan Republike Slovenije pač ne bi smel biti kaznovan, če o − po njegovi sodbi − spornem ravnanju državnega uslužbenca obvesti nadrejeno instanco oz. delodajalca. Pri tem moram povedati, da od te nadrejene instance (ministrice za notranje zadeve Györkös Žnidarjeve) glede na svoj status upokojenca (brez stranke) in na njeno strankarsko pripadnost (SMC) nisem pričakoval nobenega ukrepa. Od ministrice − v skladu z navadami v tisti vladi − tudi nisem dobil nobenega odgovora. V zvezi s sporočilom ministrici in tudi glede kopij, ki sem jih "v vednost" poslal na nekatere naslove, nisem imel nobenih pričakovanj. Dejansko se po njih ni zgodilo nič, upam pa, da razen v mojem, obstajajo še v kakšnem arhivu kot ilustracija brezobzirnega ravnanja policista Sheikhe.

Sodnica in njen policist sta s pomočjo psihološkega izvedenca Derganca skonstruirala dramatično dogajanje, o katerem nimam pojma in za katero na noben način ne morem biti odgovoren. Policist Sheikha naj bi zaradi mojih lamentacij živel v strahu, da se mu bo kaj zgodilo, da bo izgubil plačo ali službo, kupoval si je pomirjevala (ki jih je mogoče dobiti brez recepta), skrbel in trpel zaradi pripomb sodelavcev; neprijetno mu je bilo, če je kje zagledal mojo sliko, "ni sodeloval v gospodinjstvu ter pri družinskih aktivnostih, saj je bil z dogodkom in dogajanjem po njem tako obremenjen." [5] Dejansko policist zaradi dogodkov − za katere pač ne morem biti odgovoren − ni imel nobenih posledic, ampak je nadaljeval svojo politično kariero, o čemer bo govora na koncu.

III.

Če za trenutek zanemarimo interes policista Sheikhe in njegovih somišljenikov za politično provokacijo, navsezadnje za političen obračun z Dimitrijem Ruplom, slovensko državnostjo, liberalno-demokratično ureditvijo in osamosvojitvijo itd., je bistven problem zadeve humanost in predvsem odnos do bolnih ljudi. Policist Sheikha je po nalogu ali za zabavo 28. oktobra 2016 zaustavil moje vozilo, v katerem se je peljala tudi moja − skrajno resno bolna − žena. Moja prošnja, da naj upošteva posebne zdravstvene okoliščine in naj pohiti s postopkom, če je že potreben, je bila s policistove strani grobo zavrnjena, ta zavrnitev pa se je v sodbi znašla v naslednji formulaciji:

Sodišče ugotavlja, da je toženec sam, čeprav je vedel, da je žena hudo bolna in težko prenaša vožnjo, ženo kljub temu peljal na pokopališče. Glede na to, da je obisk groba opravila, očitno njeno stanje ni bilo kritično, da bi potrebovala nujno zdravniško pomoč, tega toženec tudi ni trdil. Toženčeva žena, čeprav bolna, je bila kot sopotnica v vozilu in zato udeleženka v prometu, in so tudi zanjo veljala prometna pravila. Tožnik za stanje toženčeve žene do zaustavitve vozila in pojasnila toženca ni mogel vedeti. Policista toženčeve žene neprerekano nista kaznovala zaradi neuporabe varnostnega pasu in sta upoštevala toženčevo pojasnilo, da je žena bolna, čeprav bi skladno z določbo 3. odst. 33. člena ZPolP lahko zahtevala tudi veljavno zdravniško potrdilo. Toženčevo sklicevanje na ženino bolezen ni predstavljalo utemeljenega razloga za ustavitev postopka prekrška zoper toženca … [6]

Zaradi neuspešnega prepričevanja policista, da gre za nujni prevoz bolne osebe [7] od pokopališča Žale do doma, sem bil vznemirjen in zaskrbljen. Policist si je celo dovolil oceno, da z zdravjem moje žene Marjetice A. Rudolf-Rupel ni nič narobe, v sodbi pa je njen položaj opisan protislovno: po eni strani naj bi bila skrčena in negibna, mimogrede pa naj bi iz avtomobila tudi izstopila in "policistu Kosiču rekla, naj ga bo sram in naj bo sram njegove otroke". Zgodba o ženinem izstopanju iz vozila je izmišljena in neresnična.

