prazniki
Sobota, 21. 12. 2024, 22.13
1 ura, 44 minut
Boštjan Udovič: Jezušček, jaslice in mesna štruca – drugič
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,67
Ko sem lani prav v tem času pisal svojo božično kolumno, sem s tem naslovom nekatere razburil, drugi pa so se prešerno nasmihali, da sem med nepovezanimi stvarmi našel skupno rdečo nit. Letos ni nič drugače, pravzaprav bi lahko uredništvo Siola mojo lansko kolumno kar poobjavilo, če bi želelo, saj se v Deželi (kot so nas po sloganu "Moja dežela" zbadljivo imenovali Srbi sredi 80. let) ni kaj veliko spremenilo. Morda le to, da se čuti, da se približujemo državnozborskim volitvam in je politična kampanja že v teku ter da bomo ta Božič praznovali še bolj razdeljeni, kot smo bili lani. A pojdimo po vrsti.
Svet v 2024
Kako bi že rekli? Na zahodu nič novega? Morda. Ampak vseeno je letos bilo kar veliko novih stvari in novotarij, ki bi jih lahko Božiček ali Dedek Mraz (sami izberite, kateri vam je ljubši) odnesel, saj se niso izšle tako, ko smo si res želeli.
Na vzhodu še vedno poteka vojna v Ukrajini, nadaljuje se vojna v Izraelu/Gazi, do spopadov prihaja na Balkanu, priča smo terorističnim dejanjem v Evropi in širše … poleg tega napaberkovanja bi hitro našli še kaj, kar dnevno kroji naše življenje.
Če govorimo o demokraciji, pa moramo ugotoviti, da je bilo letos v mednarodnih odnosih nekakšno supervolilno leto. Imeli smo volitve v Evropski parlament, pa v ZDA in Rusiji, bile so tudi v Franciji, Avstriji in kmalu bodo v Nemčiji.
Leto 2024 je torej leto "padlih vlad" in zamujenih priložnosti. In po vsakih volitvah se zdi, da nas še bolj boli glava, saj se nobene volitve ne izidejo tako, kot mnogi politični napovedovalci pričakujejo (oz. bolje rečeno – kot si želijo). A volitve so odraz volje ljudi. Mnogi pa – namesto da bi ugotavljali, zakaj se ljudje odločajo/mo, kot se – iščejo rešitve, da bi ljudem dopovedali, da se ne odločajo pravilno.
Pri tem pa pozabljajo, da je (liberalna) demokracija že davno izgubila svojo izobraževalno funkcijo in da so družbena omrežja, katerih moč smo prvič zares zaznali ob arabski vstaji sredi drugega desetletja novega tisočletja, to našo demokracijo temeljito prekrojila. In to ne v dobrem, ampak v slabem pomenu.
In če liberalna demokracija nima več te moči, kot jo je imela v 50., 60. ali 70. letih prejšnjega stoletja, kaj nam je torej storiti? Jah, narediti moramo več, da demokracija to moč spet dobi nazaj. In prvi korak je gotovo to, da kot odgovorni ljudje (predvsem pa je za to poklican politični razred) začnemo razmišljati o regulaciji družbenih omrežij in o večjem vlaganju v znanje za demokracijo. Drugače si sami režemo vejo, na kateri sedimo.
Naj božični čas prinese mir ljudem v Sveti deželi, Ukrajini in drugod po svetu.
Sočasno pa se moramo znebiti v vse družbene pore plazeče se politične korektnosti, ki je stranpot aktualnih (liberalno-demokratičnih) pristopov. Težnja, da bi bili v družbi čim bolj družbeno korektni, je namreč pripeljala do tega, da imamo potem na volitvah številne odklone k politični nekorektnosti (kar popularno imenujemo kot populiste).
Pa da ne bom o politični korektnosti le frazaril, poglejmo samo en primer tega: Posegi v književnost, kot npr. v knjigi Čarli in tovarna čokolade, debeluhu pač ne smeš reči debeluh, ampak le "zajeten možak". Prvo naj bi bilo žaljivo, drugo nevtralno. Ampak ljubi Jezus, a potem sem sam, ki sem bolj okrogle sorte, le "zajeten", ne pa "debel"? Hvala za informacijo, bom to povedal na naslednjem sistematskem pregledu, ko mi bo doktorica rekla, da moram shujšati!
