To so najpogostejše napake dolgoletnih slovenskih voznikov

Ampak – saj skoraj vsi vozimo od osemnajstega leta dalje? Sedimo za volanom, držimo in vrtimo volan ... Bo že držalo, a velikokrat se nesreče na cestah zgodijo tudi zaradi osnovnih napak, ležernosti in rutine v vožnji.

Četudi vožnjo jemljemo kot hojo, se moramo zavedati, da na cesti nikoli nismo sami. Z odgovornim ravnanjem zagotovimo varnost tako sebi kot drugim udeležencem v prometu.

Med 192 dolgoletnimi vozniki bi jih le manj kot četrtina opravila izpit

Preverimo − kaj se zgodi, če se voznik po desetih ali več letih rutinirane vožnje ponovno odpravi na izpitno vožnjo? Prav to je raziskovala akcija Ponovno na izpitno vožnjo, ki je lani potekala v sedmih slovenskih mestih. Izkušene voznice in vozniki so se prijavili na brezplačno vožnjo po svojem mestu, učitelji vožnje pa so jim omogočili dober vpogled v znanje cestnoprometnih predpisov in v njihove dejanske vozniške sposobnosti.

Rezultati? Izkazalo se je, da dolgoletne izkušnje prometu, rutinirana vožnja niso le izključno prednost, kot marsikdo morda misli, pač pa tudi slabost − predvsem, če znanja ne obnavljamo in ga ne prilagajamo novim situacijam. 

Od 192 izkušenih voznikov bi jih le 45 (23 %) opravilo vozniški izpit. To je manj kot četrtina vseh voznikov.

Podatek deluje šokantno, zato je prav, da preverimo, kaj se skriva v ozadju tega rezultata.

Najpogostejše napake in težave dolgoletnih voznikov

Zakaj in kako nas leta rutinirane vožnje lahko torej zavedejo in katere so najpogostejše vozniške napake dolgoletnih voznikov?

Čeprav mislimo, da smo dobri vozniki, je samozavest lahko varljiva. Opravljen vozniški izpit je res potrditev, da imamo dovolj teoretičnega in praktičnega znanja, da lahko zanesljivo ter samostojno vozimo. Zdi se nam, da smo osvojili vse in je to ena skrb manj, saj vendar vse znamo. Pa je res tako? Za tiste, ki so veliko na poti oziroma imajo že dlje časa vozniški izpit, je vožnja postala rutina. Vozimo rutinirano, "na avtopilotu", pri tem pa na omejitve in pravila pravzaprav pozabljamo. Poleg tega se s časom spreminjajo infrastruktura, avtomobili, dinamika prometa (zlasti v mestih) pa tudi cestnoprometni predpisi.

Manj pozornosti, pretirana ležernost, zanašanje na izkušnje, zmanjševanje pomena spremljanja novosti povzročijo, da nekateri vozniki spregledajo talne označbe. Vemo, kako in kje se je treba ustaviti ob znaku USTAVI (znak STOP)? Po cestnoprometnih predpisih se je treba ustaviti pred talno črto (mnogokrat je namreč za njo prehod za pešce ali kolesarska steza) ter ponovno na točki vidljivosti. Kako je prav, lahko preverite v spodnji animaciji.

Zaradi rutinske vožnje mnogi vozniki ne preverijo mrtvega kota. Stranska ogledala in ogledalo na vetrobranskem steklu niso dovolj, da bi voznik imel 360-stopinjski pregled nad dogajanjem okoli svojega vozila. Zato je treba v nekaterih prometnih situacijah pogledati čez levo ali desno rame.

Andrej Brglez, sociolog, publicist, raziskovalec in direktor Inštituta za civilizacijo in kulturo, je v zvezi z omenjeno tematiko podal zanimivo misel:

"Vožnjo jemljemo kot hojo, postala je naše naravno stanje. Zato ni nič čudnega, če jo opravljamo zelo rutinsko. A kljub vsemu gre še vedno za kompleksno početje, ki vključuje vsa čutila in veliko mero pozornosti."

V kontekstu rutine, ležernosti, manjše pozornosti in zanašanja na izkušnje velja omeniti še naslednje. Vemo, kako pravilno držimo volan? Je to položaj "deset do dveh" ali "petnajst do treh"? Pravilna drža volana je v položaju petnajst do treh. Položaj "petnajst do treh" je najbolj varen in učinkovit, saj omogoča tudi nemoteno proženje zračne blazine, prav tako v tem položaju v večini primerov ne bo treba preprijemati pri zavijanju, ampak zgolj sukati levo in desno. Številne voznike, ki so še stara šola, so učili, da je pravilen položaj "deset do dveh", kar pa je preživet koncept in zaradi pojava zračnih blazin povsem napačen, saj nam lahko poškoduje roke in obraz.