IV.

Pisec teh vrstic nimam izkušenj s "sodbami v imenu ljudstva" in ne morem vedeti, ali je konkretna sodba običajna ali je nemara izjemna. O tem bi moral presoditi nekdo drug. Za vsak primer pa moram opozoriti na nekatere njene značilnosti, ki so skrajno nenavadne in za demokratična merila nesprejemljive. V prvi vrsti gre za izredno nepreglednost in gostobesednost (29 strani stokrat ponovljenih domnev in citatov iz tožbe policista Sheikhe), ki naj bi ustvarili vtis, kot da gre za daljše dramatično dogajanje. Nato gre za neutemeljene sklepe, za faktične napake in neresnice, predvsem pa za skrajno pristranskost. Sodnica je sprejela kot verodostojne izjave tožnika in njegovega policijskega kolega (ki večinoma ni bil navzoč pri dogajanju, ampak je medtem sedel v avtomobilu), kot neverodostojne pa je zavrnila izjave toženca in njegove priče Tatjane Kopušar, medtem ko je pričanje izvedenca prof. Zvezdana Pirtoška − ki je seveda bistvenega pomena za razumevanje cele zgodbe − ocenila kot nepotrebno.

Iz besedila sodbe bi naivni bralec lahko sklepal, da toženec pol ure (oz. dvajset minut po oceni tožnika) ni počel drugega kot zmerjal tožnika. Sodnica na vsaki strani svojega pisanja navaja in ponavlja žaljivke ter oznake, kot so: "idiot, kreten, neumen, nesposoben"…, vendar gre za oznake in zmerljivke, ki jih je v svoji tožbi navedel tožnik in niso na noben način dokazane. Sodnica skuša z njihovim kopičenjem in ponavljanjem doseči učinek v korist tožnika. Ob tem je pozabila, da sem bil − ne glede na to, ali so bile v resnici izrečene − za te oznake/"žaljivke" že kaznovan s policistovim plačilnim nalogom zaradi kršitve ZJRM. Sodnica je po vsem videzu želela o isti zadevi soditi že drugič, torej dvakrat (ne bis in idem).

Od dogodka, zaradi katerega sem si prislužil obsodilno sodbo sodnice Lilijane Podlesnik oz. Okrajnega sodišča v Ljubljani in ki mi nalaga plačilo odškodnine 2.500 evrov policistu Sheikhi, so minila štiri leta, kar med drugim priča o (nedopustni?) dolgotrajnosti sodnih postopkov v naši državi. Po štirih letih so seveda zbledele okoliščine, ki so botrovale dogodku (28. oktobra 2016), kar je sodbo, ki je sama po sebi neresna in krivična, naredilo še toliko bolj absurdno in nerazumljivo.

V obrazložitvi sodbe recimo piše, da sem toženec "tožniku očital celo, da je sramota za našo državo in mu grozil, da se bo(m) trudil, da bodo imeli policisti manjše plače". Ne glede na to, da takšnih groženj nisem nikoli izrekel in da se nisem nikoli v življenju  trudil, da bi kdorkoli imel manjšo plačo, mi je seveda nesmiselno in naivno pripisovati, da bi lahko s takšnimi grožnjami uspel pri vladi, s katero nisem imel nobenih stikov in ki me − zaradi političnih razlik − ne bi upoštevala niti v sanjah.

