Hyundai i20 1,4 – prepričljivi korejec evropske šole tehnike in oblikovanja

Prostoren za štiri

Na testu smo zapeljali prav tistega hyundaia, ki nam je s posrečeno barvno kombinacijo in črnim sončnim ostrešjem poziral na domači predstavitvi. Takrat smo njegovo zunanjost z razlogom pohvalili in potrdili pozitivne vtise s prvih kilometrov po Turčiji.

Hyundai i20 se z dobrimi štirimi metri dolžine bliža dimenzijam, ki so pred desetletjem veljale v golfovem razredu. To pomeni, da lahko udobno prevaža štiri odrasle potnike. Za silo bi šlo tudi, če so vsi zrasli do 1,90 metra in če se niso zredili prek 90 kilogramov.

Lahko je drugi avtomobil pri hiši, vendar zlahka odigra vlogo družinskega vozila za dnevne prevoze in prosti čas. V vseh vratih je v predalih prostor za plastenke, pred sovoznikom je hlajen predal, potovalno veselje pa omogoča sončna streha (dodatno za 870 evrov).

Cenovno ugodno ostrešje s pripombo

Steklena streha je skupaj s senčilom električno pomična, vendar ima napak(ic)o, ki smo jo pri kakšnem od hyundaiev že omenjali. Gre namreč za brezstopenjsko pomikanje po naslednjem vrstnem redu: odpiranje senčila – dvig sprednjega dela stekla – pomik stekla nazaj (in obratno seveda).

Če hoče voznik po svoji želji izbrati položaj ostrešja (na primer zaprto steklo in popolnoma odprto senčilo), mora gledati navzgor in v pravem trenutku pritisniti na stikalo. Tega med vožnjo ne priporočamo, zato naj to počne sovoznik.

Prijetna in skrbno izdelana notranjost

Poleg prostornosti, ki je ne manjka niti v prtljažniku (za štiri litre ga v razredu prekaša le fabia), pohvalimo pestrost in kakovost izdelave.

Dvobarvna površina usklajeno prekriva armaturo, vrata in sedeže, pri čemer so svetlejši plastični materiali na vratih oziroma armaturi mehki na otip. Blago sedežev je lepo prešito, k standardni opremi spadajo tudi usnje na volanu in prestavni ročici. Skrb za podrobnosti je očitna pri osvetlitvi vseh stikal, celo vtičnici USB in AUX svetita modro.

Tudi zvočni signal, ko stolpec za nastavitev osvetlitve doseže vrh, je znak, da se je pri izdelavi nekdo trudil. Še skok nazaj k prtljažniku: poleg dvojnega dna pohvalimo ravno dno, ki nastane s polaganjem zadnjih naslonjal brez prekladanja sedalnega dela klopi.

Ergonomsko urejen delovni prostor

Prostor za volanom, ki je namenjen voznikom različnih "kategorij", odlikuje samoumevna razporeditev stikal. Na primer upravljanje telefona in radia na levi prečki volana, tempomata in potovalnega računalnika na desni. Skrb za ergonomijo se nadaljuje levo pod volanom z osvetlitvijo merilnikov, nastavitvijo višine žarometov, izklopom sistemov TCS in opozorila za nenamerno menjavo pasov.

Na sredini pod gumbi za klimo sta stikali za ogrevanje sedežev in volanskega obroča, pred prestavno ročico sta poleg vhodov USB in AUX dve 12-voltni vtičnici, za ročico pa stikalo za izklop parkirnih senzorjev. Vse opisano je preprosto dosegljivo na svojem mestu, vendar prav nič enolično ali dolgočasno, med drugim tudi zaradi učinkovite modre osvetlitve.

Rad ima ovinke

Položaj za volanom bi moral voznikom do višine okoli 1,90 metra omogočati primerno namestitev. Avtomobil se ne brani ostrejše športne vožnje, pri čemer podvozje ni pretirano trdo, kot bi lahko pričakovali.

Uspešno usklajevanje podvozij med dobro lego v ovinkih in udobjem je sicer značilno za tiste proizvajalce, ki različice svojih cestnih vozil uspešno razvijajo na tekmovanjih v reliju. i20 vozniku postreže z neposrednim prenosom (2,7 zavrtljaja med skrajnima položajema), natančnim menjalnikom s športno kratkimi prestavnimi razmerji, oprijemljivim sedežem in preglednima okroglima merilnikoma z dvema zaslonoma.

Prikazujejo pravzaprav vse, kar voznik potrebuje, le navigacijo so prepustili pametnemu telefonu in zato so mu na sredini armaturne plošče serijsko namenili konzolo z ustreznim konektorjem.

Varčen na podeželju, 6,8 litra na testnem krogu, več na avtocesti

Manj kot 1400-kubičnemu motorju ne moremo očitati, da se ne trudi biti varčen. Indikator že pod dva tisoč vrtljaji izpiše višjo prestavo, tako da smo se pri mestni vožnji povsem približali tovarniškemu podatku, ki navaja 7,1 litra na sto kilometrov. Dinamična vožnja, vendar po predpisih, na podeželskih razdaljah pomeni porabo okoli šestih litrov, pri stalni hitrosti 90 kilometrov na uro poraba pade pod pet litrov.

Na avtocesti pa mali hyundai obrne ploščo. Pri največji dovoljeni hitrost, ki jo vzdržujemo s tempomatom, so podatki naslednji: merilnik hitrost na 136 pomeni pravih 130, pri tem se motor v šesti prestavi vrti s skoraj 3800 vrtljaji. V kabini pri tem sicer ni hrupno, poraba pa znaša okoli osem litrov. Končni prenos je očitno primernejši za hitrosti na običajnih odprtih cestah, tudi prestavna razmerja so kratka, kar ponazarjamo s primerom: prestavljanje iz četrte pri dva tisoč vrtljajih pomeni vožnjo v peti s približno 1750 vrtljaji.

Podobna kratka razmerja so ugodna pri mestni vožnji in zunaj naselij, ustrezajo tudi bolj temperamentnim voznikom, na avtocestah pa pomenijo manj varčno vožnjo zaradi večjega števila vrtljajev.