"Američane je strah. Mislijo, da jih bo Trump zaščitil." #intervju

46-letna Virginia Ramos Rios je v ameriško politiko vstopila leta 2009, tik po izbruhu svetovne finančne krize. Akutna imunska bolezen je prinesla spoznanje, da lahko zaradi izgube službe v eni od manjših bank ostane brez zdravstvenega zavarovanja. Pridružila se je demokratom. Leta 2015 je bila ena od delegatk na primarnih volitvah, ki so odločale o kandidatu te stranke na predsedniških volitvah. Bila je v taboru demokratskega predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa, ki ga je na volitvah tesno premagala Hillary Clinton.

Sledil je prelomni trenutek njene kariere. Leta 2018 je vodila kampanjo tedaj 28-letne neznane pravnice Alexandrie Ocasio-Cortez, ki je bila izvoljena kot najmlajša članica ameriškega kongresa v zgodovini. Zmaga kandidatke, ki velja za enega največjih političnih upov demokratov, je šokirala ameriške politične analitike. Ne le zato, ker je kot nov obraz premagala uveljavljene politike, kar se v ZDA zgodi sila redko, ampak ker je Ocasio-Cortezovi to uspelo brez velikih donacij ameriških korporacij. Brez teh je namreč težko postati že kandidat z resnimi možnostmi, kaj šele senator ali celo predsednik.

"Geslo kampanje je bilo 'Ljudje proti denarju'. In v resnici je šlo prav za to," poudarja Ramos-Riosova, ki te dni na povabilo stranke evropskih socialistov obiskuje različne države.

Smo v drugi polovici mandata ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Kako dolgo bo še v Beli hiši? Do januarja 2021? Ali še nova štiri leta?

Iskreno, ne vem. Ampak povsem mogoče je, da bo izvoljen še enkrat.

Kaj je skrivnost njegovega političnega uspeha? Da se kot predstavnik korporativne elite prodaja kot prvi glas "jeznih belih moških", poražencev globalizacije? Kako mu to še vedno uspeva?

V ZDA še vedno živi ogromno ljudi, ki so razočarani nad potjo, po kateri so šle ZDA v zadnjih dvajsetih ali več letih. Pomemben je tudi dejavnik strahu. Če nekoliko karikiram, ljudje imajo raje tepca, ki ga dobro poznajo, kot pa nekoga, ki jim govori, kako bi lahko bilo bolje, a mu ne zaupajo. Trumpa poznajo, v svoji nepredvidljivosti je v bistvu predvidljiv. Njegova sporočila razumejo kot zagotovilo, da jih bo zaščitil.

Foto: Bojan Puhek

Kaj je največji strah Američanov? So to res priseljenci z juga, zaradi katerih želi Trump na meji z Mehiko zgraditi zloglasni zid?

Niti ne. Ko se pogovarjaš z ljudmi, ugotoviš, da jih je najbolj strah izgube službe. Pri tem priseljenci niso nevarni, saj opravljajo umazana in druga dela, ki jih ne želi nihče drug. Mlade generacije ugotavljajo, da živijo slabše kot njihovi starši. Bojijo se izgube pravic, ki jih imajo že tako vedno manj. Strah jih je, ker nimajo dostopa do zdravstvenih storitev. Strah jih je zavedanja, da njihovi otroci ne bodo mogli dobiti izobrazbe, ki bi jo želeli imeti in bi jim prinesla dobro službo. ZDA je država, ki je bila zgrajena na neenakosti, suženjstvu, podrejanju celih skupin prebivalstva.

Je torej Trump tudi posledica tihe rasne vojne?

Ne gre le za rasizem. Nekoč si bil v ZDA drugorazredni državljan, če si bil Irec. Isto je veljalo za Italijane. Skozi zgodovino se je to spreminjalo. Zdaj so številni Američani irskega ali italijanskega porekla privilegirani državljani in z njihovega stališča je logično, da želijo ta položaj ubraniti. To se dogaja nezavedno. V resnici gre za spopad med ljudmi na vrhu, ki imajo v rokah nesorazmeren del družbenega bogastva, in ljudmi na dnu.

