Kaj se grejo ameriški volivci?

Kaj nam o Ameriki in Američanih pove dejstvo, da je Donald Trump še vedno v igri za ameriškega predsednika? Ali je v mozaik poglobljenih političnih analiz mogoče postaviti še kanček razmišljanja, ki sliko dopolni s psihološkega stališča?

Donalda Trumpa vidim kot katalizatorja apatije, nemoči in jeze, ki se zajedajo v samo bistvo moderne kapitalistične družbe. Družbe, v kateri smo (precej) ljudi pripeljali do točke, na kateri so globoko v sebi prepričani, da za njih slabše, kot je, ne more biti.

Donalda Trumpa vidim kot katalizatorja apatije, nemoči in jeze, ki se zajedajo v samo bistvo moderne kapitalistične družbe. Družbe, v kateri smo (precej) ljudi pripeljali do točke, na kateri so globoko v sebi prepričani, da za njih slabše, kot je, ne more biti. Foto: Reuters

Ne bi rad izpostavljal republikancev, čeprav se mi zdi, da pri demokratih kandidat njegovega kalibra ne bi prišel dlje od oddaje vloge za kandidaturo. Nikakor zaradi tega ne mislim, da sta Bernie Sanders in Hillary Clinton dobra kandidata že samo zato, ker sta nominirana med demokrati. Ne bi jih rad primerjal med sabo, rad bi samo razmišljal o Donaldu Trumpu.

Katero Ameriko pooseblja ta kandidat? Analitiki radi napišejo, da ima ta ali oni kandidat prednost v neki državi, ker v njej prevladujejo mladi, drugi ima prednost tam, kjer so močni bančniki, tretji spet tam, kjer je močna latinskoameriška skupnost. Kdo so volivci Donalda Trumpa? Kdo z navdušenjem hodi na njegove shode in sprejema njegovo ideologijo, njegov način razmišljanja? Kdo je volivec, ki se navdušuje za njegove rešitve?

Sam Donalda Trumpa vidim kot katalizatorja apatije, nemoči in jeze, ki se zajedajo v samo bistvo moderne kapitalistične družbe. Družbe, v kateri smo (precej) ljudi pripeljali do točke, na kateri so globoko v sebi prepričani, da za njih slabše, kot je, ne more biti. In to ne v materialnem smislu. V mislih imam etiko, vrednote, sodelovanje, sočutje, povezanost ali empatijo. Prepričanje Trumpovih volivcev je, da so del družbe, v kateri so privilegiji rezervirani za izbrance. Družbe, v kateri ne moreš biti uspešen, če ne hodiš vsaj malo po robu ali čez. Ne zavedajo se, da navijajo za milijarderja, ki tepta ravno tisto, po čemer hrepenijo.

Apatija

Živimo v družbi, v kateri imamo smrt, seks, bolečino, obup in uspeh, posebej ali hkrati, ves čas servisirane v kakofoniji oblik, zvokov in slik. V vsakem trenutku smo v realnem času obveščeni o tragedijah v Pakistanu, Bruslju ali Siriji, o preširoki zadnjici Kim Kardashian, o domnevnem varanju moža te ali one lepotice in o tragediji, ker je bil v Velikem bratu nominiran ta ali oni favorit. Človek vsega tega ne more normalno prebaviti. Eden od načinov je, da nas te informacije obidejo in nas ne prizadenejo, da torej postanemo apatični. Otopimo. Še smrt nas ne pretrese več, če le ni prišla v našo sosesko ali neposredno bližino.

Resnica je tako brutalna, mi pa tako nemočni.

Nemoč

Občutek nemoči se razvije, ko v nedogled ponavljamo neko vedenje in ob tem ostajamo neuspešni. Podobno velja tudi, če spreminjamo vedenje, pa smo ob tem še vedno neuspešni. Ljudje potrebujemo občutek in informacijo, da je naše vedenje koristno. Da nas bo pripeljalo do cilja. Do rešitve. Do potešitve.

Vedenje je edino orodje, ki ga imamo na voljo za zadovoljevanje potreb. Če je učinkovito, dosežemo cilje in se počutimo dobro. Če je neučinkovito, je to razlog za preplah. Posameznik, ki zaradi okoliščin ali neučinkovitih vedenj nikoli ne doseže ciljev, ki si jih je zastavil, postane frustriran. Frustracija pa nekatere pahne nazaj v cikel apatije in nemoči, druge pa v agresijo.

Jeza

Jeza je vedno posledica nemoči. Suveren, močan človek se ne jezi. Ni potrebe po tem. On težave rešuje. Se odloča. Izbira. Nemočen človek, ki ne ve več, kako bi cilj dosegel, se jezi. Prav tako se ne jezi močan človek, ki ima vzvode, vedenja, prijeme in veščine, s katerimi doseže cilj. Nemočen človek se prej ali slej začne spraševati, kdo je vir njegove frustracije. Če se prst obrne in kaže k samemu sebi, postane človek samodestruktiven. Agresivnost obrne proti sebi. Če prst pokaže na druge, se jeza in destruktivnost obrneta navzven. Proti drugim, proti posamezniku ali družbi. Ekstremni primeri nasilja imajo klice v nemoči ali nezmožnosti doseči cilje na socialno sprejemljiv način.