Si v tem kontekstu predstavljate, kako bi bil videti Prešernov verz iz Lepe Vide "črn zamor'c po sivem morju pride …"? Verjetno nekaj v slogu "temnopoltež po sivem morju pride" ali pa "Afroameričan po sivem morju pride". Kaj pa Cankarjevo delo Hiša Marije Pomočnice, kjer se omenja hiralnica? Najbrž nekaj v slogu "Dobrodošli v dom starejših občanov!" Da, to je tista dekadentnost politične korektnosti, ki ubija demokracijo in daje prostor tihi večini v demokratičnih družbah, ki potem za določene (politične) stranke glasujejo ne zato, ker bi verjeli vanje, ampak iz protesta. In tu moramo resno premisliti, kam s takim pretiranim vedenjem pehamo našo (liberalno) demokracijo.
Pa da vas ne prevzame moralna panika. Odkloni v družbi, ki smo jim priča v zadnjih letih, niso v zgodovinskem razvoju družbe nič novega. Že očetje sociologije so opozarjali, da je odklonskost v družbi (tudi glede vrednot, ne samo dejanj) vtkana v vsako družbo in deluje kot neke vrste ventil, ki omogoča – kot pravi Gregorčič – "prerojevanje, prenavljanje, iz bitja v bitje presnavljanje".
Je pa te procese danes zaradi družbenih omrežij vse težje nadzorovati in omejevati. Zato je treba narediti več, ne na ravni držav, ker tega ne (z)morejo, ampak predvsem na ravni EU in mednarodne skupnosti, da omogočimo tudi kritičnim glasovom, da pridejo, seveda na spoštljiv način, do besede. Kajti – kot je dejal Pascal – rodimo se in umremo sami, živimo pa skupaj.
Slovenija v letu 2024
Za razliko od sveta se v deželi pod Alpami v zadnjem letu ni zgodilo kaj veliko novega. Imeli smo nekaj afer, nekaj odletelih in visečih ministrov, Fides še stavka, imamo nov plačni sistem in … spet je prišel v deželo veseli december.
Zdi se, da je Slovenija nedotakljiva in imuna na svetovne trende. Malo moralne panike je sicer nastalo prejšnji teden, ko so bili objavljeni rezultati ankete Evrobarometra, v kateri s(m)o Slovenci izrazili relativno nizko zaupanje v Evropsko unijo. Hitro so se začele pojavljati obtožbe, kdo je kriv za to, a kaj več od tega se ni zgodilo. Konec koncev je božični čas oz. veseli december in ne bomo svojega časa tratili za tako (ne)pomembne debate, kot sta položaj in zaupanje Slovenije v EU.
Da je Slovencem EU španska vas, se je pokazalo poleg vseh drugih dogodkov v tem letu tudi na okrogli mizi ob 20-letnici članstva Slovenije v EU, ki smo jo organizirali na Fakulteti za družbene vede, na kateri razen študentov, kakšnega politika, diplomata … skorajda ni bilo tistih, ki bi morali v naši državi danes odločati o tem, kako naj se Slovenija uveljavi v Evropski uniji.
Praznična Ljubljana
Popolnoma razumem, da je bila ta okrogla miza na dan, ko so na Tromostovju pekli hot doge in pleskavice, iz zvočnikov pa je odmevala popdesignovska Na božično noč, a vendarle … takšne razprave, ki govorijo o preteklih izkušnjah in prihodnosti Slovenije v EU, so tisto, kjer bi se morala kresati mnenja. In da ne bo napak razumljeno: mnenja so se kresala, le njihov odmev verjetno ni prispel do ključnih ulic v Ljubljani. Šubičeve, Erjavčeve in Gregorčičeve.
