Dimitrij Rupel: Cesta dveh cesarjev

“Ukrajina je danes klavnica v srcu Evrope,” je povedala odvetnica in aktivistka za človekove pravice Amal Clooney (ki je sicer soproga igralca Georgea Clooneya).[1] V Sloveniji pa se k besedi prijavljajo zagovorniki Rusije, ki bi prepovedali slovensko pomoč pri obrambi Ukrajine; nekatere stranke prihodnje vlade pa bi sploh ukinile slovensko vojsko in izstopile iz Nata. Nedaleč od Slovenije, v srcu Evropske unije se je v zgodovinski zadregi, ki so jo povzročile prejšnje vlade, tudi vlada Angele Merkel, znašla Nemčija, življenjsko odvisna od ruskih dobav plina. Nekateri prizori aktualnih zgodb presenetljivo spominjajo na prizore iz leta 1938 (München), ko je Zahod popustil Hitlerju, in iz leta 1939, ko se je Hitler zoper isti Zahod povezal s Sovjetsko zvezo (pakt Ribbentrop-Molotov).. 

Sovjetska zveza oz. Rusija in Ukrajina imata burno zgodovino. O njej sta prepričljivo in zanimivo pisala Timothy Snyder (Krvave pokrajine) in Sean McMeekin (Stalinova vojna).[2] Prvi avtor, ki med drugim podrobno opisuje krvavo dogajanje na Poljskem, v baltskih državah in v Ukrajini,  pravi, da je treba tretjino 14 milijonov mrtvih oz. pobitih v “krvavih pokrajinah” med letoma 1933 in 1945 pripisati Stalinu. McMeekin pripoveduje, da so ponekod v Ukrajini imeli Hitlerjeve naciste rajši od Stalinovih komunistov. Poleg Ukrajine se je med mlinskima kamnoma Nemčije in Rusije/Sovjetske zveze znašla tudi Poljska. Kaj pa Slovenci, o katerih je decembra 1869 Fran Levec pisal v pismu Janku Kersniku: “Slovenci nimamo bodočnosti! Ali bomo Prusi ali pa Rusi!”?

Ko sem se vrnil z obiska pri novem ukrajinskem predsedniku Juščenku, me je 5. februarja 2005 v Ljubljani na MZZ obiskala zmagovalka Evrovizije 2004, ukrajinska pevka Ruslana. Poklonila mi je CD s posnetkom zmagovite pesmi Wild Dances. Nesrečni Ukrajinci pojejo, od volilne zmage prevzeti Slovenci pa plešejo?

Od križišča z ljubljansko Barjansko cesto do križišča s Cesto v Gorice, med Malim Grabnom in obvoznico, deloma vzporedno z njima poteka Cesta dveh cesarjev. Iz središča mesta jo je mogoče doseči po Opekarski cesti, z Mirja ali iz Murgel. Ob Cesti dveh cesarjev, ki daje vtis revščine in zanemarjenosti, so avtomobilske delavnice, bencinska črpalka, družba za predelavo odpadkov Surovina in recimo ljubljanska prodajalna istrske vinske kleti Vinakoper. Po tej cesti naj bi se leta 1821 vozili dve vladarski kočiji, in tu naj bi se srečevala dva najodličnejša vladarja, udeleženca ljubljanskega kongresa, ki je bil nadaljevanje dunajskega: ruski car Aleksander I. in avstrijski cesar Franc I. Čeprav sta bila njuna domača jezika ruščina in nemščina, sta po vsej verjetnosti govorila francosko. Francoščina je bila namreč lingua franca, uradni jezik dunajskega in ljubljanskega kongresa in Svete alianse. Francoščina je bila takrat tudi jezik smrtnega sovražnika Napoleona. Na robu Ljubljane, ki je bil bolj slovenski kot njeno središče, sta Rus in Nemec govorila francosko, jezik, ki je za Slovence komaj nekaj let nazaj - po koncu Ilirskih provinc - izgubil svojo veljavo. Od revolucionarne vneme zapuščeni Slovenci so obtičali - kot so nekaj desetletij pozneje napisali slovenski pisatelji - med Prusi in Rusi.

