Sobota, 5. 8. 2017, 3.34
7 let, 1 mesec
Kako je Novogoričan ohranil spomin na mednarodno slavo Tomosa #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,18
3
Sredi Nove Gorice smo našli manjši muzej, ki je posvečen hranjenju in obnovi nekdanjih dirkalnih motociklov tovarne Tomos. Ti so v šestdesetih in sedemdesetih letih zmagovali tudi v tujini, celo na državnem prvenstvu Italije. Najzaslužnejši za ohranjanje originalne tehnične kulture je motociklistični zanesenjak Egon Fornazarič.
Pred 70 leti so po ulicah Nove Gorice že dirkali z motorji
Nova Gorica letos praznuje 70-letnico mesta, enako velja tudi za tamkajšnje avto-moto društvo AMD Gorica. Že leta 1950 so po ulicah mesta organizirali prvo dirko z motorji. V teh letih se je nad hitrimi motocikli navdušil tudi Egon Fornazarič. Oboževal je športno in tekmovalno strast ter drznost voznikov. Enako je ostalo do danes, ko ima v Novi Gorici svoj prostor za spomin na nekdanje dirkalne motorje slovenske tovarne Tomos. Ta je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih eden vodilnih proizvajalcev motociklov do 50 kubičnih centimetrov (50 ccm), predvsem uspehi v Italiji pa so glas o slovenskih motociklih ponesli daleč v tujino.
Egon Fornazarič je svoj motociklistični muzej v Novi Gorici odprl leta 2004. Del njegovih prostorov je tudi delavnica, kjer skupaj s sodelavci (tudi zunanjimi) obnavlja dirkalne motocikle.
Dirkaški fičko je bil cenejši od dirkaškega tomosa
"Takrat smo vsi hodili gledat novogoriške dirke. Tudi sam sem si dolgo želel kupiti dirkaškega tomosa, a ni bilo denarja. Za manj denarja sem si pripravil dirkaškega fička. Uf, to so bili časi. Na 'šverc' sem se peljal iz Nove Gorice v Ljubljano, nato na vlak do Beograda in od tam kar po cesti do Novega Sada, Kragujevca, Valjeva in preostalih krajev, ki so gostili dirke. Danes kaj takega ne bi bilo več mogoče," nam je povedal Fornazarič v kletnem prostoru sredi Nove Gorice, kjer danes skrbi za športno zapuščino Tomosa.
Njihov dirkaški program in številni uspehi so ponesli ime slovenske tovarne tudi v tehnično precej bolj razvite države od takratne Jugoslavije. Od konca športnega programa Tomosa je minilo že pol stoletja, prav po zaslugi zanesenjaških zbirateljev kot je Fornazarič pa spomin živi dalje. Mali muzej je v Novi Gorici odprl pred 13 leti in pogled v knjigo gostov, kjer se kopiči tudi veliko vtisov obiskovalcev iz tujine, priča o pomenu hranjenih motociklov.
"Vsak moj motocikel ima za seboj pestro zgodovino in dušo," pravi Egon Fornazarič, motociklistični zanesenjak iz Nove Gorice.
Tomos NCR D6 je najbolj slaven motocikel novogoriške zbirke. Ta motocikel je bil leta 1972 italijanski državni prvak v razredu 50 ccm. Vozil ga je Giancarlo Bolelli, Fornazariču pa ga je podaril konstruktor NCR Rino Caracchi.
Voznik je imel pred seboj le merilnik vrtljajev motorja in temperaturo hladilne tekočine.
Tomosovo tovarno motociklov in mopedov so ustanovili leta 1954. Na pobudo tovarne so pet let pozneje na takrat priljubljenih dirkah v Portorožu vpeljali razred 50 ccm. Njihov motocikel colibri je bil pionir tega razreda in je zmagal s povprečno hitrostjo 92 kilometrov na uro.
Leta 1960 se je Tomosova ekipa prvič udeležila dirk v tujini. Preizkusili so se na dirki Moto-Cup v nemškem Hockenheimu, kjer je med 32 tekmovalci v razredu 50 ccm zmagal nemški voznik Heinrich Rosenbuch. To mu je uspelo s Tomosovem colibrijem special, kar je bilo seveda precejšnje presenečenje.