Ampak s čim je te ljudi na dnu osvojil Trump, nepremičninski mogotec, ki skriva davčne napovedi in najraje igra golf v zasebnem letovišču na Floridi?

Ob Trumpu se počutijo varne.

Čeprav je z davčno reformo nagradil bogatejše sloje, zmanjšal sredstva za revne, prejemanje bonov za hrano in drugih podpor pogojeval z delom ...?

To veva midva in mogoče še manjšina, ki redno spremlja politiko. Večina ljudi, ki bežno spremlja dogodke, med Trumpom in tem, kar ste našteli, ne vidi povezave. Šli bodo na Trumpove shode, ker je tam veliko enako mislečih ljudi, zato se bodo počutili varne.

Ti shodi so nekaj, česar ameriška politika prej ni poznala. Aktualni predsednik redno hodi med privržence in jih nagovarja s populističnimi govori. Ali to počne, ker ve, da mora konstantno mobilizirati bazo?

Ker je prodajalec. Ker je njegov mandat ena sama kampanja. Lahko bi rekli, da je prevarant, ti pa najbolje uspevajo, če se ljudje ob njih zabavajo.

Je Trump med poraženci globalizacije priljubljen, ker dejansko obljublja, da bo čas zavrtel nazaj, "Ameriko naredil spet veliko", ustavil globalizacijo, v ZDA vrnil službe ...?

Tega v resnici ne vem. Premalo časa preživim s temi ljudmi, da bi jih lahko podrobneje analizirala. Svojo energijo v zadnjem času usmerjam v kampanje, ki želijo spremembe, pravičnejšo obdavčitev in novo zeleno reformo.

Vse oči so zdaj uprte v demokrate. Začenja se izbor njihovega kandidata za predsedniške volitve. Kdo je po vašem mnenju najboljša izbira? Kdo bo izkoristil val sprememb, ki jih omenjate?

To bodo lahko le kandidati, ki bodo poslušali ljudi, ne pa jim le prenašali sporočil. Kandidati bodo morali znati sporočila prilagoditi ciljnim skupinam. Zdaj je v najboljšem položaju senator Bernie Sanders. Ima največ malih donatorjev in prostovoljcev. Čeprav ga mediji ne vidijo kot favorita, je med vsemi kandidati po raziskavah najbolj prepoznaven in kredibilen. V tej kampanji zdaj ne sodelujem. V zvezni državi New York se posvečam kampanji za volitve državnega tožilca. Gre za pomembno izbiro, ki bo vplivala na življenje milijonov ljudi in razlago že veljavnih zakonov. Vem, da so predsedniške volitve 2020 izredno pomembne in da zelo zanimajo Evropejce. Težko pa je že zdaj dajati napovedi, ker bo kampanja dolga.

Bernie Sanders je eden redkih demokratskih kandidatov, ki govori o zdravstvenem zavarovanju za vse Američane. Foto: Reuters

Katere bodo ključne teme pri izbiri demokratskega kandidata?

Najpomembnejši temi bosta reforma zdravstvene oskrbe in dostop do zdravstvenega zavarovanja. V Evropi ga že imate. Borite se, da zdravstvene storitve za vse ostanejo enako dostopne. V ZDA se bojujemo, da bi sploh vsi imeli zdravstveno zavarovanje. Bernie Sanders je prvi načel to temo. Je eden redkih demokratskih kandidatov, ki govorijo o tej temi. Od preostalih to počne le še kongresnica Tulsi Gabbard, za druge pa nisem več prepričana.

Tudi senatorka slovenskega rodu Amy Klobuchar ne?

Ne. Senatorka Elizabeth Warren sicer govori o pomembnosti dostopa do zdravstvenih storitev, ampak še vedno omenja le spremembo obstoječega sistema zdravstvenega zavarovanja, tako imenovanega ObamaCare, kar ni rešitev. Kandidat, ki reforme zdravstvenega zavarovanja ne bo podpiral, ne bo dobil podpore v progresivnem krilu demokratov. Moj oče je umrl zaradi sladkorne bolezni, ki je pogosta v naši družini. Steklenička inzulina v ZDA stane 300 dolarjev. To je noro. Gre za hormon, ki ga ljudje potrebujejo za življenje, mi pa smo dovolili, da se na teh ljudeh ustvarja dobiček. Takšna praksa je bila prepovedana od začetka prejšnjega stoletja. Od leta 1973 naprej to zaslužkarstvo dovoljuje zakon, ki ga je podpisal Nixon. Ta sprememba se je torej zgodila v času mojega življenja.

