Nedelja, 26. 10. 2025, 4.00
12 ur, 49 minut
Boštjan Udovič: Dostojno(st), prosim!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,71
Tako. Državni zbor je sprejel Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, skupina volilk in volilcev se je temu uprla in predlaga referendum. V deželi pod Alpami smo se tako – kot tradicionalno – razdelili spet na dva tabora, pri čemer prav v zadnjem času prednjači radikalizacija obeh taborov. In to je tisto, česar si pri tako občutljivi temi ne bi smeli privoščiti. A začnimo na začetku.
Kaj sploh predlaga zakon
Najhujše pri tako občutljivih zakonih je, da se o zakonu pogovarjamo na podlagi poenostavljenih dejstev, pogosto tudi takšnih, ki sploh ne ustrezajo resničnosti. Zato želim v tem razdelku izpostaviti to, kar sam razumem, da določa zakon.
V 1. členu zakon določa svoj namen, in sicer, da je namen "zakona [pacientu] … omogočiti dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt, ki temelji na samostojni in informirani odločitvi pacienta". 3. člen določa, da moramo v tem postopku upoštevati pacientovo voljo ter da pacient lahko kadarkoli odstopi od uveljavljanja pravice do končanja svojega življenja.
Če se do tu verjetno vsi strinjamo, nastopi 4. člen, ki je po mojem mnenju že bolj problematičen. Ta določa ugovor vesti zdravstvenega delavca, sočasno pa, da je treba v takih primerih najti nadomestnega izvajalca tega postopka. Kaj se zgodi, če tega ni mogoče najti, v zakonu ni jasno razvidno. Zakonodajalec ni navedel, zakaj bi za ta postopek potrebovali zdravstvenega delavca.
5. člen pravico do postopka tolmači zelo ozko. Dovoljena je državljanom in tistim, ki so vključeni v obvezno zavarovanje. Ne bom se spuščal v drugo, ker imam prav pri področju dela ZZZS veliko pre-/pomislekov, ampak le v prvo. Zakaj diskriminatorno le državljanom, ne pa vsem prebivalkam in prebivalcem v zakonu tudi ni odgovorjeno.
Ostali členi zakona so namenjeni izvedbi, pri čemer se ves čas predpostavlja, da bo ta postopek izvedel zdravnik oziroma zdravstveni delavec.
Morda je z vidika razumevanja, kaj zakon določa, pomemben še 21. člen, ki vzroka smrti ne pripiše odločitvi za prostovoljno končanje življenja, ampak bolezni, ki jo ima bolnik. S tem zapisom se mi zdi, da je zakonodajalec ta člen pisal s tresočo roko, morda celo s kančkom slabe vesti. Zakaj skrivati, da se je pacient prostovoljno odločil za zaključek svojega življenja? Zakaj olepševati dejstva?
Tabor 1: pravica posameznika do dostojanstvenega zaključka življenja
Pobudniki nastanka zakona so ves čas intenzivno sodelovali pri pripravi zakona. Tu gre vsa pohvala njihovemu pristopu, ki je bil ves čas prepričljiv ter tudi postopal po temeljnih načelih dialoga: pogovarjati se, da bi se skušali razumeti.
Čeprav se s kakšnimi njihovimi argumenti nisem/nismo strinjal/-i, pa sem izjemno spoštoval, kako so zadevo zastavili. Ni namreč pogosto v naši državi videti postopkov, ki so vodeni tako zgledno, če gledamo demokratično kulturo dialoga.
V zadnjih tednih pa se je situacija obrnila. Včasih, ko spremljam tvite, pisma bralcev ali kaj drugega, tudi predvčerajšnja in včerajšnja medijska pojavljanja, se mi zdi, kot da sem v drugem filmu. Nekateri pobudniki zakona so namreč raven razprave spustili na zelo osebno raven: namesto prepričevanja in argumentacije na splošno, obračunavajo s konkretnimi družbenimi skupinami, ki zakonu nasprotujejo.
Ta obračunavanja niso nič kaj prijetna za branje in poslušanje, sploh ko se govori o zdravniškem paternalizmu, pa morda tudi o zmanjševanju teokracije na Slovenskem ali celo, da je »govorjenje o kulturi življenja in ljubezni leporečje za predane vernike«. Takšna razprava z vidika soočenja argumentov za in proti, sploh o tako občutljivem vprašanju, kot je končanje življenja, ni primerna.
Zdi se, morda vsaj meni, kot bi duh ušel iz steklenice in smo se na Slovenskem spet postavili na okope. Še enkrat: končanje življenja je izjemno zahtevna zadeva, čustveno za človeka, ki se poslavlja, čustveno za bližnje, zato bi bilo treba, sploh zdaj, ko se bo razvnela referendumska razprava, biti izjemno previden. Besede in argumenti naj bodo točni, tehtni, izjemno spoštljivi, dostojanstveni, pietetni, predvsem pa odmerjeni s filigransko previdnostjo in družbeno občutljivostjo do posameznikov ter družbenih skupin.
Tabor 2: pravica posameznika do dostojanstvenega življenja do naravne smrti
Uporaba slogana zastrupljanje bolnikov je z vidika političnega marketinga morda smela, a je preprosto poenostavljanje tega, kar v zakonu piše. Zato bi moral tudi tabor, ki zakonu nasprotuje, narediti vse, da bi bila razprava o tem, ali je naša družba dovolj zrela za odločanje o takem zakonu, čimbolj dostojna.
Govorimo namreč o enkratnem dejanju, o smrti. O smrti človeka, ki je imel svoje upe, sanje in svojo neponovljivost. Govorimo o edinstvenosti in neponovljivosti človeka. Tu pa ne sme biti prostora za poenostavljanja, prav tako pa tudi ne za pavšalne trditve.
Prav milo se mi je storilo (če se izrazim malce biblijsko), ko sem od enega od pobudnikov slišal, da naj bi za tem zakonom stali skriti finančni interesi ali pa celo to, da bo pokojninska blagajna bogatejša, ker bo več ljudi tako umrlo. O tem, da »zakon sili ljudi v smrt« sploh ne bom. Kot tudi ne o tem, da posamezniki iz tega tabora govorijo, da če bo ta zakon sprejet, ne bomo potrebovali ne pokojninske ne zdravstvene reforme. Ljubi Jezus!
Ponavljam. Končanje življenja je izjemno zahtevna zadeva, čustveno za človeka, ki se poslavlja, čustveno za bližnje, zato bi bilo treba, sploh zdaj, ko se bo razvnela referendumska razprava, biti izjemno previden in ne ideologizirati stvari ter poenostavljati. Besede in argumenti naj bodo točni, tehtni, izjemno spoštljivi, dostojanstveni, pietetni, predvsem pa odmerjeni s filigransko previdnostjo in družbeno občutljivostjo do posameznikov in družbenih skupin.
Še moj lonček k razpravi
Da imam o ideji in zdaj zakonu zadržke, nisem nikoli skrival. To sem celo pojasnil v kolumni na tem portalu pred dobrim letom dni. Danes je moje mnenje enako. Lahko to pripišete moji nerazgledanosti, konservativnosti, moralno-etičnim zadržkom ali osebni zblojenosti. Lahko mi določite kakšno drugo diagnozo, če vam bo tako lažje prebrati do konca. Nič ne de.
Zakaj sem zadržan oziroma proti? Predvsem zato, ker imam enaka vprašanja, kot lani. In ko se bom moral odločati, se bom soočal z istimi premisleki kot lani. Ne tabor 1 ne tabor 2 me v zadnjem letu nista prepričala v svoj prav.
Zadržan pa sem tudi zato, ker menim, da bi se namesto pogovora o pomoči in načinu končanja življenja morali pogovarjati o tem, kako bolnikom, ki jih čaka še zadnje življenjsko dejanje, omogočiti, da ostanejo čim dlje doma in ustvarjati pogoje, da umrejo med svojimi. Kako torej, "kot je rada poudarjala blagopokojna Manca Košir, da dajemo življenje dnevom, zdravnikom pa prepustimo, da dodajajo dni življenju"(citat iz lanske kolumne).
Smrt namreč ni oddvojena od življenja, je naš vsakdan. Težava pa je, da smo jo odrinili proč od nas in je ne razumemo kot del življenja. Verjetno tudi zato, ker se bojimo, da bi nam smrt skazila naš pogled, da je življenje ena sama uživancija.
Vsaj na slednje me je spomnil nekdo, ki mi je pred tednom na enem pogrebu dejal, da naj ne bom tako zategnjen, naj se vsaj malo nasmehnem. Zdi se, da je zanj tudi pogreb ena šarada. Da, to je težava sodobnega človeka. Da smrti ne razume v njenem bistvu kot del življenja. Ker če bi jo, bi bile razprave o zakonu, ki bo čez mesec dni na referendumu, bolj dostojanstvene, bolj argumentirane, predvsem pa bolj človeku prijazne.
Ne predstavljam si (in si tudi ne želim predstavljati, kaj šele doživeti iz prve roke), kako grozno se počuti človek, ki bi se morda odločil za prostovoljno končanje življenja, pa ga kdo obklada s tem, da se bo samozastrupil oziroma da ga bodo celo drugi zastrupili, na drugi strani pa tudi ne, kako se počuti človek, ki prostovoljnemu končanju življenja zaradi svojih (katerihkoli) razlogov nasprotuje, pa ga kdo označi za ovco ali se nanj lepi še kakšne bolj sočne etikete.
Namesto zaključka
Ne imejte me za brezčutneža. Lahko pa me imate za pristranskega. A ne zato, ker bi želel ustrezati temu ali onemu taboru, ampak ker menim, da ima vsak pravico do spoštljivega izražanja svojega mnenja. Spoštljivo, dostojanstveno, milo, predvsem pa vedno z mislijo na tistega, ki se bo ali pa se ne bo odločil za prostovoljno končanje življenja. Paziti moramo, da s svojimi besedami in dejanji zaradi naših (kot bi rekel eden od mojih starejših kolegov) ideoloških očal ne pahnemo koga v življenjsko stisko. To je kultura dialoga.
Smrt ni politični dogodek, zato ne sme biti predmet zbiranja političnih točk. Je nekaj, kar je za vsakega posameznika edinstveno. To moramo v razpravah o zakonu, ki je pred nami, upoštevati.
Zahtevna naloga za novembrsko Podalpje, mar ne? Ampak zapomnimo si: če bomo mi spoštljivi, bodo tudi drugi do nas spoštljivi. Verjamem pa, da si vsak od nas v svojem življenju želi predvsem eno: spoštljiv dialog. Mar ne?
