Sreda, 20. 9. 2017, 11.30
9 mesecev, 2 tedna
Električni maraton po slovenskih avtocestah
Če je bil voznik električnega avtomobila do zdaj na razpotju, ali se zaradi pomanjkanja polnilnic do cilja raje peljati skozi urbana središča, zaradi skromnega dosega pa je moral temeljito načrtovati daljše poti, je danes smer jasna: gremo po avtocesti, in to brez skrbi!
"Veselite se, zmagali smo!" je po bitki na Maratonskem polju pred davnimi časi dahnil legendarni tekač Filipides, ko je po skoraj 400 kilometrih pritekel v Atene oznanit veselo novico. Kako drugače bi se razvila zgodovina, če bi Filipidesu na poti zmanjkalo energije, Grki pa bi, ker ne bi vedeli za rezultat bitke, evakuirali Atene in bi te postale lahek plen za poznejše napade? Energija na poti do cilja je zelo pomembna še danes, pa čeprav so v vlogi sodobnih maratoncev avtomobili, za najhitrejšo pot do cilja pa si najraje izberemo avtocesto.
A tudi na področju avtomobilizma smo priča dramatičnim spremembam. Po novem že pišemo porabo v kilovatnih urah na sto kilometrov, za vsak prevoženi kilometer pa računamo ceno elektrike in preverjamo, koliko kilometrov lahko prevozimo s polno baterijo, ne pa, koliko prevozimo s polnim rezervoarjem goriva. In vedno več bo takšnih, ki bodo za svojo mobilnost plačevali položnice za elektriko. Te stopnje seveda ne bi dosegli brez hitrih polnilnic tam, kjer so nujno potrebne za premagovanje večjih razdalj – na slovenskih avtocestah.
Kaj to pomeni v praksi? Če je bil voznik električnega avtomobila do zdaj na razpotju, ali se zaradi pomanjkanja polnilnic do cilja raje peljati skozi urbana središča ali po regionalni cesti, ki je z vidika regeneracije energije za električne avtomobile veliko primernejša, zaradi skromnega dosega pa je moral temeljito načrtovati daljše poti, je danes smer jasna: gremo po avtocesti, in to brez skrbi!
V Koper ujet zadnji pozdrav poletja, morda po krofe na Trojane ali na kremno rezino na čudoviti Bled? Morda kar vse v istem dnevu? Počasi, počasi, za to zaradi polnjenja najbrž potrebuješ dopust, vožnja "na rezervi" pa ti bo požrla živce, si ob smelih načrtih gotovo misli voznik klasičnega avtomobila.
V nekih drugih časih bi morda imel prav, saj je razmišljanje o lokacijah polnilnih postaj in strah, ali bodo delovale, ljudi odvračal od nakupa električnega avtomobila. Danes je vse skupaj drugače in otročje lahko. Delno po zaslugi zmogljivejših baterij v električnih avtomobilih, ki omogočajo 200 in več prevoženih kilometrov brez vmesnega polnjenja tudi pri avtocestnih hitrostih, še bolj pa po zaslugi hitrih polnilnic na slovenskem avtocestnem omrežju. Teh je kar 26, so odlično označene in preproste za uporabo. Dvomov, da bi voznik električnega avtomobila na avtocesti ostal brez energije, je s tem konec.
Naš planet se počasi utaplja v toplogrednih plinih in drugih nečistočah, veliko skrbi pa povzročajo izpušni plini iz avtomobilskih cevi. Ne le okoljevarstvenikom, nad tem bi se morali zamisliti prav vsi. Škodljive emisije namreč niso le smrdeča nadloga in vedno bolj grozeča nevarnost za okolje, ampak močno obremenjujejo tudi naše zdravje, saj je onesnažen zrak delno kriv za nastanek mnogo bolezni, kot so rak, srčni zastoj in astma.
Alternativne možnosti so zato toliko bolj dobrodošle, ena od teh je zagotovo tudi uvajanje električnih avtomobilov. Ti niso le tihi, ampak tudi povsem brez izpustov CO2, v njihov prid pa ne govorijo le ekološki razlogi, ampak tudi ekonomski in tehnični. Izkoristek električnega vozila je tako kar štirikrat boljši kot izkoristek vozila na bencinski pogon, elektriko zanj pa lahko pridobivamo tudi iz obnovljivih virov energije, kot sta sonce in veter.
