Zakaj Slovenija ne sme obrniti hrbta Kevinu Kamplu?

Zakaj Kevin Kampl oktobra ni želel igrati za slovensko nogometno reprezentanco in zakaj ne bi bilo prav, da bi enemu izmed svojih najboljših športnikov Slovenija zdaj obrnila hrbet?

Po zelo uspešnem oktobru si je slovenska nogometna reprezentanca zagotovila mir, ki ga je po slabem začetku kvalifikacij za svetovno prvenstvo še kako potrebovala, saj je septembra v Litvi remizirala. Prepričani smo, da ga bo s petkovo zmago na Malti le potrdila in mirno zaplula v marec 2017, ko jo čaka nadaljevanje kvalifikacij. Upajmo, da skupaj s Kevinom Kamplom.

Ko je pred mesecem dni, čeprav je pred tem in pozneje odigral prav vse minute v dresu Bayerja Leverkusna, zaradi utrujenosti odpovedal sodelovanje na vrhuncu kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2018, domačih tekmah proti Slovaški in Angliji, Kampl zagotovo ni ravnal prav. Sploh ne, če sodimo po tem, kako in kdaj je Srečku Katancu sporočil svojo odločitev.

Potem so se napake vrstile. Njegove, selektorjeve in napake Nogometne zveze Slovenije. Svoje so pristavili tudi reprezentanti z odmevno izjavo za javnost, v kateri so mu očitali, da jih je pustil na cedilu. Vsi skupaj so poskrbeli, da je temperatura pred tekmama leta dosegla vrelišče.

Odlična igra, zmaga nad Slovaki in remi proti Angležem so, če hočete ali ne, poskrbeli, da se je mnenje slovenske javnosti na tehtnici med igralcem in selektorjem po oktobrskih tekmah močno nagnilo na stran drugega. Pričakovano. Rezultat je pač glavno merilo.

Potem so v javnost, zagotovo ne naključno, prišle informacije o Kamplovih domnevnih težavah z nešportnim življenjem (bi bil lahko, če bi bile resnične, v pregovorno profesionalnem nemškem nogometu iz tedna v teden med najboljšimi?) in še marsikaj. Kampl je čez noč postal izdajalec. Nekdo, ki ga Slovenija ne potrebuje več. 

Medtem je Katanec sporočil, da nanj še računa, podobno je bilo mogoče slišati tudi iz ust reprezentantov na čelu s kapetanom Boštjanom Cesarjem, ki imajo v tej zgodbi pomemben glas. Da bi še rad igral za Slovenijo, je dejal tudi Kampl.

Ta teden bi verjetno dobili odgovor na marsikatero vprašanje. Kampl bi moral biti zraven na pripravah za tekmo proti Malti in Poljski, a ga zaradi poškodbe ni. Čeprav si je selektor sprva želel, da bi se, podobno kot poškodovani Robert Berić, Roman Bezjak in Bojan Jokić, vseeno pojavil v Sloveniji in pozdravil soigralce, je na koncu poslušal glas razuma. Umiril je strasti. S Kamplom se je dogovoril, da ga bo v kratkem obiskal v Leverkusnu, česar v zadnjem mesecu ni storil, in poskušal porušiti vse prepreke, ki so med njima.

"Če me bodo navijači označili za črno ovco in me izžvižgali, bom odšel in se ne bom več vrnil," pa so Kamplove besede, ki jih je izrekel že pred časom in so v tej zgodbi ključne. Vsaj v njegovih očeh je slovenska javnost tista, ki bo imela zadnji glas.

Si želite, da bi Kevin Kampl še igral za Slovenijo?

  • da 86,42%
  • ne 12,15%
  • ne vem še 1,43%

Kampl se je rodil slovenskim staršem, v tujino so se preselili v iskanju boljšega in lepšega življenja. Rojen je v Nemčiji, a Slovenijo ima od nekdaj v srcu. Tako so ga vzgojili. "V Nemčiji sem se rodil, tam sem začel igrati nogomet in se naučil vsega, kar znam, a vedno sem se imel za Slovenca. Vedno sem sanjal le o tem, da bi igral za Slovenijo," je dejal že pred leti.

Ko je v Leverkusnu začel opozarjati nase, je glas o Nemcu, ki bi rad igral za Slovenijo, prišel tudi do domovine njegovih staršev. Začel je igrati za kadetsko reprezentanco Slovenije, a po zapletu z njenim takratnim selektorjem Matjažem Kekom so na Nogometni zvezi Slovenije pozabili nanj. "Nekaj let me ni bilo zraven, bil sem izobčen," se je spomnil mnogo let pozneje.

