Nekoč športnik, danes podjetnik: njegova zgodba je filmska

Andrej Jereb zase pravi, da je človek sredozemskega temperamenta, zato je strast glavno gonilo njegovega življenja. Že pred leti je kanadski poet Leonard Cohen zapisal, da ni imel izbire, ker je bil rojen z zlatim glasom. Z Andrejem je podobno, le da je njemu z neba padel neizmeren talent za vrtenje volana, ki ga je s trdim delom in predanostjo izpilil do popolnosti. Tako se je naučil delati čudeže in zmagovati na najzahtevnejših dirkah. Ko beseda nanese na reli in dirkalne avtomobile, se njegove oči zasvetijo na prav poseben način. To je svet, ki ga ima najraje in na katerega ga vežejo najlepši spomini.

Pred približno enim letom je izšla knjiga Moja linija izpod peresa novinarja Gregorja Pavšiča, ki opisuje vašo razburljivo življenjsko zgodbo. S kakšnimi občutki človek odpre svojo biografijo v tiskani obliki?

To so brez dvoma zelo posebni občutki. Sem tip človeka, ki stvari načeloma jemlje precej osebno. In osebna je tudi ta knjiga. Tukaj ne gre le za mojo zgodbo, temveč tudi za del osebnosti, ki ga v takih primerih človek razgali pred javnostjo. Ko sem knjigo začel listati, se je pred mojimi očmi zavrtel zelo pisan kalejdoskop spominov in čustev.

Foto: Gregor Pavšič

Menda ste eden izmed tistih fantov, ki so si že zelo zgodaj začeli izposojati očetov avto.

K sreči se je to dogajalo v drugem času, s tem se ne gre preveč hvaliti. Sem nekakšna izjema v družini, saj niti avtomobilizem niti šport nista bila posebej prisotna. Oče je imel do avtomobila povsem racionalen odnos, tako da še sam ne vem, od kod sem dobil to strast in vse predispozicije, ki so potrebne za dirkanje. Vse skupaj se je začelo, ko sem bil star 12 ali 13 let. K sreči so bili avtomobili takrat manjši, sicer sploh ne bi videl čez volan. Nekega dne sem očeta vprašal, kaj je treba narediti, da avtomobil ne bi poskočil, ko ga vžgeš. Razložil mi je, da je treba stisniti sklopko, vendar si ni niti v sanjah predstavljal, zakaj ga to sprašujem. Pol ure kasneje je svojega fiata videl, kako se pelje po ulici.

Predvidevam, da avtomobil za vas nikakor ni zgolj prevozno sredstvo.

V tem pogledu sem nekakšna dvoživka. Zasebno imam do avtomobila zelo racionalen odnos. Povsem druga zgodba pa so dirkalni avtomobili. To je zame nekakšen športni rekvizit, ki mi omogoča ukvarjanje z meni najljubšim športom. S tem so povezani vsi najboljši občutki in ne nazadnje tudi želja po samodokazovanju oziroma dvigovanju meja. Ko zapreš vrata dirkalnega avtomobila, se znajdeš v nekem povsem drugem svetu. Včasih se mi je zdelo, da sem kot astronavt, ko vstopi v breztežnostni prostor, v katerem se prestavi v nekakšen vesoljski način.

Kdaj in kako ste ugotovili, da se da z avtomobilom početi še kaj drugega kot se le voziti?

Za to ima največ zaslug reli Saturnus, ki v bil v tistih časih največja športna prireditev v Sloveniji. Ogledalo si jo je več kot 130 tisoč gledalcev. Trasa je potekala tudi mimo Izole. Fantje smo dobesedno odštevali dneve do začetka tega spektakla. Med ogledom te dirke se je rodil moj drugačen odnos do avtomobila. To me je povsem prevzelo.  

Foto: Toyota

Kakšni in kateri avtomobili so vam bili všeč, ko ste bili najstnik?

V svoji fantovski sobi sem imel dva posterja. Na enem je bil Juha Kankkunen s svojo Lancio Delto Integrale, na drugem pa Carlos Sainz in njegova legendarna Toyota Celica GT4. To sta bila prva prizora, ki sem ju videl, ko sem zjutraj odprl oči, in zadnja, preden sem zvečer zaspal.

Reli je morda ultimativna oblika združitve voznika in avtomobila v uigrano celoto. Kaj vse je potrebno, da človek začuti avtomobil in se z njim združi v eno?

