Nedelja, 16. 2. 2020, 4.00
4 leta, 2 meseca
Vohunsko letalo lockheed U-2
Vohunsko letalo iz Območja 51: šestdeset let oči ZDA #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,31
8
Vohunsko letalo U-2 je bilo vrsto let tajnost, skrivnost Območja 51, središče mednarodnega incidenta in ameriške oči zadnjih šestdeset let. Gre za eno najveličastnejših letal, ki je zmožno leteti na višini 21 kilometrov in ima burno zgodovino polno vzponov in padcev.
Oči svetovne javnosti so bile 27. oktobra 1962 uprte na majhen otok, kjer sta druga proti drugi trčili dve svetovni velesili - ZDA in Sovjetska zveza. Spor, ki je bil usmerjen k merjenju jedrske moči obeh držav, ni napovedoval ničesar dobrega. In medtem ko so bile oči uprte proti Kubi, se je na drugi strani sveta "kuhal" nov incident.
Letalo U-2 je bilo velikokrat vpleteno v številne mednarodne incidente, največkrat s Sovjetsko zvezo.
Pilot Charles W. Maultsby je dobil nalogo, da mora leteti proti Severnemu polu in med svojo misijo sledili sovjetskim jedrskim testom. Davno pred začetkom sistema GPS in čisto preveč severno, da bi bil njegov kompas uporaben, je Maultsby za navigacijo uporabljal le sekstant in zvezde. Ko je letel proti domu, mu je navigiranje po zvezdah onemogočala Aurora Borealis, zato je nenamerno priletel v sovjetski zračni prostor.
Maultsbyjeve komunikacije so motili oddaljeni sovjetski radijski operaterji, ki so ga poskusili prelisičiti in poskrbeti, da bo odletel še globlje na njihovo ozemlje. Iz večjih letalskih baz so poslali vojaška letala Mig-19. Njihova naloga je bila preprosta, sestreliti vohunsko ameriško letalo. A Maultsby je bil veteran in izkušen pilot, zato je ohranil hladno glavo. Nos letala je poskušal usmeriti na pravo pot glede na podatke, ki jih je dobil med prekinitvami sovjetskih radijskih operaterjev.
Z višine tri tisoč metrov so se mu hitro približevali sovjetski migi. Njihova najvišja preletna točka je bila na 18 tisoč metrih, zato se nikakor niso zmogli približati počasi premikajočemu vohunskemu letalu brez obrambnih orožij. Med njim in migi je bil le zračni žep, zato je Maultsby upal, da je zavezniško ozemlje blizu. Ugasnil je motorje, zato je U-2 s svojimi gromozanskimi krili preprosto jadral. Kar deset minut je brez motorjev letel na višini 21 tisoč metrih, preden se je začel spuščati. V zavezniški zračni prostor je prišel na višini 18 tisoč metrov in varno pristal na ameriško ozemlje.
Prvi polet so izvedli prvega avgusta leta 1955, letalo pa so pestile številne težave.
Kako neopazno vohuniti za Sovjetsko zvezo?
To je bil le eden izmed incidentov, ki so del zgodovine vohunskega letala U-2. Njegova pot se je začela že ob koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko je Sovjetska zveza uspešno izvedla prvi preizkus atomske bombe. V naslednjih nekaj letih so agresivno prestrezali vsa letala, ki so se približala njenim mejah. ZDA so začele izgubljati jedrsko vojno in zaostajati za Sovjeti. Vojska ZDA ni imela nobene informacije, kako poteka razvoj Sovjetske zveze, kakšne bombnike imajo, kako daleč so z razvojem raket ter koliko jedrskih bomb imajo.
Satelite so šele razvijali in so bili desetletja oddaljeni od uporabnosti, zato so ZDA potrebovale letalo, ki bo lahko preletelo sovjetski zračni prostor, ne da bi ga pri tem opazili. Razvijati so začeli letalo na obstoječem lockheed martinu B-57, a te načrte hitro zavrgli. Hitro so spoznali, da bo potrebno razviti povsem novo letalo.