Posameznik in družba

Zgoraj napisano je razloženo za primer posameznika. Toda ko se vzpostavi kritična masa apatičnih in nemočnih ljudi v določeni družbi, bomo prej ali slej nasilje in jezo zaznali v širši družbi. To je tisto, kar skrbi v Ameriki in kar bi nas moralo vse bolj skrbeti tudi pri nas.

Moderen kapitalistični način razmišljanja postavlja posameznika v središče dogajanja. To je všečno. Posameznik je pomemben. Posameznik je vse. Lahko postaneš, karkoli hočeš. Od tebe je odvisno, kako uspešen boš v življenju.

Slogani, kot je znani Da, zmoremo! (Yes we can), poskušajo ljudi navdušiti nad meritokracijo. Kolikor se bomo potrudili, toliko bomo dobili. Dobili bomo tisto, kar si bomo zaslužili. In ljudje se trudijo in čakajo plačilo. Pogosto plačilo izostane. Trud je, rezultata ni. Včasih ne naredimo ničesar narobe, pa plačila vseeno ni, zato se počutimo izigrane. Več ljudi ko se počuti izigrane, več potenciala za jezo je v družbi.

Katalizator

Jeza se v družbi nabira. Sprosti se lahko na različne načine. Vse oblike odvisnosti in nekatere oblike tvegane spolnosti, depresije, samomorilnega vedenja so primeri sproščanja proti sebi obrnjene agresivnosti. Izživljanje v prometu na cestah, smetenje po forumih, agresija do drugih so primeri navzven obrnjene agresivnosti. Agresivnosti, ki je nekako družbeno obvladljiva. Moderne zahodne družbe imajo aparat, ki načeloma posameznika ščiti pred samim seboj (zdravstvo) in pred drugimi (policija).

Kaj se zgodi, ko se družbene napetosti zberejo okrog enega posameznika? Ko postane eden od jeznih, frustriranih in agresivnih ljudi eden tistih, ki ima moč, vpliv in položaj, s katerega lahko vpliva na družbene premike, nas lahko upravičeno zaskrbi. Donald Trump pooseblja jeznega Američana. V svojih nastopih ne more skriti strupa, jedkosti in škodoželjnosti. Najbrž si jih niti ne želi. Veliko Američanov se z njim identificira.

Še več, Trump potencira njihovo razočaranje, jezo in obup. Če je on, ki je uspešen in bogat, tako jezen in razočaran, kako jezni smo potem lahko šele mi? Posledice so lahko nepredvidljive, tudi za Trumpa. Morda ljudje v štabu Trumpa verjamejo, da lahko jezo enkrat, ko in če bo mož izvoljen, zaustavijo. Upam, da imajo prav. Toda kolikor razumem psihologijo ljudskih množic, vem, da je množico težko aktivirati, toda veliko težje jo je ustaviti, ko je enkrat v pogonu.

Zaporedje dogodkov je skrb vzbujajoče. Amerika ni dovolj daleč, da bi bilo vseeno, kdo je njen predsednik. Ali pač? Nekaterih to ne skrbi. Morda je prav tako.

Moralo pa bi nas skrbeti dejstvo, da je podobnosti političnega delovanja, ki ga vidimo v Ameriki, mogoče najti tudi pri nas.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

17
  • quark / 17.04.2016. ob 18:58

    Avtor govori bedarije, očitno ni poslušal enega Trumpovega zborovanja. Trump je neprimerno manj nevaren za svetovni mir od Hillary Clinton, je namreč za izolacionizem ZDA in ga tudi Nato ne zanima, če razpade. ZDA potrošijo preveč denarja za obrambo nekaterih zaveznic in to namerava ustaviti.

  • kernest / 17.04.2016. ob 08:29

    H komentarju pod sliko : Če je tole napisal nekdo ki živi in deluje v Ameriki (dopisnik) ter govori o stanju stvari na oni strani luže bi bilo OK. Vendar imam vtis da bi rad spotoma natrosil nekaj neumnosti za domač rabo. St(r)anje kakršno živimo mi je namreč precej drugačne narave in potrebuje zdravljenje z druge strani kot morebiti Amerika.

  • željudin / 17.04.2016. ob 16:58

    bolj zdravo bi se bilo vprašati glede zdravja slovenskih volilcev...nisem še slišal, da bi v ameriki teden pred volitvami zaprli vodilnega politika in ga čez pol leta izpustili ...ker je bil obsojen brez dokazov...se kdo še spomni golobiča, viranta, jankovića in ostalih političnih luzerjev, ki so končali na smetišču zgodovine...glede odnosa do amerike pa...američani so titovi jugo desetletja pošiljali zastonj pšenico...da smo s polnimi ritkami lažje srali po njih in po grdem kapitalizmu...

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano