Priprava na vožnjo z dvesto na uro po nemškem "autobahnu"

Ste pripravljeni na hitro vožnjo?

Vožnja pri visoki hitrosti mora biti sproščena in hkrati vrhunsko zbrana.

Voznikove zbranosti ne smeta motiti glasna glasba ali pogovor po telefonu (mislimo seveda na prostoročno telefoniranje, katerakoli druga oblika telefoniranja je popolno izzivanje (ne)sreče), nevarno motnjo predstavlja tudi upravljanje z napravami in stikali – tako početje zahteva umik pogleda s ceste na armaturno ploščo (oko potrebuje nekaj časa, da lahko ponovno izostri globinsko ostrino vida!).

Napačno (predvsem ležeče) ali neudobno sedenje ter težka zimska ali tesna oblačila zmanjšujejo udobje in možnost hitrega in optimalnega odzivanja.

Bodimo razsodni in dovolj objektivni: če se nam mudi, če smo polno zaposleni s pomembnimi mislimi, delovno preobremenjeni, telesno in umsko napeti se bo ostrina naših čutil skrhala, zaznava nevarnosti in odzivni čas pa povečal.

Lačni vozimo drugače, manj strpno.

Pri visokih hitrostih morata biti vedno obe roki na volanskem obroču, in sicer v pravilnem položaju, le tako bodo manevri pravilno odmerjeni, manj sunkoviti in bolj zvezni.

Je na hitro vožnjo pripravljen vaš avtomobil?

Avtomobil mora biti tehnično brezhiben in v dobri kondiciji. Vedno, le da je pri visokih hitrostih to še toliko bolj pomembno, saj so mehanske napake, ki se lahko pojavijo pri izrazito povečani obremenitvi avtomobila, v tem primeru še toliko bolj usodne.

Preveriti je treba tlak v pnevmatikah, pregledati boke in profil pnevmatik, da morda ni kakšnih vidnih poškodb.

Vsa stekla in svetila morajo biti čista.

Če imamo pri zaviranju slab občutek ali pa se zavore oglašajo s čudnim zvokom, je to znak za počasnejšo vožnjo.

Ko vozimo polno obremenjen avtomobil se moramo zavedati, da se bo pri močnem zaviranju obnašal drugače kot sicer in da bosta njegova lega in stabilnost pri zaviranju slabši.

Tresenje v volanu ne pomeni, da moramo peljati toliko hitro, da se volan umiri, ampak da so morda pnevmatike slabe ali pa slabo uravnotežene. Naj bo eno ali drugo, tresljaji pri visokih hitrostih niso zaželeni, zato se v takem primeru izogibajmo visokim hitrostim.

Pri zelo visokih hitrostih se izogibajte uporabi tempomata (zaviranje pri visokih hitrostih mora biti izrazito progresivno, noga, ki dlje časa počiva, pa tako nalogo opravi nekoliko slabše kot bi jo sicer, hkrati pa se za malenkost poveča tudi odzivni čas premika noge s plina na zavoro).

Ali hitro vožnjo omogoča avtocesta?

Naj bo hitrost še tako visoka osnovno dejstvo ostaja nespremenjeno: s cesto nas povezujejo le štiri za dobro moško dlan velike površine!

Splavanje pnevmatike je mogoče predvideti, praviloma se voda nabere v kolesnicah, ali pa je na mestih, kjer se asfalt najbolj sveti (pri nočni vožnji se taka mesta še posebej jasno zasvetijo).

Tudi na avtocesti se lahko na cestišču znajde kakšen nepričakovan predmet.

Pri hitrem prevozu neravnin ali valovitega asfalta moramo ostati v rokah mirni in ohraniti želeno smer. Praviloma zmorejo pnevmatike in podvozje uspešno in varno izničiti veliko več cestnih udarcev, kot si mislimo, zato je prav, da lege avta pri takih razmerah ne poslabšamo z dodatnim zavijanjem v volanu, kar bi povzročilo dodatno nihanje karoserije.

Vsaka vremenska sprememba, ki lahko zmanjša oprijem pnevmatik ali poslabša vidljivost, pomeni močno spremenjene vozne razmere, ki jih je treba upoštevati. V udobju tople in tihe kabine smo od zunanjega sveta tako dobro izolirani, da na to prepogosto pozabimo.