Zdi se, da smo v naši – kot so nas habsburški vladarji zbadljivo imenovali – Alpenklerikalen deželi EU res vzeli za samoumevno, nekaj, kar bo vedno tam. Tako kot smo kot samoumevno 700 let razumeli rajnko Avstrijo … Anton Korošec je šele, ko je bilo jasno, da Avstrije ni bilo mogoče obraniti, izrekel tisti svoj slaven "zu spät, majestät" (prepozno, veličanstvo). A naše srce kljub tej Koroščevi anatemi je še vedno bilo (naglas postavite sami) za Avstrijo … Upam, da se nam v EU ne zgodi podobna zgodba.
Angelci stopajo skozi nebesa …
"Težke teme in neprestano teženje," porečete, "nam ta Udovič trosi v naše jaslice in lepo okrašene in seveda najbolj izbrane krožnike za božično večerjo". In ja, strinjam se, teme, s katerimi se moramo vsakodnevno ukvarjati, niso lahke. A kot sem zapisal že lani, Božič ni in ne more biti zgoščen okoli goveje juhe, mesne štruce, potice ter objaslične pocukranosti.
To velja za vsakogar od nas in tudi za duhovnike, ki ravno v teh dneh pišejo svoje polnočne pridige! Jezus je namreč prišel v mrzel hlev, na trde jasli … potem ko so Marijo in Jožefa odganjali od hiše do hiše.
Bil je torej begunec, na tujem, mrzlem. Medtem ko je on zmrzoval, so si v Betlehemu tudi verjetno rezali debele kose pečenke ali česa drugega. Vam to v današnji politični situaciji v svetu zveni znano? Morda pa je prav letos priložnost, da če že ne odpremo vrat (našega srca) "Marijam in Jožefom", vsaj kakšen električni bojler ali radiator postavimo v tej revni štal'ci.
Dejanja, ne besede vzklikajo modreci. A vsako dejanje se začne z razmislekom. Pri nas samih. Na primer o tem, kaj moramo narediti drugače. Kako bomo postali spet človeku človek, kako bomo več vlagali v našo skupno domovino, kako se bomo povezali, ne še bolj delili, kako bomo s skupnimi napori pomagali najšibkejšim in kako bomo delali zadeve drugače. Boljše. V skupno dobro.
Zveni pridigarsko in sladkobno? Verjamem, da ja. Ampak to so vprašanja, ki si jih vsako leto postavim znova. Kje sem letos zabluzil, kaj moram pri sebi spremeniti in kako bom v novem letu naredil stvari, da bo vsakomur in vsem bolje.
In mnogokrat zgrešim. A nič ne de, božično-novoletni prazniki mi dajejo novo priložnost. Da, kot pravi papež Frančišek, v beguncu ugledam brata, da se odpravim do soseda in mu stisnem roko, da se večkrat nasmehnem, ko grem po cesti, da komu s toplo besedo ali dejanjem polepšam dan. Kot sem zadnjič to storil gospodu, ki sem mu plačal parkirnino, ker ni imel kartice, denarja pa avtomat ni sprejemal. Ko me je prosil za telefon, da mi bo vrnil tistih nekaj fičn'kov, sem mu povedal, da sem to naredil z veseljem, ker je nekoč nekdo meni pomagal na podoben način. Dejansko sem s svojim dejanjem le zglihal stvari s stvarstvom.
Da, božični čas je čas predvsem dobrih dejanj, a če se ta ne prelijejo v prakso tudi po novem letu, pa 1. marca, maja, 12. junija ali kadarkoli drugič, smo smisel Božiča izgubili. Kajti Božič je treba začeti živeti. Vsakodnevno. Pa naj bodo naše vsakodnevne jasli še tako trde.
Zato bom letos, tako kot lani, stopil do soseda in mu segel v dlan, biškote že pečem, saj letos ne bo drugih daril kot tistih izpod mojih rok. Bodo biškoti morda polomljeni, okorni, "nelepi" (kakšen lep evfemizem za "grdoto"), morda krivi … a obljubim, da bodo sladki in narejeni z veseljem. Ker vem, da so edino takšni najboljši. Saj imamo najboljše najraje, mar ne?
Lepe in blagoslovljene praznike želim!
Boštjan Udovič je redni profesor s področja diplomacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava tudi na oddelku za politične vede in sociologijo Univerze v Salzburgu. Je navdušen poslušalec klasične glasbe in soskrbnik mačka Boškota. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo nedeljo v mesecu.