To vsekakor drži. Pravzaprav gre za povsem fizično združitev, ki vključujejo čustva, občutke, strast. Dirkač avtomobil čuti na različnih ravneh. Pri tem gre za splet izkušenj in prirojenih občutkov. Vsak dirkač točno ve, kdaj je z avtomobilom kaj narobe in kdaj je nastavljen po njegovih željah. Je pa res, da se tudi dirkači med seboj zelo razlikujejo. Nekateri so dobesedno obsedeni z nastavitvami in niso srečni, če ne opravijo na stotine kilometrov nastavitev. Drugi so povsem naravni in lahko dosežejo dober rezultat tudi z avtomobilom, ki ni optimalno nastavljen.

Kako močan dejavnik je strah?

Tudi tukaj je precej dejavnikov. V mojem primeru je ves strah izginil, ko sem si na glavo nataknil čelado. Drugače je bilo na ogledu proge in ob spoznavanju okolja, ko sem imel pogosto potne roke. Spomnim se relija za evropsko prvenstvo, ki je v Črni gori potekal po cesti, ki vodi iz Kotorja na Lovčen. Glede na to, da se bojim višine, se na tisti cesti nikakor nisem počutil dobro. Na ogledu proge pred dirko me je bilo res strah. Sovozniku Miranu Kacinu sem rekel, da ne vem, kako bom sploh lahko vozil na tej trasi. Komajda sem si upal pogledati čez rob. Na dirki pa sem na vse pozabil in drugouvrščenega prehitel za sedemnajst sekund. Ne vem, ali sem se toliko bal, da sem si želel, da bi bil čim prej na cilju, ali je bilo preostale še bolj strah.

Foto: Toyota

Kaj pa fizična pripravljenost? Ljudje morda zmotno mislijo, da ta za dirkač ni pomembna, da le sedijo za volanom.

Da, seveda. Vsak šport zahteva specifično kondicijo. Pri reliju gre za kombinacijo fizične in psihične pripravljenosti, saj je treba razmeroma dolgo ohranjati popolno zbranost. Na daljših dirkah tudi do štiri dni. Za volanom na voznika delujejo precej močne sile in obremenitve, ki jim brez dobre telesne kondicije preprosto ne more kljubovati.

Kako so sploh videti treningi reli dirkačev?

Treniramo v telovadnici, imamo svoje kondicijske trenerje, ki srbijo za to, da so treningi prilagojeni našim obremenitvam. A glavni je seveda trening v avtomobilu. Za to so potrebna precejšna finančna sredstva. Načeloma velja pravilo, da vsak kilometer v dirkalnem avtomobilu stane približno sto in več evrov. Ni težko izračunati, da brez močne ekipe in sponzorjev ukvarjanje z relijem sploh ni mogoče. K sreči sem si z rezultati, hitrostjo ter resnostjo in zanesljivostjo prislužil sedež v profesionalni ekipi.

Nastopili ste tudi na legendarnem reliju Monte Carlo, ki je nekakšen dirkaški Wimbledon in Kitzbühel.

Monte Carlo je dobesedno pojem reli športa. To je res posebna dirka, ki poteka v zelo spremenljivih razmerah. Prav zaradi tega ima poseben status.

Vi ste bili na njej tretji v svoji kategoriji.

Še bolj ponosen sem na to, da sem bil uvrščen med deseterico v skupnem seštevku. To je bilo v času, ko sem končeval svojo kariero in tekmoval za polprofesionalno ekipo. Imeli smo res omejene možnosti v primerjavi z najboljšimi ekipami, zato je ta rezultat resnično izjemen.

Foto: osebni arhiv Andreja Jereba

S kakšnimi občutki ste leta 2017 sprejeli dejstvo, da se Toyota vrača v reli?

Bil sem res vesel. Za to ima največ zaslug predsednik Toyote Akio Tojoda, ki ima v svojih žilah dirkaško kri. Prav ta strast je tudi v tem primeru izjemno pomemben del. Priznam, da na začetku nisem bil najbolj optimističen. Pravzaprav sem bil presenečen nad tem, kako so se vsega skupaj lotili. A sem jih morda podcenjeval. Pod vodstvom Tommija Makinena so zelo hitro dosegli prvo zmago v seriji WRC, potem je prišel konstruktorski in kasneje tudi dirkaški naslov svetovnega prvaka.

