Konec ''umazanega'' kopanja: po redke kovine na dno oceana?

Tradicionalni način pridobivanja bakra, kobalta, niklja in mangana je iz rudnikov. Gre za izredno potraten postopek, ki ima škodljiv učinek na lokalno področje ter vse večji učinek na onesnaženost širšega okoljskega ekosistema. Neodvisna študija, ki jo je izdalo kanadsko podjetje DeepGreen Metals, zato predlaga izkop teh redkih kovin z dna Pacifika.

Avtomoto Resnica o rudi iz Afrike, ki razdvaja svet

Študija ni pokazala nikakršnih slabosti

V študiji so primerjali vpliv na okolje zemeljskega rudarjenja in zbiranje mineralnih polimetalnih gomoljev z oceanskega dna, če bi v enoletnem trajnostnem ciklu izdelali milijardo baterij za električna vozila. Ugotovili so, da bi s podvodnim rudarjenjem ustvarili za 70 odstotkov manj ogljikovega dioksida in 100 odstotkov manj trdnih odpadkov na 94 odstotkov manjši površini in 92 odstotkov manjši gozdnati površini.

V študiji so razkrili, da bi bilo s takšnim načinom pridobivanja redkih kovin ogroženih 93 odstotkov manj divjih živali kot sedaj. Res je, da v globinah Pacifika živi bistveno manj divjih živali, toda o njih ne vemo veliko in tega ekosistema niti še nismo dobro raziskali. Ravno zato bodo pri DeepGreen izdelali še poglobljeno večletno raziskavo, kjer bodo pokazali dolgoročni vpliv na oceansko dno.

Kar 55 odstotkov kobalta pride iz rudnikov bakra v Demokratični republiki Kongo. V rudnikih delajo tudi otroci v nemogočih in nevarnih razmerah. Foto: Reuters

Polimetalni gomolj je uporaben skoraj v celoti

''Izkop redkih kovin iz kateregakoli vira že po definiciji ni trajnosten in ustvari ekološko škodo. Verjamemo, da so polimetalni gomolji pomemben del rešitve. Vsebujejo veliko koncentracijo niklja, kobalta in mangana; dejansko gre za baterijo električnega avta v kamnu,'' je zapisal Gerard Barron, izvršni predsednik DeepGreen.

Gomolje bi lahko uporabili praktično v celoti in so nestrupeni za okolje. Rude, pridobljene na zemlji, imajo bistveno manjši izkoristek in vsebujejo strupene elemente.