V življenju smo se nekaj naučili in tudi ob spremembi vztrajamo pri tem načinu, čeprav je lahko napačen. Ljudje smo narejeni tako, da na podlagi pridobljenih izkušenj podobno reagiramo v primerljivih situacijah. Ustvarimo si predsodke, in ker imamo eno izkušnjo, predvidevamo, da bo povsod tako. V prometni praksi se omenjeno početje manifestira v ponavljajočem se, enakem, nepravilnem početju, ne glede na dinamiko oziroma prometno ureditvijo križišča ali krožišča.

Na primer: poznamo pravila razvrščanja v križišču? Ali vemo, kje se ustavimo, ko v križišču zavijamo levo? Nepravilno razvrščanje v križišču in krožišču je bilo v pretekli akciji Ponovno na izpitno vožnjo prepoznano kot najbolj pogosta napaka dolgoletnih voznikov. Vožnja skozi rondo zahteva poznavanje CPP, previdnost in hkrati dinamično vožnjo. Pri vožnji skozi rondo so učitelji vožnje pri udeležencih akcije zaznali več napačnih ravnanj, predvsem pri prehajanju med pasovi, zapuščanju rondoja in uporabi smernikov. Ena izmed najpogostejših napak je bila zapuščanje rondoja z notranjega pasu, kar v primeru enopasovnega izvoza, ni dovoljeno. 

Posebej problematičen vidik uveljavljenih voznikov ali dolgoletne rutine je lahko tudi prekoračitev hitrosti: omejitev hitrosti je ena največjih težav. To še posebej velja v območjih z omejitvijo 30 km/h − včasih je razlog ta, da voznik ne zazna znaka, ki zapoveduje omejitev, še večkrat pa gre verjetno za zavestno kršenje pravil, pri čemer voznik tvega in upa, da ne bo dobil kazni.

Prekoračitev hitrosti je bila sicer v pretekli akciji Ponovno na izpitno vožnjo prepoznana kot druga najpogostejša napaka dolgoletnih voznikov. A kaj so vzroki, da Slovenci vozimo hitreje, kot dovoljujejo cestnoprometni predpisi oziroma prometne situacije, v katerih smo se znašli? In to takrat, ko ne gre za iskanje užitka, pač pa za navado. Vožnja je namreč tudi opravilo, ki je polno ponavljajočih se vzorcev, še posebej, če vedno vozimo na istih relacijah. Na določenih odsekih pospešimo, tam, kjer so znani radarji ali vsakodnevni zastoji, pa upočasnimo. Ker se nekaj časa vozimo tako, ne da bi naleteli na težave, se take vožnje navadimo. 

Poglejmo − kaj o vzrokih za prekoračitev hitrosti kažejo rezultati odgovorov obiskovalcev portala Vozim se v anketi Prehitra vožnja – kdaj Slovenci pohodimo plin? Kar trije od štirih voznikov v anketi so odgovorili, da prehitro vozijo takrat, ko pot dobro poznajo. Vsak drugi voznik je v anketi navedel, da vozi prehitro, ko se mu mudi. A tudi to, da se nam mudi, je pogosto stvar navade. Za tretji najpogostejši odgovor se je izkazal občutek, da se prav nam ne bo zgodilo nič hudega, in je zagotovo povezan tudi s preteklimi izkušnjami ter navado, da za kršitev prometnih predpisov ni posledic. 

Dr. Sara Tement, izredna profesorica in raziskovalka na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Mariboru, poudarja, da imajo zlasti pozitivne posledice najmočnejši učinek na ponavljanje prihodnjega vedenja.

"Kaj s posledicami objestnega vedenja za volanom pridobimo? Prišli smo hitreje, ujeli smo sestanek – zato se takega vedenja naučimo. Vedenje, ki prinaša pozitivne posledice, ponavljamo tudi zato, ker so te posledice takojšne in gotove, negativne posledice pa so bolj abstraktne in negotove. Težko si namreč predstavljamo, kakšne so vse negativne posledice prehitre vožnje."

Uporabljena literatura: https://hbr.org/2015/05/fooled-by-experience