Z znamko Toyota ste povezani na več ravneh, med drugim ste slovenski ambasador ekipe TOYOTA GAZOO Racing. Toyota je zelo posebna znamka. Kako blizu so vam njene temeljne vrednote?

Ko sem prvič imel možnost zastopati znamko Toyota, sem ponudbo najprej zavrnil. A kasneje se je zgodil drugačen klik. Bolj kot poslovna priložnost so me pritegnile filozofija znamke in njene vrednote, kot so kakovost, predanost, strast, spoštovanje, ekipno delo ... Poleg tega me navdušuje nebahav pristop. Sem človek, ki lahko deluje le v okolju, v katerem se dobro počuti. Prav to je bilo v tem primeru odločilnega pomena. Ambasadorstvo slovenske aktivacije projekta TOYOTA GAZOO Racing mi je dobesedno pisano na kožo in mi prinaša izredno veselje.

Vas mika, da bi spet dirkali?

Pogosto se rad pošalim, da sem ozdravljen odvisnik. Prijatelji mi pogosto nastavljajo "vabo", a se ji kar uspešno upiram.

Kako poseben avtomobil je novi GR Yaris?

V oddaji Top Gear in preostalih priznanih medijih so GR Yarisa uvrstili med najboljše avtomobile vseh časov, ki bo zagotovo pristal na seznamu bodočih legendarnih vozila. To veliko pove o tem, za kako izjemen avtomobil gre. V preteklosti so Lancia Delta Integrale, Subaru Impreza ali Mitsubishi Evolution najbolje znali preslikati reli dirkalnik na običajne ceste. Danes ta vloga pripada GR Yarisu. Skorajda prepričan sem, da v prihodnosti ne bo več veliko avtomobilov s klasičnim motorjem na notranje izgorevanje brez električnih ali hibridnih dodatkov, ki bi običajnim voznikom omogočali tako dobre vozne lastnosti, ki so sicer rezervirane le za profesionalne reli dirkače. To je res avtomobil v najbolj čisti obliki.

Foto: Toyota

Nekoč so menda slavnega dirkača Jackieja Stewarta ustavili zaradi prepočasne vožnje. Kakšen voznik je Andrej Jereb v vsakodnevnem prometu?

Poskušam biti zgleden in nočem izstopati. Vozim v skladu s prometnimi predpisi. Moram pa priznati, da mi vožnja v vsakodnevnem prometu ni v užitek. Morda prej nasprotno. K sreči sem vse svoje dirkaške strasti izživel na dirkah.

Ampak dirkaško znanje ter poznavanje avtomobila in njegovih odzivov verjetno pomagata tudi na običajnem asfaltu.

Nedvomno. Že samo zavedanje, kaj pomeni hitrost in kako deluje avtomobilska fizika, zelo pomaga. Velikokrat sem že povedal, da me je v vsakodnevnem prometu bolj strah kot na dirkah. Tam sem bil sam svoje sreče kovač, v vsakodnevnem prometu pa sem le eden od udeležencev in tam name tako kot na vse preostale preti cel kup morebitnih nevarnosti. Zagotovo pa mi dirkaško znanje koristi v morebitnih kočljivih situacijah.

Je varnostni vidik tudi pomemben dejavnik dinamične vožnje, ki jo učite?

Foto: osebni arhiv Andreja Jereba Seveda. To je mešanica vsega. Tudi ko si na robu svojih sposobnosti, moraš to še vedno početi varno. Na dirki moraš iti včasih tudi prek meje in prideš v stanje nekakšnega lebdenja, vendar če želiš zmagati, moraš najprej priti do cilja. Na običajni cesti se to seveda ne sme zgoditi. V vsakem trenutku moraš vedeti, kaj počneš in kako nadzorovati položaj, zato je super, če tudi običajni vozniki poznajo zakonitosti dinamične vožnje. Dobro je, če vedo, kako se avtomobil obnaša v določenih položajih. Na tečajih dinamične vožnje želimo strast do vožnje zapakirati v paket, ki vključuje tako užitek, doživetje kot tudi varnost in veščine obvladovanja.

Približuje se dirka svetovnega prvenstva v reliju WRC Hrvaška. Kakšna so vaša pričakovanja?

Pozitivno sem presenečen in hkrati nestrpen, ker se bo ta spektakel odvijal tako blizu. Na dirki bom ponovno podoživel vse občutke adrenalina, strasti in lepote tega športa. Zmagal pa bo najboljši.