Pri zelo visokih hitrostih postanejo tudi dolgi in blagi avtocestni ovinki precej bolj zaprti, zato je treba tudi v tem primeru pogled usmeriti v skrajno izhodno točko ovinka.

Kako začutimo, da se bo voznik, ki ga dohitevamo, odločil zapeljati na prehitevalni pas?

To predvidevanje je ob zaznavi oprijema pred ovinkom ena daleč najbolj zanimivih vozniških veščin, ki se jo da nenehno vaditi in izboljševati.

Izkušeni motoristi natančno vedo, kaj pomeni "začutiti" avtomobil, ki bo "zaprl" prehitevalni pas. Sicer pa je beseda začutiti kar pravšnja, saj se da poteze voznikov, ki jih dohitevamo, na podlagi številnih zaznav, pridobljenih skozi izostreno spremljanje in analiziranje njihove vožnje, s precejšnjo gotovostjo predvideti.

Ves čas moramo hkrati opazovati prehitevalni in desni, vozni pas.

To je pomembno, saj se pri visoki hitrosti s pogledom nikoli ne smemo za dolgo časa zadržati le na eni opazovani točki. Zavedati se namreč moramo, da na tak način izgubljamo številne pomembne informacije o dogajanju na drugih koncih cestišča, kar je pri visokih hitrostih, ko se vidno polje tako in tako nekoliko zoži, še toliko bolj pomembno.

Pri opazovanju levega prehitevalnega pasu je treba gledati, kolikor je mogoče daleč, ključno namreč je, da informacije o dogodkih zaznamo kar se da hitro, saj bomo že v naslednjih nekaj sekundah prišli do točke, ki jo ta hip gledamo. Hkrati pa moramo gledati tudi (vsaj) desni vozni pas.

Takoj ko v daljavi vidimo avtomobil, ki ga z visoko hitrostjo dosegamo, ga ne smemo več spustiti izpred oči.

Že od daleč lahko zaznamo, ali je voznik utrujen, ali vozi naravnost, ali pa ga nosi sem in tja. Morda je polno naložen in se komaj premika, že na daleč lahko vidimo, kako velik je prostor med njim in avtomobilom, ki ga dohiteva, mogoče lahko ocenimo hitrost enega in drugega ter na ta način ugotovimo, ali ga bo prehitel ali pa samo vozi za njim in podobno.

Med tem spremljanjem se avtomobilu približamo že do te mere, da lahko vidimo še več. Morda uspemo videti celo voznika, tudi od zadaj in skozi zadnja stekla se pogosto lahko opazi držo voznikovega telesa, ta pa nam lahko razkrije, ali se pripravlja na prehitevalni manever ali zgolj vozi za avtomobilom pred sabo.

Tudi po kolesih in gibanju avtomobila ob prehitevalnih črtah lahko vidimo, ali se bo voznik odločil za prehitevanje ali ne. Običajno ti manevri niso sunkoviti in se jih da s pozornim spremljanjem gibanja vozila predvideti.

Drugače je pri tovornjakih, ti lahko, ker vozijo občutno počasneje in ker vse pogosteje lovijo zavetrje vozila pred sabo, zavijejo tudi v zadnjem trenutku in bolj sunkovito. Življenje v tovornjaku teče v povsem drugačnem hitrostnem ritmu in hitrosti, ki jih dosegamo z osebnim vozilom, so tako visoke, da jih vozniki tovornjakov včasih ne morejo predvideti, zato je bolje, da to naredimo mi.

Tudi sicer velja, da se nam pri vožnji z zelo visoko hitrostjo lahko zgodi, da tisti, ki ga dohitevamo, ne bo znal ali mogel pravilno oceniti hitrosti našega približevanja in bo zapeljal na prehitevalni pas, čeprav nas je videl.

Pri nočni vožnji se slednje lahko zgodi še veliko hitreje, saj je hitrost približevanja dveh belih luči v daljavi resnično težko natančno oceniti.

To velja upoštevati tako v eni kot drugi vlogi, se pravi, ko vozilo dohitevamo ali ko bomo zavili na prehitevalni pas.