Štih: Koalicija med Janšo in Virantom bi sčasoma tako ali tako razpadla

Tomaž Štih, ki je bil pred vstopom v politiko najbolj znan po svojem blogu Libertarec, je viden član Državljanske liste (DL). A napoveduje svojo slovo iz politike. Prav te dni je odstopil kot programski tajnik in izstopil iz sveta Državljanske liste. Nekaj časa bo še pomagal pri pripravi programa stranke, nato pa se bo umaknil iz politike. V intervjuju za Planet Siol.net je med spregovoril o razlogih za izstop DL iz koalicije, mogočih novih koalicijah in t. i. ljudskih vstajah.

Je razlog za izstop Državljanske liste (DL) iz koalicije in s tem povezano razpadanje koalicije zgolj poročilo protikorupcijske komisije ali so še drugi razlogi oziroma vzroki?

So trije glavni razlogi. Prvi je poročilo KPK-ja. Za del Državljanske liste je bilo to nedvomno ključno, saj smo želeli verjeti in živeti višje standarde politične kulture. Ko verjameš v to, moraš verjeti tudi v predpostavko nedolžnosti. Želeli smo ohraniti koalicijsko pogodbo, nadaljevati delo z vsemi koalicijskimi partnerji ter dati možnost premierju, da dokaže svojo nedolžnost.

Drugi razlog je, da nam v resnici Državljanske liste še ni uspelo formirati kot liberalne, sredinske stranke. V resnici smo (še) vedno nekoliko brez identitete, nekakšna zmes rentnikov in nekaj malega liberalcev – povsem običajna slovenska politična stranka – v kateri je politično in kadrovsko izrinilo programsko.

Zadnje čase sem imel občutek, da je v Državljanski listi "razmišljati" pomenilo misliti isto kot vodja Državljanske liste Gregor Virant. Postali smo takšna majhna SDS. In dveh SDS v koaliciji ne more biti, zato bi koalicija Janše in Viranta sčasoma razpadla – s poročilom KPK-ja ali brez njega.

Tretji razlog pa je, da smo takoj po svojem prvem odzivu zapadli v stanje bojevitosti in znotraj stranke nismo več hoteli razmišljati, niti dovoliti razmisleka o tem, kaj naš prvi korak pomeni za naš drugi, tretji in četrti korak. Brez strateške vizije pa lahko kakšno potezo potegneš prehitro.

Na Twitterju ste pred dnevi pisali o poskusih razbitja DL in poskusih vzpostavitve stare stričevske garde v njej. Kaj ste s tem mislili? In kateri ljudje znotraj DL so rentniki in kateri liberalci?

Državljanska lista je bila vedno plen obeh političnih strani – levice in desnice. Tako eni kot drugi so vedno izpostavljali eno polovico DL proti drugi, in sicer zato, da bi nas razbili. Popolnoma razumem, da se to počne, ker bi jaz počel isto, če bi bil na njihovem mestu.

Levi mediji so povsem nedosledno napadali oba ministra DL, Janeza Šušteršiča in Senka Pličaniča, obenem pa povzdigovali predsednika DL Gregorja Viranta. To je bil način, s katerim so na levici in na desnici poskušali razbiti DL – z apeliranjem na rentniško in liberalno strujo stranke.

Če se ozreva nazaj. Kakšna je vaša ocena dela koalicije, ki ni zdržala niti eno leto? Kakšen je njen izkupiček? Ste zadovoljni ali nezadovoljni z njenimi rezultati? Bi se dalo narediti več?

Zelo sem zadovoljen. Koalicija je delala v težjih razmerah in bolje kot katerakoli pred njo. Začeli smo z Zujfom, ki je pomenil prvi in edini dejanski reset, saj smo s posegom v 40 in več zakonov omejili porabo države kot redkokdo do zdaj.

Spustili smo cel kup davkov. Davke na korporacije, dvignili smo mejo na 42 % stopnje dohodnine, olajšave na raziskave in razvoj ter investicijske olajšave. In tudi uvedli nekaj protikriznih davkov, večinoma začasnih. To so bili za nas, liberalce, izjemno boleči kompromisi, ki pa smo jih morali skleniti, da smo se lahko dogovorili s sindikati.

