Čiračare finančnega vrednotenja

Svoje navdušenje sem opisal že v tej kolumni, kjer je bilo med drugim govora tudi o tem, da so finančni svetovalci, ki so lani izvajali celovit pregled slovenskega bančnega sistema, računali kapitalske potrebe naših bank po dveh metodah in prišli do zneskov, ki so se razlikovali za 1,5 milijarde evrov. To pomeni, na primer, kar polovico nižje ocene kapitalskih potreb ali dobre štiri odstotke našega bruto domačega proizvoda. Ne glede na relativno skalo, na katero vam postavim 1,5 milijarde, je očitno, da je 1,5 milijarde veliko denarja. Strokovnost opravljenega dela, ki je pripeljalo do takšnih razlik v ocenah, si zasluži le aplavz. Primerov strokovnosti sem si v zadnjem času nabral še več in vsi se ne odražajo v milijardnih številkah. Med njimi je primer finančnega svetovalca, ki ni vedel, da elektrike, ki se prenaša po glavnem omrežju, ni mogoče shranjevati (komentatorje prosim, da ne bi drobili o baterijah). To je pa že na ravni štosov, ki smo jih v srednji šoli slišali o mojstrih v delavnicah poklicne kovinarske šole, ki so fazane iz prvega letnika v skladišča pošiljali po rezervoarje tomosa avtomatika ali gumijasta točkala. Začetna izguba slabe banke V Sloveniji se dogajajo stvari, ki bi lahko naše radosti s finančnimi svetovalci še povečale. Pred kratkim je namreč naša slaba banka (DUTB) objavila letno poročilo, v katerem poroča o odpisu vrednosti naložb v višini 92,6 milijona evrov z uporabo inštrumenta začetnega prevrednotenja sredstev. Kako se je zgodil ta odpis vrednosti? Na slabo banko je bilo decembra prenesenih 283 slabih terjatev iz NLB ter 238 slabih terjatev iz banke NKBM. Skupna nominalna vrednost je 3401 milijon evrov, zanje pa je slaba banka plačala 885 milijonov. To je tako imenovana transferna vrednost slabih terjatev. Sredstva za nakup je dobila z izdajo dobre milijarde obveznic. Na slabi banki ne razpolagajo z vrednotenji posojil, ki so jih izvedli izvajalci skrbnega pregleda bank. Zaradi tega in zaradi dolžne skrbnosti so, tako navajajo v letnem poročilu, sami preverili pošteno vrednost prenesenih terjatev. Pri tem so pri 20 podjetjih odkrili neskladje med transferno ceno posojil in njihovo pošteno vrednostjo. Za 17 posojil so ugotovili, da je poštena vrednost za celih 92,6 milijona evrov nižja od cene, ki so jo za ta posojila plačali. Za preplačani znesek so naredili odpise. Kar je logična poteza. Tudi jaz bi jo v vsakem primeru naredil. Slabo banko bomo namreč budno spremljali pri njenem poslovanju. Zato je optimalno takoj na začetku prikazati čim slabše stanje, saj je s slabega začetnega položaja lažje prikazati pozitiven rezultat poslovanja. Dokončno pravilnost te poteze mora potrditi še njihov revizor, družba KPMG. Ob objavi letnega poročila ta revizor pozitivnega mnenja še ni mogel dati z razlago, da mu manjkajo nujno potrebne informacije o cenitvah izvajalcev skrbnega pregleda bank. Še nekaj opomb. Iz razlage DUTB je mogoče sklepati, da pri vrednotenju niso ugotovili le negativnih odstopanj poštene vrednosti terjatev v primerjavi s ceno, ki so jo plačali. Verjetno so ugotovili tudi pozitivna odstopanja, vendar tega konzervativno niso upoštevali pri sestavi letnih izkazov. Obenem domnevam, da jim v kratkem času, ki so ga imeli na voljo, ni uspelo temeljito pregledati popolnoma vseh terjatev. Kar pomeni, da bi pri preostalih podjetjih lahko odkrili še dodatna odstopanja od tistih, omenjenih v letnem poročilu. Poštena vrednost Fascinantno je opazovati, kako čisto vsi finančni analitiki, ki ocenjujejo terjatve, govorijo o pošteni vrednosti. Ne o natančni vrednosti, ki bi nas morala zanimati, temveč o pošteni. Če kdo misli, da je to eno in isto, se moti. Termin poštena vrednost je skrbno izbran. Z njim ocenjevalci opravičijo tudi morebitno nenatančnost. Namreč, če poštena vrednost ni natančna, potem razlika ni namerna, s čimer se želijo ocenjevalci oprati odgovornosti za slabo opravljeno delo. Vendar je moje trdno mnenje, da ne smemo nasesti tej semantični finti, temveč moramo začeti sistematično spremljati natančnost vrednotenja velikih finančnih strokovnjakov. Davkoplačevalci v Sloveniji imamo milijarde razlogov, da to storimo. Finančni strokovnjaki so ocenjevali vrednost terjatev v bankah pred krizo, ocenjevali so jih v krizi, vsak od njih je ugotavljal pošteno vrednost, milijardni račun za dokapitalizacijo bank pa smo dobili mi. Ocena DUTB o svojih terjatvah nam pri tem deluje v prid. Poglejte, nekdo