Ker je letelo na višini 21 kilometrov, ga vrsto let številni vojaški lovci niso sestrelili, saj niso bili narejeni za letenje na takšnih višinah.
Leteli dovolj visoko, da ostane neopazno
Leta 1953 je tako Air Force začel iskati predloge za novo letalo, ki mora leteti na višini 21 kilometrov ter premagati razdaljo pet tisoč kilometrov z enim polnjenjem goriva. Takratna najboljša sovjetska letala so namreč lahko dosegla višino 16.500 metrov, tehnološko najbolj izpopolnjena letala pa niso zaznala letal nad 20 tisoč metri.
Letalo bo moralo imeti vgrajene tudi kamere, ki bodo naredile dobre fotografije s takšne višine. To je bila nova težava, saj svet namreč takrat še ni imel tako zmogljivih kamer s tako veliko resolucijo. Pri Lockheedu so zato kontaktirali Jamesa Bakerja iz Harvarda in Richard Scotta Perkina iz podjetja Perkin-Elmer. Narediti sta morala serijo kamer, ki bi dosegale visoko resolucijo fotografije in ne bi smele biti težje od dvesto kilogramov.
Kelly Johnson, glavni inženir pri Lockheed Skunkworksu, je že oblikoval P-38 in F-104 za ameriško vojsko. Kasneje je oblikoval tudi sloviti SR-71 Blackbird, toda njegov predlog, da novo vohunsko letalo naj bo podobno letalu XF-104, in ima le en motor, velika jadralna letala in naj bo brez zložljivega pristajalnega mehanizma, so pri ameriški vojski sprejeli.
Izzivi, ki jih prinaša letenje na 21 kilometrih
Predsednik Dwight Eisenhower je želel "oči" nad Sovjetsko zveze čim hitreje, zato je naročil takojšen zagon programa. Pri Lockheedu so imeli na razpolago za izdelavo in razvoj le osem mesecev. Brez računalnikov in druge tehnologije je morala Johnsonova ekipa delati v popolni tajnosti, tudi ob nedeljah in ob koncu delavnika, le tako so lahko poskrbeli za tajni razvoj letala.
V tem izredno kratkem času so morali inženirji ugotoviti, kako poskrbeti, da bo letalo na višini 21 tisoč metrov lahko sploh letelo. Ozračje je na tej višini komaj dovolj gosto, da bi lahko držalo letalo v zraku, izguba tlaka v kabini pa bi lahko povzročila, da bi pilotu kri enostavno zavrela. Pilot je zato moral nositi vesoljski skafander. Brez posebne obleke bi zaradi izredno hitre dekompresije dušik v krvi in tkivih prešel v krvni obtok in v sklepe, po možnosti tudi do možganov, ki bi najverjetneje onesposobili in navsezadnje pilota tudi ubili.
Takšna kamera je bila vgrajena v vohunskem letalu U-2. Bila je posebej razvita za to letalo, saj takrat niso poznali tehnologije za fotografiranje v tako visoki ločljivosti.
Prvi polet na mestu, kjer je kasneje nastalo Območje 51
Prvi polet U-2 so opravili 1. avgusta 1955 na odročnem suhem jezeru v zvezni državi Nevada, ki so ga tajno imenovali Watertown.
Kelly Johnson, glavni inženir, in Gary Powers med razvojem letala U-2.
Okoli njega so bila testna polja za jedrske teste in aktivne baze za teste letal. Odročna lokacija je bila edini smiselni kraj, kjer oči radovednežev niso bile težava.
To suho jezero, letalska steza in hangar so kasneje postali skrivni testni center za številna tajna letala in tehnologije. Celoten center so kasneje poimenovali Area 51 oziroma Območje 51.
Prvi testi so bili polni težav in so potekali s številnimi zapleti. Tesnila so začela puščati na visokih višinah in zavore na nenavadnem pristajalnem mehanizmu niso bile dovolj močne, da bi lahko ustavile letalo. Težave jim je zaradi premajhnega atmosferskega pritiska povzročalo tudi letalsko gorivo, motor pa se je preprosto ugasnil. Velika zelo aerodinamična krila pa so prinašala težave pri pristankih, saj, zaradi masivnega vzgona, letalu ni bilo enostavno pristati na tleh. Vse težave so začeli reševati, vendar vseh niso rešili v celoti.