Prejšnja koalicija je tri leta brezglavo zapravljala v upanju, da bo s tem pognala gospodarski cikel. Pa ga ni, ker socializem ne deluje. Bomo pa zato posojila, ki so jih mencingerjanski sanjači najeli v teh treh letih, odplačevali prihodnjih trideset let. Naša koalicija je resnično znižala proračunski primanjkljaj in če bi vzdržali še tri leta, bi ga tudi odpravila.

Kljub nepriljubljenim ukrepom smo se izognili številnim že napovedanim referendumom in sprejeli pokojninsko reformo. Sodelovanje je bilo dobro. Zelo nam je koristilo, da je koalicijo vodil Janez Janša, ker je, karkoli si kdo misli o njem, izkušen in prekaljen politik.

Žal mi je samo, da smo morali iz rok izpustiti na pol opravljeno delo. Čeprav nismo krivi, se številni počutimo odgovorne za te projekte. Toda tako je to v politiki. Nikoli ne veš, ali boš imel jutri še politično podporo.

Kakšne so perspektive: enaka koalicija z drugim mandatarjem, tehnična vlada, t. i. projektna vlada, leva vlada, predčasne volitve …?

Če gremo od najmanj k najbolj verjetnem razpletu, je najmanj verjetna konstruktivna opozicija. To pomeni, da se Janši pusti manjšinsko vlado, pri čemer bi DL podprla cilje, ki smo jim bili naklonjeni in so zapisani v koalicijski pogodbi. To bi bilo najbolj logično od DL. Toda v času socialpopulizma in rentništva zanašanje na logiko ni najboljše orodje za predvidevanje prihodnosti.

Srednjeročno je zelo verjetna koalicija obupa, nekateri ji pravijo projektna koalicija, ki bi jo sestavljali tisti, ki bi iz parlamenta v primeru volitev danes izpadli in potrebujejo čas, da preživijo. In tisti, ki niso razmišljali o prihodnjih korakih in so jim v programskem smislu ostale le možnosti, ki so vse po vrsti slabše od tiste, ki je zdaj več ni.

Najbolj verjetna pa je koalicija treh strank MDS, ECB in EK (Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in Evropske komisije), saj so bile že reforme te vlade, čeprav razglašene za skrajno neoliberalne, v resnici premalo korenite, prepočasne in mnogo preveč socialno populistične. Če se to še omehča s socialistično vlado, si ne znam predstavljati, kako se bomo izvlekli.

Nas torej v primeru leve koalicije res čaka grški scenarij, kot svari Jože P. Damijan?

Koalicija obupa bi na videz nadaljevala reforme, vendar bi bile te še bolj omehčane. Nam pa iz krize ne bodo pomagale spremembe, ki bodo všeč večini, ampak spremembe, ki bodo delovale v praksi. Takoj ko bi se Pozitivna Slovenija okrepila, bi bilo podpore reformam konec. Pa tudi če bi vmes kršili koalicijsko pogodbo – najbrž od koalicijskih partneric, ki že na začetku tako spustijo kriterije, ni pričakovati, da bi izstopile iz programskih razlogov.

Zato delim Damijanovo zaskrbljenost – lansko leto smo z izdajo obveznic v ZDA, ki je bila uspešna le zaradi načrtov za slabo banko, Slovenijo rešili trojice. To jesen se lahko ta kriza ponovi.

Matej Makarovič je pred tedni dejal, da se bo najbrž oblikovala koalicija med DL, PS, SD in DeSUS. Je to realna možnost?

V tem trenutku to ni realno.

To ni tista koalicija obupa, o kateri ste govorili?

Ne. Igor Lukšič ni obupan. Vendar z vsakim javnim nastopom ne izgublja le zaupanja ljudi, ampak tudi poruši kakšen politični most. Ugled v resnici uživa zaradi umirjenosti in ponižnosti Boruta Pahorja, vede pa se kot sončni kralj. Med strankami zato v tem trenutku nekako prevladuje mnenje, da bi bilo z SD težko resno delati.

Zato ta koalicija ni najbolj verjetna. Stvari pa se spreminjajo in velja načelo "nikoli ne reci nikoli". Za Slovenijo bi bilo dobro, če bi socialdemokrati ostali v opoziciji, kar je tudi njihova naravna vloga. Zelo slabo pa bi bilo, če bi namesto tega vsi drugi sprejeli njihove vzorce vedenja.