Oktobra 2016 je Republiki Sloveniji vladala 12. vlada, ki jo je dve leti pred tem prevzel in dve leti potem odložil Miro Cerar. Ta vlada je bila − glede na svoje sposobnosti − preobremenjena s t. i. begunsko oz. migrantsko krizo. Kot je znano, so se leto pred tem prek slovenskega ozemlja proti Nemčiji premikale velikanske množice izseljencev iz Severne Afrike, Bližnjega vzhoda in Srednje Azije; Cerarjeva vlada pa je po neuspehu pri nadziranju nezakonitih prehodov začela postavljati mejne ovire. Pri tem je prihajalo do različnih zapletov in nesporazumov med vlado ter različnimi nevladnimi organizacijami, ki so si vzele za zgled gostoljubnost Angele Merkel. Glavni problem je bila policija, ki je zaradi preobremenjenosti in vseh mogočih zapletov konec leta 2015 začela stavkati. Takrat sem se oglasil z javnim komentarjem (ki sem ga celo ponatisnil v knjigi): "Vsaka pametna vlada bi bila, če pred njenim sedežem protestira 2.000 ali 3.000 uniformiranih policistov, skrajno obzirna in previdna. Brez policije, vojske, gasilcev in diplomacije − ki se je v teh časih sploh poskrila − ni države!" [8] Februarja 2016 sem dodal še tale komentar: "Da je marsikaj zelo narobe, govorijo poročila NATO o pomanjkljivi vojaški pripravljenosti Slovenije, vsem na očeh pa so težave z maloštevilno, slabo opremljeno in slabo plačano policijo, ki varuje mejo in se sooča z migracijami v metežu polemik, protestov in tavanja vse večjega števila priseljencev po evropskih mestih". [9] Kaj si mislim o policiji, bi si gospod Sheihka lahko prebral črno na belem. Seveda sem na zaslišanju to − kar zdaj ponavlja sodba na 29 gosto tipkanih straneh − že zavrnil.

V.

Eden vrhuncev omenjene obrazložitve se skriva v naslednjem stavku: "Prav tako je nedopustno, da je toženec zoper delo tožnika vložil pritožbo, čeprav je ta naloge policije opravljal v skladu z navodili in zakonom." Po besedah obrazložitve pritožba zoper policista ni dopustna. Res sem po dogodku napisal pismo notranji ministrici Györkös Žnidarjevi. V njem sem napisal, da sem ravnanje policista Sheikhe doživel kot šikano in domneval, da je šlo za naročilo.

Tožnik je iz te moje obupane pritožbe − morda ne po svoji lastni pameti − ustvaril nekakšno dramo, v kateri se skromni, nedolžni in dobronamerni policist spopada z nekom, ki izrablja "svojo veliko politično moč". S strani leve koalicije (Bratušek, Erjavec) leta 2013 upokojeni diplomat in profesor − s strani leve koalicije zaničevane in omejevane Nove univerze − naj bi imel veliko politično moč? 

VI.

Če se spomnimo izjave policista Sheikhe, da je policijski postopek trajal le 20 minut, se moramo vprašati, kako se je lahko v tako kratkem času zgodilo toliko reči, da je bilo za poročilo o njih potrebnih 29 strani gosto tipkanih strani Sodbe v imenu ljudstva. Sodba obravnava vprašanja o upravičenosti prevozov bolnih oseb v civilnih družinskih vozilih, o utemeljenosti predlogov, da policija pomaga in olajšuje takšne nujne prevoze, o pospeševanju in zavlačevanju policijskih postopkov, o istovetnosti policijskih uslužbencev in upokojenih funkcionarjev slovenske države, o bistrovidnosti policistov, ki naj bi bili sposobni od zadaj in iz daljave ocenjevati, ali je voznik spredaj vozečega vozila pripet z varnostnim pasom, o tehnologiji preizkusov alkoholiziranosti, o dostojanstvu priimkov in imen, o pomanjkanju policijske navzočnosti, kjer bi bila zaželena … Predvsem pa se sodba na dolgo in široko ukvarja s posledicami toženčeve korespondence, ki naj bi spravila tožnika v duševno krizo, nespečnost, pomanjkljivo družinsko funkcioniranje, strah pred slikami Dimitrija Rupla, ki naj bi imel veliko politično moč …

Iz obsežnosti teh dialogov bi bilo mogoče sklepati, da so trajali več kot dvajset minut, pri čemer nastane vprašanje, koliko časa je bilo porabljenega za alkotest in različna administrativna opravila, kot je izpolnjevanje formularjev. Z eno besedo, nobenega dvoma ni, da je šlo za zavlačevanje in razmeroma dolgotrajen postopek, ki se je začel iz precejšnje oddaljenosti med policijskim vozilom in vozilom D. R., s prostoočesno policistovo oceno o neuporabi varnostnega pasu, in se je zavlekel zaradi brezobzirnosti policista Sheikhe v zvezi z bolno potnico v civilnem avtu.

