100 dni (ob)upa(nja)

Dilemo o tem, kakšen predsednik bo Donald Trump, nam je razrešil sam Donald. Ena od oblik zaupanja, najbolj znana, se razvije iz izkušnje, ki jo imamo s posameznikom ali določeno situacijo. Nobena beseda, noben namen, nobeno opravičilo ni močnejše od dejanja. Kaj je počel naš zet prvih 100 dni predsednikovanja na, morda še, najmočnejši izvoljivi poziciji v nam znanem vesolju?

Preberite tudi: 

• Kaj se grejo ameriški volivci?
• Predsednikovanje
• Zadovoljni, uspešni, srečni in depresivni

Kaj pa, če je vse res?

Očitno se je namenil storiti vse, kar se mu je zareklo med kampanjo. Kolikor s(m)o bili večinoma prepričani, da je Amerika tako kompleksen sistem, da ga zlepa ne zamaje še tako ekscentričen posameznik na poziciji prvega med enakimi, toliko se kaže, da morda Amerike res ne more zamajati, da pa lahko zamaje svet in njegova ravnotežja. Zdi se, da ljudje okoli Trumpa vlagajo neznanski napor, da bi ublažili, omilili, predrugačili pomen večine njegovih odločitev. Mediji nas poskušajo odvrniti od bistva (kot običajno) s tem, da do nezavesti nabijajo o temah, ki kot češ povejo vse o njem. Denimo, kako se bo Trump rokoval s kitajskim predsednikom, če se sploh bo in kaj vse bo to pomenilo za svetovno prosto trgovino. Potem ves svet opazuje, ali bo podobno kot z Merklovo, ki mu je menda ponudila rokovanje, pa ga je zavrnil in tako v nedogled.

"Očitno se je namenil storiti vse, kar se mu je zareklo med njegovo kampanjo." Foto: Reuters

Bagerist

Seveda ni bilo niti najmanjšega upanja, da bo začel govoriti drug jezik, da se bo predstavil z drugačnimi manirami. Saj drugačnega jezika najbrž niti ne zna.  Saj najbrž ni vešč vedenj, v ozadju katerih stoji empatija. Obnaša se pač tako, kot je naučen. Tako, kot mu je lastno. Tako, kot mu je omogočilo, da je postal opažen in izvoljen. Upanje, da se bo začel obnašati svetovljansko in govoriti modro zgolj zato, ker je postal ameriški predsednik, je enako nesmiselno kot upanje, da bom sam ob tem, ko mi nekdo podari letalsko vozovnico za Peking, začel spontano govoriti kitajsko.

Zato, ker si vešč vožnje bagra, ne moreš kar kandidirati za pilota reaktivnega letala. In Trump je neke vrste bagerist. Deluje kot nekdo, ki zajame kubik blata in je navdušen nad tem, da ga lahko prestavi za deset metrov. Bagerist dejansko opravlja veliko delo. Delo tisočev rok. Toda ne poznam bagerista, ki si misli, da lahko zgolj zato, ker obvlada bager, vozi tudi avion. Tako Trump dojema Ameriko, svet, politiko, nasprotnike, partnerje, kot kup blata. Prestavili ga bomo … To bom uredil. In je začel urejati. Po svoje.

Kako osamljen mora biti ta človek

V prvih stotih dneh je menda, po lastnih besedah, vstopil v zgodovino. Premagal je predhodnike. Zmagal. Postal izjemen. Morda neprekosljiv. V čem? V prvih stotih dneh je podpisal največ izvršnih ukazov med vsemi dosedanjimi predsedniki. Zakaj bi se ukvarjal s kongresom, senatom, demokracijo …? Ugotovil je, da je prehiter za demokracijo. Zakaj bi se pogovarjal, dogovarjal, usklajeval, izgubljal čas, če ni potrebno. Če lahko vse naredi sam. Če ta možnost obstaja.

To dejstvo je fascinantno. Ne gre za to, da bi delal tako, kot je prav. Gre za to, da se z njimi (kongresom, senatom …) ne ukvarja. Zanj so prepočasni. Ker je tako ali tako prepričan o svojem svetem prav, se mu ne zdi smiselno, da bi se postavil v vrsto, da bi bil zgled, da bi preveril možnosti. Zanimivo bo videti, kdaj bo postalo očitno tudi nam laikom in neposvečenim v ozadju njegovega delovanja, da se ne obvlada več. Ker prej ali slej bo jasno videti, da bo izgubil oblast nad seboj. Frustracije lahko človek, ki se počuti utesnjen, ker ni po njegovem, skriva le določen čas. Ne gre pa to v nedogled. Prej ali slej se človek vda na tak ali drugačen način. Glede na specifičen položaj je pri Trumpu nevarno to, da bo z nekaj jeznimi in ozko preračunljivimi somišljeniki storil globalno neumnost s strateškimi posledicami za vse.  

