Nissan juke 1,5 dCi

Med kupejem, buggyjem in terencem

Že ko smo lani testirali prvega nissana juka, nas je japonski športni terenec navdušil s svojim drugačnim videzom. Saj veste, zaradi izbočenih blatnikov, velikih sprednjih žarometov in oblikovalskih linij, ki rišejo kombinacijo kupeja, buggyja in terenca, se za jukom na cesti še leto po premieri obračajo pogledi. Juke izpostavlja individualnost, ob tem pa je zaradi ugodnih dimenzij in relativno dobre preglednosti (naprej, ne pa nazaj) uporaben tudi v mestu.

S štirikolesnim pogonom je juke tudi vozniško zabaven, toda požrešen. Kaj pa če ga poganjata samo sprednji kolesi in mu moč daje varčen dizelski motor?

Dizelski motor brez možnosti štirikolesnega pogona

Dejansko nas je pri prvem testu juka še najbolj zmotila požrešnost najzmogljivejšega 1,6-litrskega bencinskega motorja s turbinskim polnilnikom, ki pri juku edini omogoča povezavo s štirikolesnim pogonom. Tak juke je bil sicer pravi terenski športnik in tekmec miniju countrymanu, toda v njem smo si vendarle želeli tudi bolj racionalnega in vsakdanjega motorja. Tudi za ceno štirikolesnega pogona.

Juke za vsakdan

Zato smo se s testno, dvokolesno gnano različico juka raje zapeljali v mesto, v službo in po vsakodnevnih opravkih. Tudi na makadam, toda ne na pravi teren, kamor pa juke dejansko ne sodi niti s štirikolesnim pogonom.

Dobili smo vseeno zelo prožen in varčen dizelski motor. Povprečna poraba na testnem krogu je bila le 5,6 litra, pri različici juka z najmočnejšim motorjem in štirikolesnim pogonom pa 11,7 litra. Razlika je seveda tudi v ceni, saj je bil dizelski juke cenejši za okrog pet tisoč evrov.

Juke tudi z dizlom ostaja navihan, mladostniški in izstopajoč. Smo štirikolesni pogon pogrešali? Da, toda predvsem z varnostnega vidika na spolzki podlagi. Juke tudi z racionalnim in varčnim motorjem ostaja individualni avtomobil.