Zanimiv je povzetek izjave priče Tatjane Kopušar, katere verodostojnosti sodnica ni priznala:

/…/ (Tatjana Kopušar) misli, da je podpisala neke papirje, vendar se natančno ne spomni, ker se je takrat začelo že razburjenje, gospa je bila močno razburjena, vsi so bili živčni, tak mlad policist očitno ni razumel težavnega stanja, ali bo plenica zdržala ali ne, ozračje je bilo zelo naelektreno. Toženec je potem rekel, da bo dovolj, da morajo domov, da se bo naslednji delovni dan zglasil na policiji, zahteval je priimek in ime policista, da bo vedel, kdo je bil v patrulji oz. na koga se obrniti. Policist je imel na suknjiču nekje priimek in ime, takrat je tudi opazila, da je imel za pasom pištolo. Ve, da je bil policistov priimek nenavaden, da so ga skušali prebrati, toženec je potem rekel, da si policistovega priimka ne bo mogel zapomniti. Policist je potem začel spraševati, ali jih moti njegov priimek, dr. Rupel mu je rekel, da ga priimek ne moti, da ga pa moti proces. Potem se je začelo pregovarjanje, da če priimek moti, toženec je tožniku rekel, da hoče vedeti, kdo je policist, ki ga je obravnaval, potem je policist povedal priimek in ime, takrat je bilo vse kot v filmu. Postopek se je potem zaključil. Policist je interveniral, čeprav niso nikogar ogrožali. Ko je bilo intervencije konec, pa je dejansko prišlo do ogrožanja, saj je gospa izgubila živce, tako da sploh ne ve, kako so prišli do doma. Vprašana, ali je bil gospod Rupel kaj razburjen, je izpovedala, da malo že, tudi sama bi bila, sploh če bi ti nekdo ob 10. uri zjutraj da za pihat. Vprašana, ali je toženec uporabljal kakšne žaljivke do tožnika, je izpovedala, da ne, razburjen je bil. Priča ni zaznala, da bi toženec tožniku rekel, da je neumen, nesposoben, idiotski, da naj ga bo sram, je pa rekel, da če vidi bolnico v avtu in da če ima registrsko tablico od toženca, da lahko poda izjavo potem na policiji. [10]

VII.

Sodnica po vsem videzu ni pomislila, da pismo, ki ga je Dimitrij Rupel pisal notranji ministrici 28. oktobra 2016, ni bilo nikakršno naročilo ali besedilo za javno razpravo. Bilo je sporočilo ministrici, na katero ministrica ni odgovorila. Po svoji naravi je bilo pismo osebno in ni bilo namenjeno javni ali sodni obravnavi. Sodnica je posegla v pisemsko tajnost in v pravico državljana, da sporoča kritična mnenja na katerakoli državna zastopništva. S tem je posegla v prvovrstno državljansko svoboščino, zaščiteno z Ustavo Republike Slovenije.

Seveda so anomalije in brezobzirnosti, kot sta si jih privoščila policist Sheikha in njegova sodnica/svetnica Podlesnikova v dobi žvižgačev in splošne erozije državljanskega dostojanstva ter zaupanja, tako rekoč vsakdanji pojav. A ne glede na to zadeva Sheikha ne bi smela imeti vstopa na sodišče pravne države oz. vladavine prava.

Sodnici se ni posrečilo natančno določiti oz. opisati pritožbe toženca na dan 28. oktobra 2016. Po eni strani ugotavlja, da je toženec pisal pismo ministrici za notranje zadeve, nato pa navaja: "Izjave, ki vsebujejo neutemeljen očitek nezakonitega ali nemoralnega ravnanja, pa so žaljive. Sodišče ne najde nobenega utemeljenega razloga, da je toženec poslal sporni dopis predsedniku vlade SDS, predsedniku VSO, predsedniku države, predsedniku zbora oziroma odbora za Republiko … Toženec je pritožbo poslal ministrici za notranje zadeve, predsedniku vlade SDS, predsedniku VSO, predsedniku države, predsedniku zbora oziroma odbora za Republiko …" [11]