Je mogoča koalicija med DL in Pozitivno Slovenijo (PS)? Oziroma drugače povedano: je mogoča koalicija med zagovorniki reform v slogu Šušteršičevega klasičnega liberalizma (slaba banka, holding …) in zagovorniki t. i. nacionalnega interesa?

Ena od strani bi morala izdati svoje volivce. Le v tem primeru bi lahko takšna koalicija delovala. Pred letom dni smo ugotovili, da smo programsko nezdružljivi s PS. Pred mesecem dni je PS sprejela manifest, ki nas je naredil še bistveno bolj programsko nezdružljive.

Bi bila pa ta koalicija mogoča? Ni nerealna?

Kot sem rekel že prej, koalicija obupa je vedno mogoča. Pozitivna Slovenija je v brezupnem položaju in se mora nujno okrepiti pred volitvami. Državljanska lista je v tem primeru mnogo močnejša.

Pred dnevi ste opozorili, da se nekateri na Sodu in Kadu vedejo, kot da je že znova na oblasti stara garda, in da pripravljajo sezname nezaželenih strokovnjakov. Lahko o tem podrobneje spregovorite?

Nobena skrivnost ni, da na Sodu živijo želje po reviziji postopkov imenovanj nekaterih strokovnjakov, ki jih je izvedla ta vlada. Revizije želijo izvesti zato, da bi se teh strokovnjakov znebili.

Kakšno je vaše mnenje o t. i. ljudskih vstajah? So ti protesti izraz volje ljudstva, kot pravijo na levici, ali poskus skrajnolevičarskega prevrata, kot trdijo na desnici? Ali kaj med obema razlagama?

V Sloveniji je neka politična opcija izgubila tla pod nogami. Najprej so izgubili državni zbor. Potem predsednika države. In še državni svet. Ker so bili navajeni, da so avantgarda delovnega ljudstva in da so njihovi pogledi zgodovinski imperativ oziroma edine resnice, se jim v tem porazu zdi edino logično, da je s Slovenijo in širše, s kapitalizmom in vsem svetom, nekaj hudo narobe in da potrebuje ulico, da jo spravi na pravo pot. V bistvu ne razumejo, da s kapitalizmom in svetom ni nič narobe in da so v resnici ves čas oni tisto, kar je narobe s Slovenijo.

Po začetnem zanosu so se jim pridružili ljudje z dobrimi nameni, ki so bili nezadovoljni s splošnim stanjem v Sloveniji. Vendar so bili žal politično zlorabljeni za promocijo neke nove Sirize, od katere bo edina korist, da bo socialdemokratom zbila odstotek glasov na prihodnjih volitvah.

Vaše mnenje o spornih spremljajočih dogodkih ob protestih: obešanje lutk z obrazi politikov na mostu, t. i. obiski mestnih svetnikov, provokacije na shodu Zbora za republiko v Mariboru ...

Ljudje bi morali vselej, ko želijo ukrepati proti drugim ljudem, razmisliti, kako bi bilo, če bi nekdo na podoben način ukrepal proti njim. Ko skupina jeznih ljudi obišče dom demokratično izvoljenega mestnega svetnika, se mora vsak izmed njih vprašati, kako bi bilo, če bi skupina jeznih obiskala njegovo družino. Potem bi mogoče malo bolj razmislili, kaj počnejo.

Iz zavedanja, da nihče nima monopola nad neprimernim vedenjem, se rodi zavedanje, da ulicokracija ni napredek, ampak zdrs družbe nazaj tja, nad kar se ji je uspelo z demokracijo dvigniti. Da se stvari, zaradi katerih smo si omislili volitve in demokracijo, znova vrnejo na ulico.

Na kulturni praznik, 8. 2., bo tudi shod Zbora za republiko. T. i. vstajniki so ta shod označili kot napoved državljanske vojne. Vaše mnenje?

Izvirni greh je na strani tistih, ki so prvi izbrali ulico. Drugi se samo odzivajo na to. Upam, da se bo zdaj pokazalo, da le volitve izražajo razmerja v družbi. Osmega februarja bodo protestniki soočeni z dejstvom, da niso nobeni vseslovenski vstajniki, ampak obstaja še druga polovica Slovencev, ki razmišlja drugače. Želim si, da bi to soočenje minilo brez izgredov.