Z električnim avtomobilom, resda z nekaj postanki, se je mogoče brezskrbno peljati čez vso državo. Družinski izleti, poslovne poti in potovanja kar tako se ne zgodijo samo enkrat ali trikrat na leto, ampak ob vsaki priložnosti, sploh ker se ob vsem skupaj ni več treba spraševati, kje boste polnili, le voljo morate imeti. Ne verjamete?
S postavitvijo 26 hitrih polnilnic za električna vozila na avtocestnem križu se je Slovenija znašla na električni avtocesti od Norveške do Hrvaške, tudi z veliko pomočjo Darsa pa je bil postavljen osnovni temelj uporabe električnega avtomobila pri nas – smo namreč edina država v Evropi, kjer razdalje na avtocesti med hitrimi polnilnicami znašajo le 50 kilometrov.
Slovenski avtocestni križ je namreč v celoti pokrit z zmogljivimi hitrimi polnilnicami: 50 kilovatov pri polnjenju z enosmernim tokom in 43 kilovatov pri polnjenju v izmeničnem toku. V praksi to pomeni največ 30-minutni interval, da baterija dobi okoli 80 odstotkov svoje kapacitete.
Za okolje in počutje blagodejna električna avantura
Tudi sama sem bila na začetku malo skeptična nad novostjo. Po mestu se električni avtomobil odlično obnese, ampak avtocesta? V mislih sem se že videla, kako oblečena v varnostni jopič nemočno stojim za varnostno ograjo in čakam na zaščito Darsovih uslužbencev ter pomoč, znanci pa na policiji preverjajo, ali so me nemara ugrabili. A ko sem si ogledala seznam polnilnic na domačem avtocestnem križu, me je strah v hipu minil. "Pa saj so skorajda za vsakim vogalom," sem si mislila, psihološki občutek kilometrske omejenosti pa se je razblinil kot milni mehurček.
Seznam hitrih polnilnic
Prosti dan sem sklenila izkoristiti za čvek s prijateljico v Kopru, če bo dovolj časa, pa še skočiti do Trojan po krofe in do blejskega bisera na kremno rezino. Pot s klasičnim avtomobilom po avtocesti opraviš skoraj igraje, le kako mi bo šlo z električnim? Potovalni računalnik zjutraj kaže tovarniških 216 kilometrov dosega, kar pomeni, da so baterije povsem napolnjene.
Od hektične jutranje konice se hitro poslovim, prijetna tišina in popolna mirnost električnega avtomobila na avtocesti pa prehajata v občutek lebdenja. Kot bi mignil, sem opravila z vrhniškim klancem, pustila Postojno za seboj, po vzponu do Senožeč in nadaljevanju mimo Kozine pa že zagledala prelep viadukt Črni kal. Od tu je morje skoraj na dosegu roke, le nekaj minut pozneje v Kopru že voham morski zrak in pijem kavico s prijateljico. Tako hitro gre to po avtocesti, tudi z električnim avtomobilom, za dobrih 110 kilometrov poti pa sem v povprečju porabila 13,2 kilovatne ure in 60 odstotkov energije.
"Ali te nič ne skrbi, kako bo za nazaj?" me je povprašala prijateljica, saj konec koncev z električnim maratonom po avtocestah nimam nobenih izkušenj. Do Ljubljane res ne bo dovolj energije, vendar pa so do tja na voljo kar tri hitre polnilnice, od katerih sem v Kopru oddaljena približno 25, 60 in 85 kilometrov. Seznam polnilnic je dosegljiv prek raznih aplikacij, sama pa zaupam kar temu, ki mi ga predlaga sistem v avtomobilu in do katerega me tudi vodi.
Zaradi ženske previdnosti se po dobrih 20 kilometrih ustavim že kar na prvi na počivališču Ravne, sploh ker se do glavnega mesta pretežno vzpenjamo in bo "električar" gotovo malo bolj žejen. Avtomobil parkiram na označenem mestu pri 22-kilovatni električni polnilnici, skočim v trgovino po plačniško kartico, po nekaj klikih in priklopu pa se vanj že pretaka električna energija, ki izvira iz čistih slovenskih naravnih virov. Pri polnjenju električnega vozila ima voznik s potniki na voljo tudi nekaj prostega časa, lahko gre na kavo, si privošči kosilo, pretegne ude, se posveti družini ali poslu … Jaz sem pol urice izkoristila za kosilo, pred mano pa je bil s polno zalogo energije že naslednji cilj: izvoz Trojane in krofi.
