Katastrofa za slovenske kmete

Kolektivizacija kmetijstva je poleg podržavljanja gospodarstva eden od glavnih ideoloških stebrov komunističnega režima. Po zgledu komunistične Sovjetske zveze, kjer so imeli kolhoze, je kolektivizacijo kmetijstva izvedla tudi Titova Jugoslavija.

Tito skuša s kolektivizacijo dokazati, da je pravi komunist S kolektivizacijo kmetijstva je skušal prvi mož jugoslovanske partijske diktature Josip Broz Tito Stalinu in drugim komunistom v tujini dokazati svojo ideološko pravovernost. Stalin je namreč junija 1948 z resolucijo Informbiroja Tita obtožil oddaljevanja od marksizma in leninizma.

Že pred kolektivizacijo je bila leta 1945 v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji izvedena agrarna reforma. V večini primerov je pri tej reformi šlo za podržavljanje najbolj kakovostnih kmetijskih zemljišč, s katerimi so zdaj upravljala državna kmetijska podjetja.

Kmetje so morali izročiti zemljo, živino, orodje in poslopja Kolektivizacija kmetijstva in tako imenovani proces socialistične preobrazbe vasi (njen končni cilj je bila odprava kmetov kot družbenega sloja) sta bila naslednja koraka.

Kmetje so morali v zadrugo vložiti svojo zemljo in tudi vso živino, orodje in gospodarska poslopja, kot svojo last so lahko obdržali največ hektar zemlje (ohišnica) in največ eno žival. Kolektivizacija je bila v bistvu razlaščanje kmetov. Vsak zadružnik je bil dolžan obdelovati zemljo in je bil plačan po vloženem delu.

Zemljiški maksimum kot orožje proti podjetnim kmetom V petdesetih letih prejšnjega stoletja je pritisk nad kmeti popustil, kolektivizacijo so opuščali. Kmetje so lahko znova postali ekonomski subjekt. Toda komunisti so še vedno omejevali kmete – uvedli so na primer zemljiški maksimum (kmet, tudi najbolj priden, sposoben in podjeten, je lahko imel največ deset hektarjev zemlje).