Za to povsem neprimerno izjavo o državljanski vojni je po moje neka izrazita človeška nezrelost. Tisti, ki niso nikoli služili vojaškega roka ali so to storili v kakšnem domu za upokojence, po navadi tudi vojno preživijo na podoben način; zato s takšno lahkotnostjo govorijo o njej. Umirite retoriko in nehajte s tem.

Kakšna bo prihodnost t. i. ljudskih vstaj? Zgodovinar Božo Repe je v Dražgošah primerjal NOB in ljudske vstaje. Da bodo zombiji v boju s konservativnimi revolucionarji priborili nazaj ukradeno državo.

Mene je Repetova retorika presenetila. Ne razumem je. Edini konservativizem, ki ga živeče Slovenke in Slovenci poznamo, je socializem. Tisto, k čemur se želi tradicionalna večina v tej državi vračati in kar je tako težko spreminjati, je navidezno udobje velikosocialne države.

Ko slišim pojem konservativnega revolucionarja, si jaz predstavljam prav tiste ostarele gospode s titovkami, zbrane okoli Repeta, ki še vedno verjamejo v Marxa, čeprav sta Mussolini in Giddens vmes že tlakovala tretjo pot, ki ji sledijo.

Sem pa vseeno zelo vesel, da so Repe in nekateri protestniki posvojili zombije. In maske. Veste, ko tuji vlagatelj opazuje demonstrante in vidi zombije, si misli: "Kulturen in zabaven narod, zna protestirati." Ko vidi sovjetske simbole, rdeče zastave in sliši internacionalo, pa si misli: "Sami socialistični lenuhi, sem pa ne bom vlagal." Zato si na prihodnjih protestih želim več zombijev, druidov, kamikaz in zverinic iz Rezije. In manj komisarjev.

Ne nazadnje so na protestih tako davkoplačevalsko financirani kulturniki kot davkoplačevalsko financirani rekviziti in spodobi se, da narod za svoj denar končno tudi vidi kaj ustvarjanja in nastopanja.

Zadnje dneve je v središču pozornosti Sova. Sindikat delavcev v Sovi svari pred zaposlovanjem ljudi, ki naj bi bili povezani s "pravo politično opcijo", kot pravijo sindikalisti Sove. Kakšno je vaše mnenje? Skrajno žalostno je, da sindikalisti vohunijo za delavci in jih ovajajo. Kje se to sploh še dogaja?! Ob tem se zastavlja legitimno vprašanje, ali je znotraj represivnega aparata pametno dovoliti sindikate, torej neke parastrukture brez demokratičnega nadzora, ki niso zavezane k profesionalizmu in so po naravi socialistične, torej nagnjene k totalitarizmu.

Menim, da bi jih morali v policiji, obveščevalni službi in vojski prepovedati, saj pomenijo tveganje za svobodno in demokratično družbo.

Pred dnevi ste opozarjali na nevarnost, da bi Sova postala obveščevalna služba v sloge nekdanje Ceausescujeve Securitate. Je realna nevarnost, da bi v primeru leve vlade nastala nekakšna slovenska Securitate?

Predvsem se mi zdi, da se je že pri policijskih sindikatih med protesti pokazala težnja politizacije in da to ni dobro. Te institucije ne sme nihče politizirati. Ne naša ne njihova stran. Nihče! Biti morajo profesionalne ter zavezane le obrambi države in zaščiti zakonov.

Omenili ste, da ste izstopili iz sveta DL. Kateri so razlogi za izstop?

V politiko sem vstopil zato, da bi uveljavil spremembe. To je zame kot služenje vojske. Kar smo naredili, smo naredili. Podpore nimamo več in tudi ne vidim realne možnosti, da bi v bližnji prihodnosti dosegli še kaj. Kvečjemu so se poti zaprle. Nekajkrat sem že javno povedal, da bom takrat, ko se ne bom več čutil koristnega, odšel iz politike. In to je to.

Ostajate član DL?

Član DL sem še vedno, odstopil sem kot programski tajnik. DL bom še pomagal oblikovati program in potem se bom umaknil iz politike. Boj za izboljševanje Slovenije bom nadaljeval na isti način kot Rado Pezdir. Pisal bom kolumne, organiziral izobraževalne dogodke in kritiziral prav vse. Tudi DL.