Verjamem, da se ZDA lahko spremenijo, ampak to zahteva res veliko napora. Vem, da ne gre hitro. Prva konvencija za pravice žensk je bila leta 1848, ko je bilo suženjstvo še dovoljeno. Šele leta 1919, torej po 60 letih, so ženske dobile volilno pravico. Vrnitev vojakov z bojišč v Evropi po drugi svetovni vojni je sprožila boj za pravice Afroameričanov. Večje zmage je dosegel šele v 60-tih letih prejšnjega stoletja.

Razložite mi kot nekomu, ki živi v Evropi. Zakaj v ZDA ni družbenega konsenza, da bi moral imeti vsak državljan pravico do zdravstvenega zavarovanja?

Ker nam dopovedujejo, da je v našem genetskem kodu mit o Američanu, ki mora uspeti sam.

Četudi na tej poti umre, ker si ni mogel privoščiti zdravnika?

Da. To vas ne sme presenetiti. Smo država, ki je nastala na genocidu nad staroselci. Naš kapitalizem je temeljil na suženjstvu. Verjemite mi, da se ZDA spreminjajo, a počasi. V nasprotju z Evropo se nikoli nismo bojevali na lastnem ozemlju. Nikoli nismo doživeli popolnega uničenja, ki bi nas naučilo, da moraš najprej pomagati drugim, ti pa bodo lahko pomagali tebi. Obsedeni smo s prepričanjem, da lahko vsak od nas postane milijarder, zato bodo tudi revni nasprotovali obdavčevanju najbogatejših.

Je tako že od nekdaj?

Ne. Ni bilo vedno tako. Po izbruhu gospodarske krize leta 1929 je v ZDA prišlo do konsenza, da je treba bolj obdavčiti premožne. Nastajale so komunistične in socialistične stranke, različna gibanja za pravice ... Če bogati ne bodo popustili, nas čaka revolucija, je svaril tedanji predsednik Franklin Delano Roosevelt. V "New Deal", program za gospodarsko oživitev ZDA, je zato vpeljal tudi ukrepe socialne države.

Kaj pa globalno segrevanje? Je to lahko glavna politična tema v ZDA, deželi fosilnih goriv?

Da. To bo prvič v zgodovini ZDA res pomembna tema. Mogoče se je o podnebnih spremembah govorilo v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je prišlo do naftnih šokov, v ZDA pa je primanjkovalo bencina. Pozneje se o tem ni več govorilo. Pomembni temi bosta tudi študentski dolg in financiranje javnih šol. Diplomanti univerz kariere začenjajo v astronomskih dolgovih, ki jih morajo odplačevati v času, ko si ustvarjajo družino in dom. V zadnjih mesecih smo priča stavkam učiteljev celo v tradicionalno republikanskih državah, kot sta Zahodna Virginia in Oklahoma. Krepi se vloga sindikatov, recimo medicinskih sester.

Lahko razprava o gradnji zidu na meji med ZDA in Mehiko odloči volitve?

Za Trumpove volivce je zid pomemben, ker je nekakšen simbol. Na demokratski strani bo razprava na širši ravni, o višini in deležu javnih sredstev, ki jih ZDA porabijo za vojsko. S tem denarjem se bo namreč gradil tudi zid. Demokratski kandidati bodo opozarjali, da se krčijo sredstva za prehranjevanje otrok zato, da gradimo nekaj, kar spominja na 15. stoletje. Večina priseljencev, ki bo prišla v ZDA, namreč ne bo plezala čez zid, ampak bo k nam priletela z letalom. Mimogrede, na meji med ZDA in Mehiko živi eno od staroselskih plemen, zid pa bo presekal njihovo ozemlje na dva dela. Vse več ljudi opozarja tudi na veliko število ljudi v zaporih zaradi manjših prekrškov, recimo kajenja marihuane ali neplačila vozovnice na podzemni železnici. To gre seveda na roko lastnikom zasebnih zaporov. Gre za industrijo, ki jo poganja sistem.