"Zakaj bi se ukvarjal s kongresom, senatom, demokracijo …? Ugotovil je, da je prehiter za demokracijo." Foto: Reuters

Če želiš biti uspešen, moraš biti prej neuspešen

Trump je že nekajkrat bankrotiral. V Ameriki je to skoraj pomembnejše kot uspeh. Vsak lahko uspe. Toda uspeti, bankrotirati, potem ponovno uspeti, in to nekajkrat, to zmore le malokdo. Dokler je to počel s svojim podjetjem, je to imelo lokalne učinke, ko to počne z Ameriko, bo morda pljusknilo do nas in še čez. Globalno segrevanje naj bi kmalu dvignilo oceane za kakšen meter. Morda tega niti ne bomo opazili, ker bo prej svet obšel cunami, po katerem bo globalno segrevanje, bolj kot ne, napoved kakšne malo močnejše plime.

Temeljni izziv demokracije

Demokracijo s(m)o si izmislili ob predvidevanju, da je večina ljudi, ki odloča o pomembnih stvareh za skupnost, normalnih, razgledanih, odgovornih … Potem te ljudi denimo povabiš na volitve in oni se odgovorno, v skladu s prepričanji, informacijami, ki jih imajo na voljo, in idejo, kako naj bi se stvari dogajale v prihodnje, odločijo. In to je kar nekaj časa delovalo. Kazalo je, da v družbi prevladujejo ljudje, ki ekstremistom ne ponudijo dovolj prostora, da bi se ti prebili do položajev, na katerih lahko vodijo celotne narode.

Od druge svetovne vojne sem bi seveda lahko našli države, v katerih se je občasno pojavil voditelj z ekstremnimi stališči do priseljencev, proste gospodarske pobude ali protekcionizma, ki bi jih lahko opredelili kot tveganje za demokracijo. Toda večinoma so se v t. i. zahodnem svetu stvari kmalu postavile v predvidljive okvire. Predvsem so bili taki voditelji v mednarodnem merilu osamljeni in so običajno hitro obrusili osti. Zadnje čase pa nič ni videti več tako, kot je bilo. Okrog nas opažamo pojave, ki dovoljujejo postaviti vprašanje, kaj pa, če se večini ljudi zmeša? Kaj bomo potem z demokracijo? Ali je demokracija smiselna in najboljša rešitev v primeru, ko je večina ljudi jezna, prestrašena, sovražno nastrojena in prepričana, da so drugi krivi za njihovo bedo?

Kaj pa če enkrat prevladajo neinformirani, razočarani, jezni in zavedeni

Seveda ni težko postaviti ločnice med socialno sprejemljivim in socialno nesprejemljivim vedenjem. Seveda je jasno, kaj pomenijo temeljne človekove pravice. Jasno je tudi, da o tako pomembnih stvareh ne odločajo ljudje na volitvah ali referendumih. Gre za tako pomembne stvari, da odločanje v zvezi z njimi prepustimo najbolj usposobljenim med nami. Zato imamo v sodstvu ustavno sodišče ali zdravstvu zdravniško zbornico. Vsi na koncu podajo neko strokovno oceno. Če nam je sodba všeč ali ne, ta stoji zase. Če bi mi zdravili drugače ali ne, stroka pove svoje.

Pri volitvah nimamo instance, ki bi ustavila norijo nihilizma, zastrupljanja, sovraštva, izključevanja, maščevanja … Popolnoma realna možnost obstaja, da Trump dobi sogovornike po svetu. Sogovornike, ki bi zadeve reševali tako kot v Teksasu pred dvesto leti. Če ti kdo ni bil všeč, si ga izzval na dvoboj. Ni bilo pomembno, ali imaš prav ali ne. Pomembno je bilo, da si bil hiter. In Trump kaže, da je lahko hiter. 

Kavboji so pritiskali na petelina. Novodobni šerifi pritiskajo na strah, ogroženost in sovraštvo.

Kdo ga (jih) bo ustavil?