Leto pozneje so dirke v Hockenheimu že štele za evropski pokal. Tomos je zmagal z motociklom D5, ki ga je vozil Mirko Zelnik. Leta 1962 so v Tomosu zaradi velikega zanimanja izdelali prvo serijo dirkalnih motociklov D5 in jo dve leti pozneje še posodobili. Leta 1964 je Tomos osvojil naslov državnega prvaka Nizozemske, 1965 pa Švedske. V kategoriji do 50 cm3 so Tomosovi dirkači v Jugoslaviji osvajali naslove državnih prvakov nepretrgoma od leta 1962 do 1974.
V letu 1969 so morali motocikli tehtati vsaj 60 kilogramov in imeti največ šest prestav. V Tomosu so se pravilom prilagodili z novim dirkalnikom D6 S. Italijan Gilberto Parlotti je dvakrat postal italijanski državni prvak, prav tako je italijansko prvenstvo leta 1972 osvojil še Giancarlo Bolelli (tomos NCR D6).
Po letu 1975 so pri Tomosu razvijali nov tip dirkalnih motorjev z oznako GP. Vrhunec je bilo leto 1982, ko je Hrvat Zdravko Matulja osvojil naslov evropskega prvaka v razredu 50 ccm. Matulja je tudi prevzel preostalo opremo, ki je v Tomosu ostala po ukinitvi športnega programa. Sezona 1983 je bila tudi zadnja, ko je na dirkah za svetovno prvenstvo motornih koles sodeloval razred s prostornino motorja do 50 ccm.
To je prvi Tomosov dirkalni motocikel, ki ga je Fornazarič dobil v svojo last. Motocikel DMS GP75 je imel 49-kubični motor z močjo 10,3 kilovata (14 "konjev") pri 13 tisoč vrtljajih v minuti. Motocikel s šestimi prestavami je lahko dosegel hitrost 160 kilometrov na uro.
Največja zveza Fornazaričeve zbirke je zmagovalni motocikel iz Italije
Fornazarič ima trenutno šest delujočih motorjev, še osem pa jih restavrira. Vsi so originalni primerki, nekateri celo s slavno preteklostjo. Največja zvezda je prav gotovo zmagovalni motor italijanskega državnega prvenstva ekipe NCR, ki je sama izdelala konstrukcijo motocikla in geometrijo, uporabila pa Tomosov 50-kubični pogonski agregat. Fornazariču je ta originalni motor podaril lastnik italijanske ekipe, ki je tudi eden izmed najpomembnejših partnerjev Ducatija.
"Ko sem sredi osemdesetih let končal dirkati v kartingu, sem že hodil gledat dirke s Tomosovimi motocikli. Takrat so še vozili. Svojega prvega sem dobil na Grobniku. Neki fant iz Subotice je prišel z njim na svojo prvo dirko, a je že v prvem ovinku padel. Dal sem mu svoj naslov, češ da me zanima nakup motocikla. Kak mesec pozneje me je že klical in tako sem opravil prvi nakup," se spominja Fornazarič.
Zmage so imele velik pomen za ugled in prepoznavnost Tomosa
Novogoriški zaljubljenec v motocikle poudarja, da je za slavo v tujini poskrbel predvsem Tržačan Gilberto Parlotti. Bil je tudi zelo uspešen na dirkah v Novi Gorici. Ko je Parlotti zmagoval v izjemni italijanski konkurenci – v razredu 50 ccm so podobne motocikle kot Tomos izdelalo še več kot 50 drugih konkurenčnih večjih in manjših tovarn oziroma delavnic –, so imeli ti rezultati izjemen pomen za Tomosov ugled v tujini. Zato so Fornazaričevi gosti še danes številni Italijani, gostil je tudi Nizozemce – Tomos je imel tam nekoč svojo tovarno.
Tomosov dirkalnik D6 iz začetka sedemdesetih let.
Takšni so bili sedeži v začetku Tomosovega športnega obdobja.
Zdravko Matulja je leta 1982 s Tomosovim motociklom postal evropski prvak v razredu 50 ccm.
V Fornazaričevem muzeju je tudi veliko fotografskega materiala. Na tej fotografiji je nekdanji dirkač Leon Pintar.
Stari logotip Tomosove znamke motociklov.
Sedež z motocikla tomos NCR D6.
Spomin na motociklistične dirke v Novi Gorici.
3