Foto: Bojan Puhek

Bo šlo na primarnih volitvah tudi za iskanje duše Demokratske stranke? Za spopad med progresivci, ki jo želijo premakniti bolj v levo, in bolj tradicionalno strujo, ki jo vidi na politični sredini?

Zagotovo bo šlo za referendum o tem, koliko bo stranka poslušala ljudi, ki vidijo, da sistem ne deluje v njihovo dobro.

Je volitve v ZDA sploh mogoče dobiti brez velika finančnega vložka korporacij?

Težko. Dokazov za to je veliko. Temu sistemu pravim demokracija korporacij, ki pa očitno ne deluje več. Bernie Sanders je ena od redkih izjem. Ima največ donatorjev, ki prispevajo zelo male zneske.

Konec marca je demokratski kongresni odbor za kampanjo sporočil, da ne bo več financiral svetovalcev kandidatov, ki tekmujejo proti senatorjem in drugim vidnim članom stranke na položajih. Zakaj ne?

To je vprašanje zanje. Gre za skupino, ki se boji sprememb v stranki in želi ohraniti vpliv korporativnih elit na stranko. Svetovalce in druge, ki delajo za 'neprave' kandidate, so uvrstili na črno listo. Tudi sama sem na njej.

Lani ste vodili kampanjo Alexandrie Ocasio-Cortez, ki je postala najmlajša senatorka v zgodovini ZDA. Najprej je premagala dolgoletnega demokratskega senatorja Joeja Crowleyja, nato še republikanskega protikandidata Anthonyja Pappasa. Šlo je za daleč največje presenečenje volitev. Kaj je bila skrivnost uspeha?

Alexandria je bila ves čas na terenu, da je poslušala ljudi. Ni imela le vizije in programa, ampak je bila med ljudmi, v lokalnih skupnostih. Brez političnih izkušenj je ljudi navduševala za sodelovanje v političnem boju. To še vedno počne. Naša kampanja je bila odprta za vse. K nam so prihajali ljudje, starejši od 30 ali 40 let, ki nikoli niso šli na volitve. Posebej močan učinek smo dosegli z družbenimi omrežji, prek katerih smo nagovarjali ljudi in poudarjali pomen zelo nizkih donacij. To je bila res kampanja ljudi proti denarju. Protikandidata sta imela na voljo desetkrat več sredstev.

Shodi so bil navdih in zabava za ljudi, ki so se leta 2016 po Trumpovi izvolitvi zbudili v strahu. Postali so odločeni, da je treba nekaj spremeniti. Pred nekaj leti je bilo nepojmljivo, da bi v New Yorku protestirali proti Amazonu, ki je od zvezne države dobil odpis več milijard dolarjev davkov v zameno za gradnjo novega sedeža korporacije. Te načrte je ljudem uspelo preprečiti.

Kdo je bil tipičen volivec Alexandrie Ocasio-Cortez?

Veliko ljudi, ki nikoli prej ni volilo. Veliko je bilo tudi tistih, ki so šele dobili volilno pravico po Trumpovi zmagi. Pri tem so bile pomembnejše primarne volitve znotraj Demokratske stranke, ki so de facto odločile zmagovalca, saj v New Yorku ogromno ljudi voli demokrate.

V državah srednje in nekdanje vzhodne Evrope imamo težave z vedno nižjo udeležbo na volitvah. Po začetnem navdušenju nad demokracijo ljudje na dan volitev ostajajo doma. Kako je to po vaših izkušnjah mogoče spremeniti?

Kdor želi to spremeniti, mora nagovoriti ljudi, da postanejo del nečesa, kar ni le politika v klasičnem pomenu besede. Da ne bodo poslušali le dolgočasnega govorjenja in praznih besed, ampak vizijo, predstavljeno jasno in tudi zabavno. Če jim bo na srečanjih in drugih dogodkih všeč, če se bodo počutili dobro, bodo šli ven, drugače ne. Pri tem mora biti dobrodošel vsak posameznik. Ne smeš od vsakega podpornika pričakovati, da bo zate prostovoljno delal 16 ur. Vrata morajo biti odprta tudi za tiste, ki bi nekje radi preživeli le nekaj ur, v katerih se bodo kaj naučili. Dobrodošlica mora biti iskrena. Ljudje nimajo radi, če jim kdo razlaga, da ne razumejo, v kakšnih razmerah živijo. Ljudje to zelo dobro vedo. Verjeti pa morajo, da je s skupno energijo mogoče stvari premikati.

