Branko Soban: Mali princ in argentinski princeski

Zakaj ravno tam? Zato, ker je Antoine de Saint-Exupéry Malega princa tam tudi ustvarjal. V francoščini seveda. Knjigo je pisal večji del leta 1942. V več newyorških stanovanjih, a najdlje vendarle v razkošni hiši na Long Islandu, ki jo je najela pisateljeva žena Consuelo, lepotica iz Salvadorja, dežele vulkanov, ki jih je Mali princ imel tudi na svojem malem planetu. Dva sta delovala, eden pa je bil ugasel, a je vselej ometel tudi tega …

Tudi izvirni rokopis, dolg natanko 140 strani, je ostal v Ameriki. Saint-Exupéry se je leta 1943 namreč vrnil v Evropo. V svojo letalsko izvidniško enoto 2/33. Na svoj zadnji polet je krenil leto kasneje, 31. julija 1944, s Korzike. In se, tako kot Mali princ, ni nikoli več vrnil. Knjiga je v Franciji izšla šele dve leti po njegovi smrti. Po končani vojni.

Tonio, kot se je Exupéry podpisoval v pismih judovskemu prijatelju Léonu Werthu, tako nikoli ni dočakal njene slave. In ne slave Malega princa, ki si ga danes po malem lastijo mnogi. Predvsem v tistih državah, kjer je ta slavni pisatelj in pilot potoval, prebival in okreval po nesrečah. In povsod nabiral ideje za svoje pisanje. Po malem si ga tako lastijo tudi v Argentini, od koder pišem to kolumno. V tej osmi največji državi sveta je Antoine de Saint-Exupéry preživel kar petnajst mesecev. Tod je prevažal letalsko pošto. Skoraj po vsej državi in tudi prek njenih meja.

Nočni leti v Patagonijo

Saint-Exupéry je v Argentino prispel oktobra 1929, skupaj s kolegoma, prav tako znanima francoskima pilotoma Jeanom Mermozom in Henrijem Guillaumetom. Leteli so za podjetje Aeropostal Argentina, prvo letalsko družbo v tej veliki državi, ki se je ukvarjala večinoma s prevozom pošte, občasno tudi potnikov. Antoine je prvi polet opravil 20. oktobra 1929. Med Buenos Airesom in mestom Comodoro Rivadavia na jugu države. Letalo je imelo na poti dva postanka: v San Antoniu Oeste, tamkajšnje letališče zdaj nosi ime Saint- Exupéryja, in v Trelewu, kjer je pilot na krov pobral enega tjulnja.

Exupéry je užival v letenju. Včasih se je z letalom podal vse tja do Ognjene zemlje (Tierra del Fuego), do konca južnoameriške celine. Takšni poleti so s postanki trajali tudi po 18 ur, zato je najraje letel ponoči. In ta svoja doživetja po vrnitvi v Francijo leta 1931 opisal v knjigi Nočni let (Vol de Nuit). Američani so po tej zgodbi dve leti kasneje posneli napet film, v katerem igrata Clark Gable in Robert Montgomery. Toda zaradi sporov s pisateljem, ki ni bil zadovoljen z nekaterimi deli filma, so ga morali leta 1942 umakniti iz kinodvoran. Med gledalce se je po zgladitvi pravnih nesporazumov vrnil šele leta 2011.

Andi pozimi ne vračajo ljudi …

Junija 1930 se je njegov prijatelj in kompanjon v letalski družbi Henri Guillaumet izgubil v snežnem metežu nad Andi. Za njim so izginile vse sledi. Antoine ga je obupan iskal več dni zapored, toda nikjer ni opazil nobenega znaka in nobenih razbitin letala. Iskal ga je sam, saj si nihče ni upal z njim. Stari izrek domačinov namreč pravi: "Andi pozimi ne vračajo ljudi …" Izginulemu prijatelju je zato takrat napisal pretresljivo pismo, ki je bilo potem objavljeno v knjigi Veter, pesek in zvezde (v izvirniku Terre des Hommes).

Toda medtem se je zgodil čudež. Po slabem tednu dni iskanja so pogrešanega pilota našli živega in zdravega. Henri Guillaumet je prevažal pošto med Argentino in Čilom. V petek, 13. junija 1930, ko je že dvaindevetdesetič prečkal Ande, je s svojim (francoskim) letalom potez-25 zaradi silnega snežnega meteža treščil na tla pri Laguni del Diamante. Skoraj teden je hodil čez tri gorske prelaze. Nekajkrat je že povsem obupal, toda misel na ženo Noëlle ga je gnala naprej.

In nekega jutra ga je potem napol zmrznjenega našel neki fantič. Pomagal mu je do vasi, kjer niso verjeli njegovi zgodbi. Ponj je potem prišel Antoine. Ko sta se objela, mu je Henri dejal: "Tega, kar sem storil, ne bi zmogla ponoviti nobena žival." Guillaumet je potem postal velika zvezda Aeropostala.

Tudi Antoine je imel v svoji pilotski karieri nekaj podobnih izkušenj, morda ne tako strašnih, kot je bila ta Henrijeva, toda dejstvo je, da je tudi sam kot pilot kar nekajkrat treščil – v puščavo. Leta 1927 v Mavretaniji, leta 1935 pa v Egiptu pri Vadi Natrunu, nedaleč od delte Nila. Takrat bi umrl, če ga ne bi skupaj s kopilotom zadnji hip rešili beduini. Morda je tudi zato Anne Morrow, žena znamenitega letalca Charlesa Lindbergha, s katerim se je Exupéry spoznal leta 1939, zapisala, da je Mali princ pravzaprav knjiga večne žalosti in večnega iskanja.