Za približno 130 kilometrov poti od počivališča do Trojan sem s potovalno hitrostjo 120 kilometrov na uro porabila debelo uro ter baterijo spraznila za 60 odstotkov. Vmes sem pomežiknila vetrnici pri Senožečah, ki s svojo energijo napaja tudi omrežje hitrih polnilnic ob avtocesti, ter avtomobil na Trojanah parkirala pred osnovno 3,7-kilovatno polnilnico. Vožnja je bila prav meditacijska, energije v bateriji je bilo z umirjeno vožnjo še dovolj do Bleda, za vrnitev v Ljubljano pa bi je gotovo zmanjkalo.
Zelena mobilnost poleg drastičnega znižanja vpliva na okolje zaradi nizke stopnje izpustov in hrupa prinaša tudi druge prednosti. Električni avtomobil te zaziba v mirno in sproščeno vožnjo brez stresa, živčnega pritiskanja na plin, konstantnega prehitevanja, vožnje prek omejitev … Na milijon kilometrov vožnje z električnim vozilom se statistično zgodi manj prometnih nesreč, statistično večja varnost v električnem vozilu pa tudi ni zanemarljiva podrobnost. Električni avtomobil je zato kot center dobrega počutja, vse to pa pomeni manj potencialne nevarnosti za nesrečo na avtocesti.
Pri polnjenju se je pokazala velika prednost hitre polnilnice, saj bi na pol prazno baterijo tukaj do konca napolnili šele v treh urah. Uf, komaj čakam, da znova pridem na avtocesto. Nekaj minut počasnega polnjenja sem izkoristila za sladkanje s krofi, nato pa je sledil še zadnji postanek na Bledu in vrnitev domov. Da bo šlo, ni bilo nobenega dvoma, saj so na poti mimo glavnega mesta in naprej po Gorenjski ob avtocestnem križu kar štiri polnilnice.
Zaloga električne energije proti skoraj sto kilometrov oddaljenemu Bledu kljub vsemu kopni. Da ne bom kot Kramer iz nanizanke Seinfeld, ki je z "rezervo" skušal prevoziti pol Amerike, se odločim za novo polnjenje na počivališču Voklo. Kakih 15–20 minut hitrega polnjenja bo dovolj za vrnitev domov, vmesni čas pa lahko izkoristim za krajši sprehod. Konec koncev sem na poti že skoraj ves dan in telovadba bo dobro dela telesu, "range anxiety" oziroma stiska pred izpraznjeno baterijo je vmes tako ali tako že popolnoma izginila, obenem pa tudi ni bilo treba poseči po gospodarni, a hkrati nevarni taktiki v zavetrju. Saj veste, to je tisto, ko sledite velikemu "šleperju", kljubujete zračnemu uporu in varčujete z energijo.
Tudi na Voklem vse poteka gladko, avtomobil parkiram ob polnilnici, prislonim kartico in aktiviram polnjenje, priklopim kabel in že sem na poti proti rekreacijskim površinam. Ste vedeli, da imamo ob naših avtocestah pravi piknik prostor, oazo miru, kjer se prometa skorajda ne sliši? Tudi pot do Bleda je idilična, saj z avtoceste ponuja lepe razglede na naše gore, slavni otoček sredi jezera in kremne rezine pa so le še pika na i moji električni avanturi. Povprečna poraba znaša 13,5 kilovatne ure, energije pa bo več kot dovolj tudi do Ljubljane. In kaj potem če ne, vmes sta Voklo, nato Barje, če bi bil dan daljši, bi jo zlahka potegnila še na Dolenjsko do Otočca ter se z energijo oskrbela na počivališču Starine. A naj bo tokrat dovolj …
Po koncu električnega maratona po slovenskih avtocestah je pogled na števec pokazal, da sem prevozila 420 kilometrov in porabila okoli 53 kilovatne ure električne energije. V enem samem dnevu in s tremi postanki, ki pa so mi prej dobro deli kot bili odveč. Ne dvomim, da bi Filipides rade volje prisedel in bi zmago oznanila skupaj.