Kaj je v sodobnih političnih kampanjah pomembneje? Teren ali družbena omrežja?

Eno brez drugega ne gre. Družbena omrežja so kot seme, teren pa kot njiva. Brez prostovoljcev in terenske kampanje bodo imela sporočila, ki jih širiš, omejen domet.

Je pomembna tudi osebnost kandidata? Je bila Alexandria Ocasio-Cortez kot mlada oseba z izrazito karizmo idealna kandidatka za tako dinamičen način kampanje?

Njena karizma je najbolj prišla do izraza v stikih z ljudmi. Rada ima ljudi, a je rada tudi sama. Je bolj intro- kot ekstrovertirana, kar je na prvi pogled za politika nenavadno. Toda introvertirane osebe so boljši politiki, ker so boljši poslušalci. To ljudje začutijo. Čeprav Alexandria raje piše kot govori, je tudi med govorom vedno v interakciji z ljudmi, ki jih nagovarja.

Neposredni nagovor, intenzivna raba družbenih omrežij, kratka in jasna sporočila ... Gre tudi za orožja iz arzenala (skrajno) desnih populistov, ki so po letu 2016 na pohodu po Evropi. Pomembna razlika je, da je bistvo njihovega sporočila vzbujanje strahu. Kako se boriti proti njim?

Z iskrenostjo in jasnim sporočilom. Ko je Martin Luther King govoril, da sanja o boljši, pravičnejši družbi, so ljudje vedeli, da to v resnici misli. Ljudi je mogoče prepričati, da pot zbujanja strahu ni prava, ampak tega ne morejo storiti posamezniki, ki bodo le izgovarjali besede, za katere bodo mislili, da jih ljudje želijo slišati, vanje pa v resnici ne bodo verjeli.

Foto: Reuters

Ima beseda socialist v ZDA še vedno stigmo?

Pri ljudeh, mlajših od 30 let, ne. Pri ljudeh med 30 in 50 let je malo drugače, ker se spomnijo filmov in knjig iz časa hladne vojne, v kateri je bila Sovjetska zveza največji sovražnik. Sama nerada uporabljam pojem socializem ali vse druge -izme, saj lahko zameglijo ukvarjanje s praktičnimi rešitvami. Tudi Alexandria se ima za demokratičnega socialista, ampak govori izključno o konkretnih rešitvah težav, ne o ideologiji kot taki. Enako tudi Bernie Sanders.

Kaj pa republikanska stranka? Kako je Trump spremenil njeno identiteto?

V zadnjih desetletjih se je zelo spremenila. Nekdanji predsednik Dwight Eisenhower je bil republikanec, ki je svaril pred prevelikim razbohotenjem vojske. V njegovem času smo imeli 90-odstotno obdavčitev najvišjih prihodkov. Nekdanji predsednik Richard Nixon je ustanovil zvezno agencijo za zaščito okolja. Ronald Reagan je bil zadnji predsednik, ki je podelil amnestijo priseljencem brez zakonitega statusa. Vsi so bili republikanci.

Kaj se je torej zgodilo republikancem?

Imam dobro prijateljico. V njeni družini tradicionalno volijo republikance. Njen oče je dobil ponudbo za delo v Beli hiši v času Nixona, a je raje izbral Wall Street. Ona je zdaj članica demokratske stranke v Severni Karolini. Kaj se jim je zgodilo? Veliko je odvisno od tega, v katerem delu ZDA živijo in kaj so zanje ključne teme. Ljudje, kot so bili veliki industrialec John Rockefeller ali Eisenhower, zdaj verjetno ne bi bili več člani takšne republikanske stranke, kot je zdaj. Primitivizem se je v stranko preselil zaradi strahu, ki je posledica rasti neenakosti. Na voljo je vedno manj drobtinic za vedno več ljudi. Najlaže je grešnega kozla za to najti v ljudeh, ki že tako nimajo ničesar.