Sodnici se je zapisalo, da tožnik in toženec pripadata različnim političnim opcijam, s čimer na nek način izenačuje izjave strank v postopku. Sodnica − kot je razvidno tudi iz njenih zmedenih naslovov različnih državnih ustanov in organizacij (leta 2016 ni bilo nobenega predsednika vlade SDS!) − ne upošteva usodne in naklepne usmeritve tožbe policista Sheikhe zoper prof. Dimitrija Rupla. Prof. Rupel nima velike politične moči, res pa je prepoznavna osebnost slovenske osamosvojitve in oseba, ki − kot vsi dobri in pošteni ljudje − po najboljših močeh skrbi za svojo družino. Znana so njegova kritična stališča o pouličnih bojih in neredih, ki jih (ob petkih, in sicer) pripravlja aktualna opozicija proti "predsedniku vlade SDS". Sodnica je iz svojega pohvalnega in svetniškega portreta policista Sheikhe namerno izpustila edino verjetno in verodostojno razlago njegovega ravnanja v zvezi s profesorjem Dimitrijem Ruplom. Sandi Sheikha je bil na volitvah 2018 kandidat za poslanca stranke LMŠ Marjana Šarca, sicer pa je znan po tem, da se je s službenim motociklom pridružil kolesarjem na petkovih demonstracijah in z njimi snemal "selfije". Da naj bi se slovenska policija postavila proti državi in na stran ljudstva je ne tako dolgo nazaj priporočil nekdanji predsednik Milan Kučan.

[1] Glej Barbara Majdič, "Je sporni policist znani levičar, vse skupaj pa je bila dobro premišljena akcija krogov LMŠ?", Nova24TV, 12. 5. 2020.

[2] Glej Republika Slovenija, Okrajno sodišče v Ljubljani, Sodba v imenu ljudstva II P 1374/2017, str. 26.

[3] V pismu ministrici, ki sem ga sicer poslal v vednost tudi nekaterim znancem in prijateljem, sem napisal:

/…/ Postopek, ki ga je vodil g. Sheikha, je bil dolgotrajen, moja žena pa je imela vse hujše bolečine v mehurju. Ko sem ponovno opozoril na to okoliščino, sta g. Sheikha in njegov spremljevalec ugotovila, da je žena "prisebna" in da ji nič ni. Sledil je preskus moje morebitne alkoholiziranosti, ki je v veliko razočaranje policije pokazal 0,00.

Po vsem tem priznam, da me je ravnanje/šikaniranje policistov razjezilo. To ravnanje sem označil z nekaj ostrimi, vendar resnicoljubnimi besedami. G. Sheikha je večkrat razprl suknjič, da je bilo videti velik revolver, kar sem komentiral z besedami, naj me kar ustreli.

Spoštovana ministrica, dovolite, da protestiram zaradi nenavadnega ravnanja člana Vašega sistema. Želim, da se mi g. Sheikha opraviči, predvsem pa, da pojasni, od kod izvor šikane, ki je ne morem razumeti drugače, kot da gre za politično zadevo …

[4]  Zakon o varstvu javnega reda in miru v 7. členu obravnava "nedostojno vedenje". Seveda se nisem nedostojno vedel. Razburjen in razdražen sem bil, ker nisem smel nadaljevati nujne vožnje z bolno soprogo. Sodnica in njen policist se vseskozi sklicujeta na moje domnevno nedostojno vedenje po policijski zaustavitvi 28. oktobra, in kot utemeljitev sodbe navajata različne žaljivke, kot npr. "kreten, idiot, nesposoben" itn. Tudi ko bi se bil nedostojno vedel, sem bil za to − kot piše v sodbi na str. 3 − že kaznovan na licu mesta, torej ta del zgodbe sploh ne spada v razpravo o odškodnini. 

[5] Glej Sodba v imenu ljudstva, str. 4.

[6] Sodba v imenu ljudstva, str. 21−22.

[7] Gre za mojo ženo Marjetico Ano Rudolf Rupel, katere bolezen je − na podlagi hospitalizacije med 8. junijem in 5. julijem 2016 −  21. oktobra 2017 ocenil njen zdravnik prof. Zvezdan Pirtošek. Zdravnik je zapisal, da je "dolgotrajna policijska procedura za takega bolnika absolutno nevzdržna in skrajno neprimerna ter zna v veliki meri za dlje časa izničiti ugodne učinke zdravljenja".

[8] Glej Dimitrij Rupel, Železo in žamet ali od kulture do države, Ljubljana 2017, str. 304.

[9] Prav tam, str. 315.

[10] Glej Sodba v imenu ljudstva II P 1374/2017, str. 19.

[11] Glej  Sodba v imenu ljudstva, II P 1374/2017, str. 24.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.