In tako je bilo večinoma ves čas do danes. Opazovalci slovenske politike v glavnem ugotavljajo, da je Slovenija razdeljena, razklana, polna sovraštva in avtoritarnosti; da zanemarja človekove pravice, pravno državo in svobodo medijev. Te ugotovitve so večinoma pretirane in v marsičem zgrešene, vendar seveda drži, da se slovenska politika polarizira. Vse kaže, da se polarizira glede odnosa do Rusije. Da je tako, pričajo nekatere aktualne pobude, naj vlada opusti svojo (in evropsko) protirusko usmeritev.*

V potopisu Pomlad v Palestini (1935) Mirko Javornik opisuje prepire med Judi in drugimi potniki, ki so se vkrcali na ladjo na začetku potovanja v Trstu. Judi so ne-jude imenovali nacisti, ti pa so Jude označevali za komuniste. Komunisti so imeli svoje izhodišče v Sovjetski zvezi, nacisti pa v Nemčiji. Pred drugo svetovno vojno so slovenski politiki podobno kot drugi jugoslovanski politiki omahovali med Sovjetsko zvezo in Nemčijo, pri čemer je bil položaj občutljiv, ker sta bila Hitler in Stalin zaveznika. Vladajoča protikomunistična ekipa je podpirala trojni pakt Berlin-Rim-Tokio in razmišljala, kako bi vojno izkoristila za slovensko avtonomijo oz. nevtralnost po vzoru hrvaške NDH. Društvo prijateljev Sovjetske zveze in Protimperialistična (pozneje Osvobodilna) fronta pa sta odkrito nasprotovala povezovanju z Zahodom, s kapitalizmom in imperializmom, h kateremu sta navsezadnje prištela tudi nacistično Nemčijo.

Pred nekaj meseci je Tine Hribar v knjigi Rusko vprašanje predlagal, naj se slovenska zunanja politika bolj kot doslej usmeri k sodelovanju z Rusijo. To je utemeljil z nekaterimi domnevami o povezavah v dugi svetovni vojni, npr. z domnevo, da sta bila za poraz Hitlerja v drugi svetovni vojni nujna sovjetski “realni socializem” in “rusofilstvo”:

“Le z obujenim rusofilstvom, ki so se mu pridružili, kot smo videli, tudi voditelji slovenske antifašistične Osvobodilne fronte, je Stalin - ob podpori pravoslavne Cerkve - premagal Hitlerja.”[3]

Najvažnejša poanta Hribarjeve knjige je povezana z geopolitiko. Hribar domneva, da bo Rusija učinkovita varovalka pred kitajskimi pritiski, ki jim Evropa sama ni kos. Evropa bi se potemtakem - ob tem, ko bi se odpovedala povezavi z Američani - morala povezati/združiti z Rusijo. To bi želeli storiti pametni Nemci, vendar jim ne pustijo Američani.

Kot kažejo nekateri aktualni dogodki, tudi izjave predstavnikov zmagovitega gibanja Svoboda, se je Slovenija že spet znašla v vrtincu vprašanj, ki vsa po vrsti zadevajo odnose med Nemci in Rusi. Nemci omahujejo med svojimi nacionalnimi in evropskimi interesi; enako pa je pri Rusih, ki se trideset let po koncu hladne vojne ne morejo odločiti, ali so evropska ali azijska država.[4]

[1] Glej Delo, 30. aprila 2022, str. 32.

[2] Timothy Snyder, Bloodlands, Europe Between Hitler and Stalin, New York 2010; Sean McMeekin, Stalin’s War, A New History of World War II, New York 2021.

[3] Glej Hribar, op. cit., str. 135.

[4] Dilemo med evropsko in azijsko usodo Rusije je v znamenitih dveh govorih konec leta 1992 na zasedanju zunanjih ministrov OVSE v Stockholmu opisal Jelcinov zunanji minister Andrej Kozirev.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.