Še največ težav in skrbi je pilotom povzročala izredno lahka konstrukcija letala. Zaradi same krhkosti bi letalo razpadlo, če bi ga piloti preveč "gnali". Dlje, kot so ga testirali, bolj so se navajali njegovih pomanjkljivosti. Na višini 21 kilometrov so lahko smer menjali le s hitrostjo šestih vozlov - če so to storili prepočasi, so se motorji ugasnili, če so zamenjali smer prehitro, je obstajala verjetnost, da bi letalo lahko razpadlo. A kljub očitnim težavam so nadaljevali z razvojem, saj je bila želja, kaj "počnejo" Sovjeti, prevelika. Na koncu so letalske teste opravljali le eno leto.
Izkazalo se je, da letalo ni nevidno
Le leto dni so testirali U-2 in ga, kljub številnim nevarnostim, poslali na naloge. U-2 že preko 60 let deluje in opravlja naloge zračnih sil ZDA.
U-2 je štiri leta deloval visoko na nebu nad Sovjetsko zvezo pod vodstvo CIE. Po nekaj letih je postalo jasno, da ga Sovjeti lahko vidijo na radarju in nanj pošljejo vojaška letala. Zaradi višine leta ga niso mogli sestreliti vse do maja leta 1960.
Prvega so med poletom nad nekdanjo Sovjetsko zvezo 1. maja 1960 sestrelili Rusi. Pilot Francis Gary Powers se je rešil, a so ga ujeli. ZDA so sprva skrivale pravi namen preletov in namembnost letala, a so bile kmalu prisiljene v priznanje. Rusom je namreč iz razbitin uspelo rešiti delno uničen fotoaparat in si tako pridobiti zgovorne dokaze (fotografije vojaških oporišč).
Powers je bil zaradi vohunstva obsojen na tri leta zapora in sedem let prisilnega dela, a so ga po dveh letih izpustili zaradi izmenjave zapornikov med ZDA in Sovjetsko zvezo. Powersa sta vojska in Cia (letalo je bilo njeno) na domačih tleh sprejeli z mešanimi občutki – kritizirali so ga predvsem zato, ker ni sprožil sistema za samouničenje fotoaparata in pridobljenega fotografskega gradiva, najbolj goreči domoljubi pa so mu očitali tudi to, da ni storil samomora.
Zgodba o drugem sestreljenem letalu je bolj tragična. Med izvidniškim poletom nad Kubo v času kubanske krize so sestrelili 35-letnega pilota Rudolfa Andersena. Delci šrapnela so raztrgali njegov skafander, tako da je umrl še pred trčenjem s tlemi.
U-2 so večkrat prenovili in posodobili, še danes pa imajo uporabljene številne tehnologije oznako tajno.
Po sestrelitvi je bilo konec preletov nad Sovjetsko zvezo
U-2A (prvotna izvedba) je bil prvih obsežnih sprememb deležen leta 1967, torej le desetletje po uradnem začetku služenja državi. Izstopala je predvsem 40-odstotna rast trupa in z njo razpona kril v korist povečani ravni stabilnosti.
Večinoma nespremenjen je letel do leta 1994, ko mu je Lockheed Martin namenil največje posodobitve od začetka obstoja.
Zastarelo pilotsko kabino so nadomestili s sodobnejšo, v letalo so namestili vso elektronsko podporo, ki jo je omogočala takratna tehnologija, optimizirali njegov elektronski obrambni sistem (letalo ni oboroženo) in turboreaktivni motor (Pratt Whitney J57) nadomestili s turboventilatorskim (General Electric F118) zaradi tišjega delovanja, večje zanesljivosti, povečane ekonomičnosti (novejši motor je od predhodnikovega lažji za četrtino) in zmanjšanja operativnih stroškov.
Od sredine devetdesetih do danes je proizvajalec za različne dodatne posodobitve in sistemske optimizacije namenil še milijardo in pol ameriških dolarjev (1,3 milijarde evrov).
8