je vzel na primer 20 podjetij in odkril znatna odstopanja. Dobrih 90 milijonov popravka vrednosti je več kot 10 odstotkov cene, ki jo je slaba banka plačala za terjatve. Kot rečeno, pregled še preostalega bi verjetno odkril še dodatne razlike. DUTB je torej ugotovil vrednosti, ki so znatno drugačne od vrednosti, ki so jih ugotovili ocenjevalci pri skrbnem pregledu naših bank lani. Ti so, po drugi strani, ugotovili znatna odstopanja od vrednotenj, ki so jih prej, kot pošteno vrednost seveda, potrjevali revizorji bank. Sicer nam ne bi bilo treba dokapitalizirati bank z milijardami. Stavim, da so v tem procesu iste svetovalne hiše z istimi strokovnjaki v kratkem časovnem razmiku podale vrednotenja za iste stvari, ki se razlikujejo tudi za faktor 5 ali 10. In vsakič so to poštene vrednosti. Kako globoko je kriza zarezala v prakso ugotavljanja poštenih vrednosti terjatev, si lahko pogledamo že na primeru zgoraj omenjene družbe KPMG. Danes pri revidiranju izkazov DUTB ne morejo podati pozitivnega mnenja k vrednotenjem družbe, ker nimajo vpogleda v vrednotenja drugih. Kar je paradoksalno. Mnenje revizorja naj bi bilo neodvisno, in ne odvisno od mnenja drugih. Ista družba KPMG je znana iz afere revidiranja družbe Merkur, preden se je ta znašla v insolvenčnih postopkih. Takrat so lahko podali pozitivno mnenje popolnoma neodvisno. In to celo dvakrat, potem ko je postalo očitno, da prve ugotovljene "poštene vrednosti" le niso bile tako "poštene". Tudi uvodoma omenjeni oceni potrebnih rekapitalizacij bank sta pošteni. Razlikujeta se za milijardo in pol evrov, vendar sta pošteni. Na dlani je, da so poštena vrednotenja vse prej kot natančna. Sicer se ne bi tako razlikovala. In nihče, ki navaja tako različne poštene vrednosti, za to ne odgovarja. Lepota velikih svetovalnih družb Velike finančne svetovalne družbe imajo eno pozitivno lastnost. Imajo premoženje. Zato lahko za morebitne napake pri ocenjevanju poštene vrednosti tudi plačajo. Pošteno, seveda. Splača se jih tožiti za narejene napake. To ni le moja zlobna opazka. Velike svetovalne družbe visoko ceno svojih svetovalnih storitev utemeljujejo tudi s tem, da so sposobne odgovarjati za svoje napake. Torej to same oglašujejo kot svojo prednost. Primer popravkov vrednosti, ki jih je prikazal DUTB, je zelo nazoren primer napak pri vrednotenju. V obdobju od vrednotenja sredstev bank v drugi polovici leta 2013 do konca istega leta, ko je vrednost ocenjeval DUTB, je preteklo premalo časa, da bi se lahko ocenjevalci izgovarjali na zunanje okoliščine. Če kaj, so se stvari v Sloveniji spremenile na bolje. Nekdo je torej naredil napako. V konkretnem primeru ali DUTB ali ocenjevalci. In te napake so prevelike, da bi jih zanemarili. So nezanemarljiv strošek za davkoplačevalce. Več kot očiten razlog, da se pri tem nekaj naredi. Pri tem je vsaj dvoje deležnikov, ki bi morali imeti interes zagotoviti temeljito analizo natančnosti ocenjevanja poštenih vrednosti. Prva je država v imenu davkoplačevalcev. Strošek rekapitalizacije bank je ogromen. Nujno je ugotoviti, ali je pri tem kdo sistematično grešil na račun davkoplačevalcev. Nekje so podatki o izvedenem vrednotenju in obstajati mora sodna pot, da se jih pridobi in izroči v neodvisno presojo. Ker je to v javnem interesu. Glede na omenjene razlike v vrednotenjih, ki jih opažamo pri vrednotenjih DUTB ali v primerih testov bottom-up in top-down stress, je upravičeno pričakovati, da bodo ugotovili sistematične napake, po katerih je mogoče zahtevati prevzem odgovornosti. Če bi bil jaz na mestu inštitucij, ki so vrednotenja izvajale, bi si želel, da se opravljeno delo preveri, ovrže pa se sum, da je delo nestrokovno opravljeno. To seveda ne bi pomenilo javnih objav podatkov. Analizo bi morali narediti izključno akademiki, ne druge komercialne svetovalne inštitucije, saj se vrana vrani pač ne meša v posel. Ker pripravljenosti na pregled opravljenega dela ni, se sum, da so se zgodile napake, samo krepi. Druga očitna interesna skupina so imetniki izbrisanih podrejenih obveznic bank. Vrednotenja, o katerih je podvomil DUTB, so ista vrednotenja, ki so bila temelj za "striženje" imetnikov obveznic. Upanje, da bodo imetniki podrejencev kdaj dobili svoje premoženje vsaj deloma povrnjeno, zato še nikoli ni bilo tako močno. Njihovo morebitno izplačilo bo spet padlo na pleča davkoplačevalcev, vendar se bo s tem odprla tudi možnost, da koga z denarjem pokličemo k prevzemu odgovornosti za povzročeno škodo.