Andi so najdaljše gorovje na svetu, ki se razteza ob zahodni obali Južne Amerike. Foto: Shutterstock

Zverinjak na gradu San Carlos

V Argentini je leta 1930 med poletom iz Buenos Airesa v Asuncion v Paragvaju s svojim letalom laté 25 zasilno pristal v Concordii, provinci Entre Ríos, blizu reke Urugvaj, ki ločuje (in združuje) dve sosednji državi. Bilo je zunaj mesta, nedaleč od neobičajnega, že malce razpadajočega gradu San Carlos, ki ga je leta 1888 zgradil francoski magnat Eduard Demanchy. A še bolj kot grad so bili neobičajni njegovi stanovalci, ki so Antoina, ki na srečo ni bil poškodovan, sprejeli odprtih rok. "Kakor da bi pristal sredi nekakšne pravljice," je kasneje zapisal v svojih spominih.

V gradu je živela francoska družina Fuchs Balón z dvema napol divjima svetlolasima hčerama, devetletno Eddo in 14-letno Susanne, ki sta imeli na tamkajšnjem posestvu pravo živalsko farmo. Okrog hiše so se namreč podili psi, mungi, lisica, opica in en legvan. V kletkah je vreščalo več deset pisanih ptičev, imeli pa so tudi panje s čebelami. Ko so pilota Antoina povabili k jedi, je bilo pod mizo nenadoma zaslišati nekakšno sikanje. Mlajša Edda ga je hitro pomirila z besedami, da so to samo kače, ki imajo gnezdo v luknji pod mizo.

Tisti, ki so bolje poznali Saint-Exupéryja, pravijo, da ga je najbrž prav teh nekaj dni na gradu San Carlos spodbudilo k pisanju Malega princa. Tako meni tudi Paulo Tisocco, direktor današnjega parka San Carlos. Prepričan je, da sta lisica in kača, ki nastopata v knjigi, vanjo prišli prav iz tega gradu. Leta 1938 je grad zajel požar. Od takrat je bil opuščen. Leta 2014 je skrb zanj prevzelo mesto Concordia, ki leži kakšnih štiristo kilometrov od Buenos Airesa. Že pred tem so v parku pred gradom postavili spomenik Malemu princu ter fotografijo avtorja knjige z deklicama Eddo in Susanne.

Princeski Edda in Susanne

Argentinec Nicolás Herzog in Kolumbijka Lina Vargas sta leta 2019 o njiju napisala knjigo z naslovom Mali princesi, v kateri oživljata idejo, da je prav Exupéryjeva izkušnja z družino Fuchs Balón pisatelja spodbudila k pisanju Malega princa. Herzog je o tem posnel tudi napol dokumentarni, napol domišljijski film o tej zgodbi.

Januarja 1931 se je Antoine de Saint-Exupéry po petnajstih mesecih dela in letenja v Argentini vrnil v Francijo na počitnice. In seveda na poroko s prelepo Consuelo Suncin, ki jo je spoznal v Buenos Airesu. Toda medtem ko je bil v Evropi, je družba Aeropostal bankrotirala in pisatelj se ni nikoli več vrnil v Južno Ameriko.

Semena kruhovca in vojna

Malega princa so do zdaj prevedli v blizu tristo jezikov. Berejo ga lahko celo v jeziku toba, ki ga govorijo domorodci na severu Argentine. In tudi v latinščini z naslovom Regulus vel Pueri Soli Sapiunt. Mnogi menijo, da je to pravzaprav nekakšna Exupéryjeva avtobiografija. Adam Gopnik, novinar New Yorkerja, pa na primer trdi, da je to pravzaprav knjiga o vojni oziroma kritika vojne. Nadležna semena kruhovca so na primer prispodoba za nacizem, ki je hotel prerasti ves (naš in Malega princa) planet. In zato to še zdaleč ni otroška knjiga, ampak predvsem knjiga za odrasle, ki ničesar ne razumejo, kot pravi Mali princ, in je otrokom zato zelo mučno, ker jim morajo kar naprej kaj razlagati. A hkrati je to predvsem izjemno topla knjiga o osamljenosti, prijateljstvu, ljubezni in odgovornosti. Ne le do vrtnice (Malega princa), ampak do vseh, s katerimi sobivamo. Ljudje ne vidijo več sveta okrog sebe, ker jih slepijo njihove strasti in napake. Vse bolj so oddaljeni drug od drugega. Kakor zvezde. Zato se kdaj pa kdaj vendarle ozrite v nebo, svetuje pisatelj, in se vprašajte: ali je bacek pojedel cvetlico na tistem oddaljenem asteroidu B 612 ali je ni pojedel? Videli boste, kako se bodo zvezdam nasmejale ali zasolzile oči. Svet bo naenkrat popolnoma drugačen. In Mali princ bo presrečen, ker ste se iz njegove zgodbe vendarle nekaj naučili.

Kolumnist Siol.net Branko Soban Foto: Siol.net