Petek, 23. 6. 2023, 22.16
1 leto, 4 mesece
Branko Soban: Povabilo v gulag
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,46
"Dragi rojaki, vrnite se domov, dokler še imate to možnost. Dokler vas tam v Evropi ne strpajo v koncentracijska taborišča!" S temi besedami je predsednik dume Vjačeslav Volodin v teh dneh nagovoril vse tiste ruske državljane, ki so po začetku vojne proti Ukrajini zbežali iz države. Natančnih številk o tem, koliko Rusov je iz strahu pred mobilizacijo odšlo v tujino, seveda ni, toda po nekaterih ocenah jih je gotovo najmanj milijon. K tej številki je seveda treba prišteti še nekaj milijonov tistih, ki so iz države odšli že pred tem. Ko je postalo jasno, da se je v deželo dokončno vrnila trda sovjetska diktatura.
Zanimivo je, da se je s tovrstno pobudo med prvimi oglasil prav Vjačeslav Volodin, ki je še nedolgo tega govoril, da je treba vsem pobeglim zapleniti premoženje, jim povišati davke, njihove avtomobile in drugo lastnino pa predati družinam oficirjev in vojakov. Pač v skladu z znano retoriko Vladimirja Putina, ki je vse tiste, ki so obrnili hrbet domovini, že kmalu po začetku vojne razglasil za "nacpredatelje (narodne izdajalce), ki jih bo ruski narod izpljunil kot mušico, ki po naključju zaide v usta".
Toda zdaj je Kremelj nekoliko omilil odnos do pobeglih izdajalcev. V tujino so namreč odšli v glavnem strokovnjaki, intelektualci, profesorji, doktorji znanosti, ki jih država nujno potrebuje. Režim še posebej pogreša tako imenovane ajtišnike (po kratici IT), torej mojstre za informacijsko tehnologijo in računalniške programerje, ki jih v Rusiji skorajda ni več. Zato so kremeljski propagandisti vse pobegle začeli resno snubiti, naj se vrnejo v domovino.
Propagandni "šedevr"
V preteklih nekaj tednih sem v Evropski uniji, pa v Armeniji in Gruziji in te dni celo v Pekingu srečal kar precej Rusov, zgroženih nad tem, kaj Kremelj počne v Ukrajini, zaradi česar se zlepa ne bodo vrnili v Putinov objem, kot pravijo. Toda kremeljska propaganda seveda meni drugače. Vrnili so se k starim, že zdavnaj preizkušenim prijemom. Kot denimo znani kremeljski "vojenkor" (vojni dopisnik) Aleksander Koc, ki je na svojem kanalu na Telegramu objavil "izpoved pobeglega ajtišnika", 35 let starega računalničarja, ki se je naveličal trpljenja v rusofobni Evropi, kjer je malo dela in kjer je treba vse drago plačati. Zato se je odločil za vrnitev v ljubo domovino, kjer je "življenje lepo, poceni, saj je skorajda vse zastonj, in kjer oblast lahko celo kritiziraš".
Ajtišnika brez objavljenega imena je k tej odločitvi, kot piše Koc, spodbudila pretresljiva zgodba ruskega vojaka Viktorja, ki je na fronti kljub hudim ranam, kasneje so mu odrezali nogo, pomagal ranjenim tovarišem in jih sredi strašnega obstreljevanja z ukrajinske strani spravil na varno. A tudi o tej zgodbo mnogi resno dvomijo, ali je resnična.
Tisti, ki dobro poznajo tovrstne propagandne prijeme, so to Kocevo zgodbo razglasili za propagandni "šedevr" (po ruski fonetični pisavi francoske besede chef-d'œuvre, kar pomeni mojstrovina) brez primere. Nekateri so brž pobrskali po starih sovjetskih arhivih in našli pismo, ki ga je v letih pred perestrojko objavila Pravda, takratno glasilo sovjetske partije.
Pismo z naslovom Hočem domov! gre takole: "Spoštovano uredništvo Pravde! Pomagajte mi! Rešite me pred gibeljo. Rešite me tega črnega ameriškega življenja. Hočem domov, kjer sem se rodila, rasla, se učila in kjer sem končala šolo. Ljubim svoje mesto Kijev, svojo domovino. Hočem, hočem, hočem domov!
Stara sem osemnajst let. Starši, ki so odšli v ZDA, so me na silo odvlekli s seboj. Tu sem videla veliko strašnega. Strah me je. Tu sem spoznala, kaj je brezposelnost. In zdaj jočem dan in noč. Sovražim starše, ker so me pripeljali sem. Le kakšni norci prihajajo sem v Ameriko? Kaj so tu pozabili? Ni boljšega življenja, kot je življenje v Sovjetski zvezi. Vse bi storila, da se lahko vrnem domov!" Pismo je podpisano s kratico A. D. Poslano naj bi bilo iz San Francisca.
Vzhod, Zahod
Tisti, ki bodo morda res nasedli zdajšnjemu zapeljivemu petju kremeljskih siren, si morajo pred vrnitvijo v Rusijo nujno ogledati sijajni francosko-ruski film Vzhod, Zahod, posnet leta 1999. Ko sem ga takrat gledal v Moskvi, te v želodcu kar stisne zaradi pokvarjenosti režima, ki ga boleče razgalja ta mojstrovina. Film, ki je takrat pobral vse francoske filmske nagrade in bil tudi francoski kandidat za oskarja, danes zanesljivo ne bi bil več na ogled v ruskih kinodvoranah.