"V Nemčiji je fant, ki bi strašno rad igral za Slovenijo," sta selektorju Tomažu Kavčiču leta 2009 prišepnila nekdanja legendarna nogometaša Maribora Branko Horjak in Zvonko Breber. Poznala sta Kamplovega očeta, ki je Mariborčan. Da je presuh in da iz njega ne bo nič, so takrat govorili številni nogometni strokovnjaki v Sloveniji, a Kavčič je poskusil in bil takoj navdušen.

Kampl, ki so ga vmes snubili tudi Nemci, a jih je zavrnil, je vrnitev v dres slovenske reprezentance sprejel z navdušenjem. "Ko se je to zgodilo, sem bil neizmerno srečen in hvaležen. Le Kavčiču se lahko zahvalim, da sem danes tu, kjer sem. Stokrat se mu lahko zahvalim, pa ne bo dovolj," je bil hvaležen selektorju. Pod njegovim vodstvom je bil v enem izmed najbolj nadarjenih rodov slovenskega nogometa, številni njegovi člani so zdaj med nosilci v članski vrsti, vodja na igrišču.

Močno je izstopal iz povprečja in leta 2012 dočakal debi med člani. Priložnost je Kamplu ponudil takratni selektor Slaviša Stojanović.

"Ko sva se po tekmi objela, je oče začel jokati. To so trenutki, ki jih je težko opisati. Zelo sem vesel, saj vem, koliko družini pomeni, da igram za svojo državo," je po tekmi, pred katero je najglasneje pel slovensko himno, govoril tri leta pozneje. Takrat so ga ob njegovem četrtem nastopu v izbrani vrsti, na prijateljski tekmi proti Turčiji na nevtralnem terenu v Bielefeldu leta 2013, prvič s tribun spremljali starši in prijatelji. 

Na družino in najbližje je zelo navezan. To potrjujejo tudi poslikave, ki jih nosi na telesu. Ena izmed njih je posvečena družini, druga dvema prijateljema, s katerima je odraščal v Solingenu. Z dekletom Vaneso sta skupaj že od najstniških let.


Oktobrsko dogajanje okoli Kevina Kampla:


Oktobra 2016, ko je Sloveniji rekel ne, je bil v drugačnem položaju kot takrat, ko ga je Slovenija zavrnila. Tokrat je bil to mladi fant, za katerim sta bila dva več kot deset milijonov evrov vredna prestopa. V žepu je imel priznanje za izbor v najboljšo enajsterico nemške lige, naziv najboljšega igralca avstrijske lige in tudi bogato pogodbo. Vajen je bil pozornosti večmilijonskega nogometnega občinstva v Nemčiji.

Pred njim sta bila reprezentančna akcija in druženje s selektorjem, s katerim imata povsem drugačne poglede na nogomet. Dnevi v okolju, v katerem ga marsikdo ne razume. Ne samo zaradi sloga oblačenja in nenavadnih pričesk, ki jih nosi, predvsem zaradi značaja, ki ga je prinesel s sabo. Odrasel je v okolici, ki je povsem drugačna od slovenske.

Preutrujen od vsega je ravnal napačno. Nespretno je sporočil, da ga ne bo, in povzročil afero, o kateri je prejšnji mesec govorila vsa slovenska javnost. Ne samo športna in nogometna.

"To je fant, ki bi za Slovenijo skočil na glavo," je o njem povedal eden izmed ljudi, ki so mu zelo blizu.

Dokazal se je na najvišji ravni nogometa. Star je 26 let, pred njim so najboljša nogometna leta. Zdajšnji reprezentanci se obetajo veliko lepši časi. S pravim Kamplom ji bo lažje. Zdaj je čas, da se stvari zastavi na novo in začne še odločneje pisati novo zgodbo.

Se danes še kdo spomni leta 2014 in besed v zadnjih tekmah najboljšega posameznika Slovenije Josipa Iličića, ko je Katancu sporočil, da pod njegovim vodstvom ne bo več igral? Morda komu seže spomin do leta 2008 in odmevne košarice poznejšega kapetana Slovenije Roberta Korena Keku? Čas celi vse rane …


Pred tekmo z Malto:

 

Sorodne vsebine

Komentarji

5
  • jozl / 06.12.2016. ob 01:03

    Pa kdo si ti ali ste ,da si privoščite , da govorite v imenu Slovenije.Govorite lahko v imenu uredništva ali osebno.

  • stanly / 09.11.2016. ob 17:55

    takega požrtvovalnega igralca in tekača in še domoljuba povrhu, bi si želela VSAKA PAMETNA IN NORMALNA EKIPA

  • b44326 / 09.11.2016. ob 07:13

    .. od leta 1994 je samo 7. kitica himna, prej je bila pa celotna Zdravljica..

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano