Samo Rugelj

Petek,
31. 3. 2017,
0.01

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,18

13

Natisni članek

Natisni članek

Samo Rugelj kolumna kolesarjenje Ljubljana promet promet Na kolo

Petek, 31. 3. 2017, 0.01

7 let, 1 mesec

Urbani portreti

So kolesarji ogrožena človeška vrsta? So!

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,18

13

Kolesarjenje | Foto Thinkstock

Foto: Thinkstock

Mnogi avtomobilski šoferji preprosto ne zmorejo dojeti dejstva, da cesta ni (vedno) samo njihova, da so sami zavarovani v pločevini, medtem ko je kolesar povsem izpostavljen okolici.

"Kolesarji so udeleženi v 7 odstotkih vseh prometnih nesreč v Sloveniji, pri čemer so udeleženi kar v 14 odstotkih prometnih nesreč s smrtnih izidom ter pri kar 27 odstotkih prometnih nesreč s hudimi poškodbami." 

                                   Vesna Marinko, agencija za varnost v prometu

                                                                          ***

Zgodilo se je včeraj, šlo pa je za klasično kolesarsko situacijo. S kolesom sem se peljal po cesti, seveda ob desni strani, kaj pa drugega, z enim ušesom pa kot vedno poslušal, ali se mi od zadaj bliža kak avtomobil. Tedaj je z desnega roba cestišča naenkrat na cesto začel speljevati velik tovornjak. Pospeševal je počasi, saj me je videl, zato sem se mu elegantno izognil tako, da sem zapeljal malo bolj levo proti sredini ceste. Vse se je odvijalo gladko in mirno. Tedaj je od zadaj v trenutku prihrumel avto in mi začel trobiti.

Situacija je naenkrat postala zoprna: z desne se mi je bližal tovornjak, zadaj pa je name pritiskal avtomobil. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se med vožnjo pomaknil malo bližje tovornjaku. V tem pa me je hrumeči avto že živčno prehitel, vozeč malo po desnem, večinoma pa po sosednjem pasu, saj nasproti ni bilo nobenega prihajajočega vozila. Šofer je imel okno na moji strani spuščeno in mimogrede je name spustil nekaj kletvic in mi zakričal, da je moje mesto ob desni strani cestišča, in mi pokazal sredinec. Seveda, sem mu zaklical, a od tam ravno speljuje tovornjak, sem pokazal nazaj. V tem je že pritisnil na plin in me pustil v njegovih izpuhih.

Pohitel sem, da bi ga morda ujel v naslednjem krožišču dobrih sto metrov naprej (in mu tudi sam nazaj povedal nekaj jeznih), vendar je tudi tam nekoga izsilil in oddrvel, še preden sem prišel do tja. 

"Ker mnogi šoferji tega dejstva niso v stanju dojeti, jim je vsaka dodatna sekunda, ki jo porabi kolesar, da se jim ustrezno hitro umakne in jim ponudi prazno cesto, veliko preveč." | Foto: Peter Kastelic "Ker mnogi šoferji tega dejstva niso v stanju dojeti, jim je vsaka dodatna sekunda, ki jo porabi kolesar, da se jim ustrezno hitro umakne in jim ponudi prazno cesto, veliko preveč." Foto: Peter Kastelic

Kolesarji kot ogrožena vrsta

Zadnje dni, ko vsi vlečemo bicikle na plano, sem kolesarsko vznemirjen. Skoraj vsi v družini kolesarimo v šolo ali pa v službo, sinova pa tako ali tako čez vse leto, tudi pozimi. Zato me je pretresla brutalna prometna nesreča prejšnji teden, ko je na eni ljubljanskih vpadnic mladi šofer zapeljal v rdečo luč in na prehodu za pešce zbil kolesarko s tako silo, da jo je odneslo dvajset metrov daleč in da je umrla na kraju nesreče. Kakšna agresivnost, kakšno neupoštevanje prometnih predpisov, kakšna osebna neuravnovešenost!

Nesrečni dogodek je seveda vzbudil marsikatero debato o položaju kolesarjev v prometu, iz tega pa lahko izluščimo dva osnovna segmenta, zaradi katerih smo kolesarji dejansko ogrožena vrsta, ne glede na to, da je naš način popotovanja skozi mesto povsem neinvaziven in ekološki, zato bi temu moralo prisluhniti in svojo cestno infrastrukturo že davno prilagoditi tudi vsako večje slovensko mesto. 

Prvi segment je šoferska agresivnost, drugi pa kolesarska infrastruktura. Pogosto sta ti dve reči tudi povezani med seboj. 

Iracionalna agresivnost šoferjev

Mnogi avtomobilski šoferji preprosto ne zmorejo dojeti dejstva, da cesta ni (vedno) samo njihova, da so sami zavarovani v pločevini, medtem ko je kolesar povsem izpostavljen okolici, da je odvisen samo od svojih mišic, s katerimi mora prilagajati in usmerjati gibanje svojega (včasih tudi precej težkega) kolesa po cesti, medtem ko avtomobilski šofer to počne zgolj z minimalnimi gibi rok (premikanje volana) in minimalnimi gibi nog (pritiskanje na plin, sklopko in zavoro). Čas na kolesu teče počasneje kot v avtu. Pika. 

Ker mnogi šoferji tega dejstva niso sposobni dojeti, jim je vsaka dodatna sekunda, ki jo porabi kolesar, da se jim ustrezno hitro umakne in jim ponudi prazno cesto, veliko preveč, zato jo velikokrat pospremijo s svojimi agresivnimi pripombami, hupanjem, žuganjem itn. 

Dogodek v Iškem vintgarju

Žal se to dogaja tudi čez vikend, ko naj bi bili ljudje veliko bolj sproščeno naravnani. Tu je prigoda moje spletne prijateljice, prevajalke in znanke v resničnem življenju, izpred nekaj dni, ki jo objavljam v malo predelani obliki. 

S prijateljico sta kolesarili po kolovozu na Ljubljanskem barju, ker sta se želeli izogniti prometu asfaltnih cest. Okoli njiju je bil mir ter sončno in spomladansko vreme. 

Potem sta za seboj zaslišali hrum motorja. Obrnili sta se in zagledali dva avtomobila, ki sta vozila v razmaku desetih metrov. Umaknili sta se povsem na desno, že na travo, da bi lahko šla avtomobila mimo brez težav. 

Prvi avto je šel lepo mimo, iz drugega pa je ženska na sovoznikovem sedežu znanki pokazala sredinec. Ko je ta drugi avto dohitel njeno prijateljico spredaj, je navil plin in obe zagrnil z oblakom prahu. 

Bili sta osupli. Pa kaj jim je? Kaj sta jim storili? Ni bilo logike. Tak dogodek, je razmišljala znanka, človeka vznemiri na neki globoki ravni, ker nehote opomni na druga dejanja nesmiselnega nasilja po svetu. 

Potem je ves čas gledala levo in desno, da bi znova videla ta avto, ki je imel očitno enako pot kot onidve. Ker so vse poti vodile v rekreativni prostor z imenom Iški vintgar, ga je tam tudi zagledala. Ljudje iz tega avta so imeli sproščen piknik ob rečici, šoferjevi in sovozničini otroci so se lepo igrali. Vse je bilo videti lepo in normalno. Šlo je za običajen spomladanski izlet. 

"Reševanje te problematike se lahko začne precej preprosto z veliko bolj intenzivno preventivo, tako med obveznimi predavanji o cestno prometnih predpisih za bodoče šoferje." | Foto: Peter Kastelic "Reševanje te problematike se lahko začne precej preprosto z veliko bolj intenzivno preventivo, tako med obveznimi predavanji o cestno prometnih predpisih za bodoče šoferje." Foto: Peter Kastelic

Najbrž ne more biti lepšega primera, ki ponazarja nesmiselno agresivnost avtomobilistov do kolesarjev. Izživljanje nad njimi med vožnjo, dokazovanje svoje premoči, nekaj ovinkov naprej pa povsem normalno (celo idilično družinsko) funkcioniranje, ki s prejšnjimi potezami nima nobene zveze, je značilno naraščanje agresivnosti v vsakdanjem življenju. Če kak dan malce intenzivneje kolesariš po slovenski prestolnici, imaš veliko možnosti, da boš doživel bolj ali manj neljub dogodek te vrste.

Reševanje te problematike se lahko začne precej preprosto z veliko bolj intenzivno preventivo, tako med obveznimi predavanji o cestnoprometnih predpisih za bodoče šoferje kot potem v procesu šoferskih voženj pri opravljanju praktičnega dela vozniškega izpita. Tam je gotovo najpreprosteje ljudem vbiti v glavo razliko med kolesarjem in avtomobilistom.

Drugi segment je seveda cestna in druga kolesarska infrastruktura v mestih. 

Mestna kolesarska infrastruktura

Če pogledamo stanje v slovenski prestolnici, se je na področju izboljševanja statusa kolesarjev v zadnjih letih na bolje spremenilo kar nekaj reči. Del središča je zaprt za avtomobile in tam si kolesarji delijo cesto z avtobusi mestnega prometa, poleg tega pa je bil vpeljan sistem Bicikelj, ki omogoča preprosto izposojo in uporabo najetega kolesa po mestu. 

Seveda pa ključna stvar v Ljubljani še vedno ostaja neuresničena. Gre za sklenitev omrežja kolesarskih poti po mestu. Še vedno se marsikje dogaja, da kolesarska pot poteka do določenega križišča ali pa segmenta ob cesti, potem pa naenkrat izgine, uporaba ceste pa je kolesarjem morda z znakom celo prepovedana. S tem kolesarje v trenutku potisne v neenakopraven položaj v primerjavi z avtomobilisti in tudi pešci.  

"Če pogledamo stanje v slovenski prestolnici, se je na področju izboljševanja statusa kolesarjev v zadnjih letih na bolje spremenilo kar nekaj reči." | Foto: Matej Leskovšek "Če pogledamo stanje v slovenski prestolnici, se je na področju izboljševanja statusa kolesarjev v zadnjih letih na bolje spremenilo kar nekaj reči." Foto: Matej Leskovšek

Kaj bodo v tistem trenutku potem naredili kolesarji? Bodo na koncu kolesarske poti res stopili s kolesa ter pot nadaljevali kot pešci? Nekateri to morda res storijo, drugi pa se seveda znajdejo po svoje z nadaljnjo vožnjo po cesti ali pa s prisvojitvijo pločnika, kar seveda lahko pripelje do neljubih pripetljajev in celo nesreč. V tem smislu je septembrski teden mobilnosti videti kot anahronizem, saj za zdaj ni volje, da bi se celovito uredil kolesarski promet v širšem delu Ljubljane čez vse leto. Ko to rečem, seveda ne dajem za zgled nedosegljivega Amsterdama, kjer so kolesarji že desetletja enakovredni udeleženci prometa. Ne, lep primer najdemo že v štajerski prestolnici.

V tem smislu je namreč Maribor, tako mi poročajo moji štajerski prijatelji, že pred časom stopil korak naprej (tam sta tudi močni Lista kolesarjev in pešcev in pa Mariborska kolesarska mreža). Agencija za varnost prometa je skupaj z občino Maribor že pred nekaj leti zasnovala projekt kolesarske in avtomobilske souporabe ceste, ki na določenih segmentih mariborskih cestišč izenačuje šoferje avtomobilov in kolesarje oziroma zadnje celo postavlja v prednost (na posebej označenih delih v križišču imajo kolesarji prednost). Gre za t. i. sistem sharrow, torej "sistem vodenja kolesarjev in motornega prometa skupaj na vozišču, pri čemer so kolesarji enakovredni motornemu prometu". Čeprav ima mariborska kolesarska infrastruktura še vedno nekaj nevarnih ozkih grl (recimo Stari most), je v tem smislu veliko pred ljubljansko. Kdaj se bo to zgodilo tudi v Ljubljani? Leta minevajo.

Biti kolesar v Sloveniji, tako pravijo statistike, zato še vedno pomeni biti prometno precej ogrožen. Kako zmanjšati tveganja mestne vožnje s kolesom, sem vprašal znanca, ki se poklicno ukvarja s kolesarstvom: "Z dvigom uporabe kolesa pri mladih," je odgovoril, "ko se bodo šoferji zavedali, da se s kolesom vozi kdo od njihovih bližnjih, bodo tudi sami bolj pazljivi do drugih kolesarjev." Najbrž ima prav. 

Poleg tega je treba imeti vedno v mislih tudi to, da se vloge v prometu hitro menjujejo. Šoferji pogosto postanejo tudi pešci. Kolesarji pa se tudi kdaj usedemo za volan.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.