Ponedeljek, 30. 3. 2026, 18.53
2 meseca, 2 tedna
"Če Trump ne stori tega, bodo ZDA poražene"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,46
Se je Donald Trump z vojno proti Iranu, ki jo je skupaj z Izraelom začel 28. februarja, sam spravil v past?
Vojna proti Iranu ni samo tretja zalivska vojna (po vojni ZDA in njenih zaveznic proti Iraku leta 1991 in vojni proti isti državi leta 2003), ampak je del druge hladne vojne: merjenja moči med ZDA in Kitajsko. In če Washington ne sprejme manj ambiciozne globalne strategije, so ZDA obsojene na poraz v hladni vojni proti Kitajski, je prepričan ameriški politični analitik Michael Lind.
Iranska vojna leta 2026 je več kot le tretja vojna v Perzijskem zalivu, ki sledi zalivski vojni Georgea Busha starejšega leta 1991 in iraški vojni, ki jo je leta 2003 sprožil njegov sin George Bush mlajši.
Druga hladna vojna
Velike sile, ki z ZDA tekmujejo za vpliv, v prvih dveh vojnah niso podprle ameriškega sovražnika. Nasprotno pa sta zdajšnja operacija proti Iranu in vojna v Ukrajini po letu 2022 dve posredni žarišči v istem konfliktu med velikimi silami – drugi hladni vojni, v britanskem mediju UnHerd piše ameriški pisatelj, profesor na univerzi v Austinu v Teksasu in politični analitik Michael Lind.
Na svetovni ravni je druga hladna vojna boj med zdajšnjo velesilo ZDA in vzhajajočo izzivalko Kitajsko. In če Washington ne sprejme manj ambiciozne globalne strategije, so ZDA obsojene na poraz v drugi hladni vojni, trdi Lind.
Predrag projekt ameriške svetovne hegemonije?
Razlog je preprost: ameriški strateški cilj – trajna ameriška vojaška hegemonija v vzhodni Aziji, Evropi in na Bližnjem vzhodu – je veliko predraga. Nasprotno pa je cilj, ki si ga delita Kitajska in Rusija – večpolarni svet vplivnih sfer velikih sil – ne le mogoč, ampak verjetno tudi neizogiben.
"Kitajski zmaj in ruski medved lahko potrpežljivo čakata, da se stric Sam izčrpa od pretiranega naprezanja in se nato vrne domov, tako kot je to storil, ko je odšel iz Vietnama, Iraka in Afganistana. In glavni upravičenec ameriškega vojaškega pretiravanja bo verjetno njegov največji tekmec – Peking."
Kitajska podpira Rusijo in Iran
"Umsko najostrejše osebnosti v Trumpovi orbiti to cenijo in vidijo povezave med različnimi žarišči. Toda administracija kot celota se ne more upreti strateški ošabnosti in naključnosti, ki sta zaznamovali številne ameriške vlade po hladni vojni – pravzaprav so trumpovci z novo iransko vojno to nagnjenost pokazali še bolj intenzivno."
Kot opozarja Lind, Kitajska s svojo podporo Rusijo omogoča vojno Moskve proti Kijevu. Kitajska poleg Rusije podpira tudi Iran. Peking je namreč Rusiji in Iranu omogočil, da se izogneta ameriškim in evropskim sankcijam z nakupom njihove nafte s pomočjo t. i. ladjevja v senci in s transakcijami, plačanimi v kitajski valuti, juanu.
Kitajci pomagajo Irancem pri izdelavi dronov?
Poleg tega je Peking islamski republiki dobavil komponente, ki se uporabljajo v njenih uničujoče učinkovitih (in izjemno poceni) brezpilotnih letalnikih šahed. Kitajci naj bi se tudi pogajali o dobavi protiladijskih raket Iranu in so tudi ruski obrambni industriji dobavili tehnologijo, ki se lahko uporablja tako v vojaške kot civilne namene.
Kitajci so Iranu pomagali uporabljati šifrirani globalni satelitski navigacijski sistem Beidou-3 in islamski republiki zagotovil sisteme, ki so radarsko slabo zaznavni. Kremelj je na drugi strani Teheranu dobavil satelitske obveščevalne podatke, ki prikazujejo lokacijo ameriških vojaških ladij in letal v Perzijskem zalivu. Iran pa je Rusiji dobavil na tisoče brezpilotnih letalnikov, ki se uporabljajo v vojni proti Ukrajini.
"Zdi se, da iranske mule držijo Washington v šahu"
Po eni od trditev nova ameriška vojna proti Iranu pomaga krepiti njen položaj v drugi hladni vojni, saj uniči najšibkejšega od treh stebrov, ki podpirajo Kitajsko.
"Vendar je to tolažilna pripoved, ki jo običajno ponujajo akademiki in pisci revij. To počnejo, da bi potolažili zahodno občinstvo, ki je razočarano nad brezciljnostjo vojne in potencialno uničujočimi posledicami za ameriški prestiž, saj se zdi, da iranski mule celo pritiskajo na Washington in ga držijo v šahu," poudarja Lind.
Je vojna v Iranu v korist Kitajski?
"V resnici imata Kitajska in njena zaveznica Rusija korist od Trumpove neumne preusmeritve ameriških vojaških virov v Perzijski zaliv. Da bi ohranile operacijo, so ZDA Južni Koreji odvzele sisteme protiraketne obrambe in jih poslale na Bližnji vzhod, dva rušilca z vodenimi raketami, ki sta nameščena na Japonskem, pa so preusmerile na območje Perzijskega zaliva. Po podatkih Centra za strateške in mednarodne študije bi ZDA v vojni s Kitajsko zaradi Tajvana zmanjkalo raket v manj kot enem tednu."
Kot piše Lind, vojna proti Iranu koristi kitajsko-ruskemu zavezništvu tudi na druge načine. Razdelila je Nato, predsednik ZDA Donald Trump pa je ameriške evropske zaveznike najprej označil za strahopetce, nato pa jih pozval na pomoč.
"Trump se je znašel v pasti"
"Ker se je Trump znašel v pasti, je sebe in narod ponižal s tem, ko je Peking prosil za pomoč v Perzijskem zalivu. 14. marca je Trump v objavi na Truth Social obupano pozval Kitajsko in druge države, naj pošljejo 'vojne ladje skupaj z ZDA, da bi ohranile ožino odprto in varno'. Kitajska je povabilo zavrnila."
Kakšno spodbudo ima Peking, da brzda svoja pooblaščenca Rusijo ali Iran, se sprašuje Lind. "Medtem ko opazujejo strica Sama, kako se muči v jeklenih pasteh Ukrajine in Perzijskega zaliva, se lahko kitajski voditelji osredotočijo na osvajanje ene svetovne industrije za drugo in povečanje odvisnosti drugih držav – vključno z ameriškimi zavezniki – od Kitajske."
Nasprotovanje ZDA, tudi če bi Kitajska postala demokratična?
Lind je tudi prepričan, da četudi bi Kitajska ali Rusiji jutri kot svoj sistem prevzeli večstrankarski liberalni sistem, bi nacionalni ponos, izražen na svobodnih in poštenih volitvah, preprečeval njihovim novim demokratično izvoljenim voditeljem, da bi v svoji soseščini sprejeli trajno in ponižujočo podrejenost ameriški vojaški moči.
"Trumpova administracija, kljub temu da promovira nacionalizem in suverenizem za ZDA, ni ugotovila, da tudi drugi narodi lahko tako močno čutijo svojo suverenost in so zanjo pripravljeni tudi umreti," še piše Lind v UnHerdu.