Zgodba je po svoje zelo podobna zdajšnjemu dogajanju. Stalin je leta 1946, takoj po končani vojni, domov povabil vse, zlasti belo rusko buržoazijo, ki je po oktobrski revoluciji zbežala iz države. Mnogi so res verjeli kremeljskim obljubam. Na ladji, ki je iz Francije plula proti Črnemu morju, se je seveda jedlo, pilo, plesalo in veseljačilo, toda ko je ladja pristala v Odesi, v hipu nastopi streznitev. Kruta realnost iz nočnih mor. Polovico potnikov so namreč takoj odpeljali na streljanje, druge pa so poslali v gulag.
Ruskega zdravnika Alekseja Golovina, ki ga je režim seveda nujno potreboval (sijajno ga igra Oleg Menšikov), s francosko ženo Marie (Sandrine Bonnaire) in sinom Serjožo pošljejo v Kijev. V komunalko, kjer se v bistvu začne pravo trpljenje. Marie obtožijo, da je vohunka, Aleksej pa poskuša storiti vse, da bi družina preživela in se nekako vrnila v Francijo. To mu veliko kasneje uspe s pomočjo francoske igralke Gabrielle (igra jo velika Catherine Deneuve), ki je zdravnikovo ženo in sina po pravi drami le spravila čez mejo na Zahod. Alekseja seveda takoj aretirajo in ga pošljejo v gulag na Sahalin, kjer so mu na srečo dovolili opravljati zdravniško poslanstvo. Družino je znova videl šele leta 1987, ko se je v Sovjetski zvezi že začela perestrojka.
Vrnitev in detektor laži
Vladimir Putin je na nedavnem peterburškem ekonomskem forumu dejal, da se je polovica "relokantov", kot zdaj pravijo pobeglim Rusom, že vrnila v domovino. Kar je seveda čista laž. Zanimivo je namreč, da raziskave javnega mnenja, ki jih redno objavlja kremeljska propaganda, niso naklonjene vračanju pobeglih. Po eni od njih je proti kar 54 odstotkov vprašanih. Slaba četrtina opozarja, da se smejo vrniti samo tisti, ki niso pljuvali po državi in ruski vojski, precej pa je tudi takšnih, ki zahtevajo, da morajo vsi "skesanci" po vrnitvi najprej čez detektor laži, kjer bo treba odgovarjati na vprašanja: Čigav je Krim? Čigavi so Donbas, Herson, Zaporožje ...?
Vjačeslav Volodin se je v svojem "vabilu", naj se vrnejo, dokler ne bo prepozno, skliceval na besede češkega predsednika Petra Pavla, ki je v enem od nastopov posvaril, da bo treba skrbneje oprezati za Rusi, ki so se zatekli v Evropo. Podobno, kot so z ameriškimi Japonci med drugo svetovno vojno počeli v ZDA. Toda Peter Pavel v tem svojem govoru nikoli ni omenjal koncentracijskih taborišč za Ruse, o katerih je govoril Volodin. Prej bi veljalo nasprotno. Kaj lahko se namreč zgodi, da bodo "relokanti", ki se bodo odločili za vrnitev, končali v kakšnih Putinovih gulagih. Ali pa v precej izpraznjenih zaporih, od koder so na fronto v Ukrajino pošiljali najbolj zakrknjene kriminalce in morilce.
Vjačeslav Volodin zato v svoji prijaznosti do rojakov na tujem v mnogočem spominja na heroja stare sovjetske anekdote, ki med obiskom pri psihoterapevtu pravi: "Doktor, jaz sploh nimam več prijateljev. Bi mi ti odurni plešasti starec morda lahko pomagal, da pridem do kakšnega?"
Putin v Haag, Medvedjev v bolnišnico
Kiril Martinov, urednik Nove Gazete. Evropa, ki izhaja v Rigi, je na Volodinovo vabilo rojakom, naj se vrnejo v Rusijo, dokler jih dokončno ne odplakne val evropske rusofobije in dokler sploh še imajo takšno možnost, odgovoril s peticijo v več točkah. Ker so ruski državljani, ki so zaradi sile razmer odšli v tujino, globoko zaskrbljeni nad tem, kar se dogaja v državi, bo vrnitev domov, kamor si seveda vsi želijo, kot piše, mogoča šele takrat, ko bo kremeljska nomenklatura izpolnila naslednje pogoje:
- Vse ruske vojaške enote se morajo pri priči umakniti z mednarodno priznanega ozemlja Ukrajine.
- Prepovedati je treba vse nezakonite oborožene formacije, kot je na primer Wagner.
- Osvoboditi je treba vse politične zapornike in ukiniti diskriminatorne zakone.
- Razpustiti je treba državno dumo Ruske federacije, ki je postala shajališče za državo nevarnih samozvancev.
- Predsednik dume Vjačeslav Volodin se mora osebno opravičiti vsem državljanom Rusije, ki jih je razglasil za izdajalce in jim grozil z eksekucijo na Lobnem mestu. (Gre za del Rdečega trga, kjer so nekoč sekali glave obsojencem.)
- Kot zgodovinsko potezo dobre volje je treba čim prej organizirati obisk Vladimirja Putina na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu, kjer se mu ne bo zgodilo nič hudega. Za začetek bodo pregledali njegove dokumente in ga prosili za nekaj pojasnil.
- Nujno bo treba poskrbeti za hospitalizacijo Dmitrija Medvedjeva, namestnika predsednika sveta za nacionalno varnost in predsednika vseruske partije Enotna Rusija.
Kiril Martinov na koncu svoje peticije zlobno dodaja, da odgovor nanjo pričakuje v zakonskem roku. Šele takrat se lahko znova vidimo, sporoča Moskvi. In ker Kremelj seveda nikoli ne bo uresničil zgoraj naštetih zahtev, se bodo milijoni Rusov, ki zdaj živijo v tujini, do nadaljnjega zanesljivo odpovedali moskovskemu povabilu v gulag.
Kolumnist Siola Branko Soban
