Ob dirkalno slavo zaradi spremembe pravil

Priprava na skupino B

Takšen je bil recimo tudi ford RS200 s sredinsko vgrajenim turbinsko polnjenim motorjem in pogonom na vsa štiri kolesa, ki ga je Ford pripravljal za skupino B v reliju.

Kot so narekovala pravila, so sprva naredili in prodali 200 serijskih primerkov, ki so bili potrebni za pridobitev homologacije.

Ko so to dosegli, so pripravili 24 dirkalnih avtomobilov, pri katerih so 2,1-litrske motorje opremili z mogočnimi turbopolnilniki in vmesnimi hladilniki zraka. Ob največjem polnilnem tlaku 1,6 bara in 8.000 vrtljajih na minuto je takšen motor razvijal kar 580 "konjskih" moči. Ker je bila konstrukcija avtomobila lahka, sile, ki so delovale nanjo, silovite, turboluknja pa gromozanska, so avtomobil obvladali le najboljši vozniki. Komur je to uspelo, je bil zares hiter.

Na vsa štiri kolesa gnani ford RS200 evo je bil v pravih rokah namreč reli avtomobil z najboljšimi pospeški tistega časa, kar je dokazal Stig Blomqvist, ki ga je do 100 kilometrov na uro popeljal v 3,07 sekunde in dosegel rekord, ki so ga presegli šele čez dvanajst let.

Civilizirana rešitev

Žal so bili uspehi forda RS200 evo kratkotrajni, saj se je FIA še isto leto odzvala na vrsto hudih nesreč v reliju in na avtomobilih skupine B prepovedala različne aerodinamične pripomočke. Ti so sicer pripomogli k odličnim dosežkom, a so se zaradi njih dogajale tudi nesreče s hudimi posledicami.

Na reliju na Korziki sta se na primer smrtno ponesrečila Henri Toivonen in njegov sovoznik Sergio Crestos. Leta 1987 se je tako z avtomobilskih dirk poslovil kar ves avtomobilski razred.

Ford je RS200 zato iz čistokrvnega dirkalnega avtomobila preoblikoval v nekoliko bolj civiliziran športni avtomobil z 1,8-litrskim motorjem, ki pa je kljub temu ostal grob, hrupen, živahen in zahteven za vožnjo ter v letih od 1986 do 1990 dosegel kar nekaj zmag na evropskem prvenstvu v reliju.