2500 kilometrov v osemdesetih slikah

Simpatična trojka

Še preden sem prevozil prvega od dobrih 2500 kilometrov na poti od Tyumena do Moskve, sem se odločil, da sedem v tistega s številko tri. Ne vem, zakaj. Tri se mi je zdela simpatična številka, in vedel sem, da se bodo vsi preostali novinarji zagrebli za bele in rdeče.

Vedel sem tudi, da se moram izogibati petice. Eden od organizatorjev je namignil, da se je v prtljažniku razlila posoda z rezervnim gorivom in ves avtomobil zaudarja po bencinu. Jokerja so zadeli Avstrijci. Tričetrt poti so, verjetno vsaj malce zadeti od hlapov, prevozili z odprtimi okni.

Sem romantik in bojne rane so mi všeč

Stopil sem do avtomobila. Pričakovano, preostali, z Madžari na čelu, so se zagrebli za dve beli in eno rdečo. Še preden sem pospravil kovček in zaloputnil prtljažna vrata, me je začel eden od nemških novinarjev opozarjati na počeno vetrobransko steklo. "Tole pa ne bo dobro," je ponovil kar trikrat. Bil mi je tečen. Že na letalu je bil glasen, pa še porazno slabo je vice pravil. Kaj pa vem, smotan tip, pač.

Jaz pa sem bil razpoke, ki se je raztezala neposredno čez sredino voznikovega vozniškega polja, pravzaprav vesel. Sem pač romantik in bojna rana "moje" trojke se mi je zdela fina. Tudi podrsanih platišč sem bil vesel.

Pa smo šli

Če bi moral povzeti vse skupaj v enem odstavku, bi Rusijo, vsaj tisti izredno omejen del, ki sem ga videl večinoma iz avtomobila, primerjal prav s to počeno šipo.

Če jo je obsijalo sonce in je bila očiščena, se je lepo svetila, če si jo pogledal s pravega kota, se pa polmetrske poškodbe sploh ni videlo. Kot da je vse okej. Ampak razpoka je vseeno bila in se je počasi tudi daljšala.

Vem, posplošujem. O politični klimi in razmerah v "matjuški Rasiji", priznam, pravzaprav ne vem veliko. Verjamem le temu, kar sem videl z lastnimi očmi. Videl sem veliko blišča v Kazanu in še več v deževni Moskvi. Vmes pa veliko skrajno težkih življenjskih razmer, na pol podrtih hiš, polnih življenja, tisoče lad, ki še kar pridno služijo, pa čeprav so nevarnejše od prečkanja ulice z zavezanimi očmi sredi indijske Kalkute.

Ljudje tam ne klonijo in nikoli ne bodo. Le poglejte deklico na fotografiji 12. V vasi z nekaj deset hišami, kjer se je karavana ustavila za nekaj kratkih minut, je sramežljivo kukala izza lesene ograje. Sčasoma se je opogumila in s toplim nasmehom razorožila trideset ljudi. Ravno tako hitro kot se je pojavila, je izginila.

2500 kilometrov v osemdesetih slikah.

Vabljeni k ogledu fotogalerije, ki ji bo uspelo, upam, v vaše glave in misli uspešno prenesti občutke in vzdušje na petdnevni poti prek speče dežele do carskega mesta.