Nemec, ki najglasneje poje slovensko himno

Njegov nacionalni naboj je še večji, kot je pri nekaterih, ki so bili vzgojeni v Sloveniji. Rodil se je v Nemčiji, starša sta Mariborčana, ki sta se v tujino podala zaradi dela. Ne pozablja, da se je vsega, kar zna, naučil v Nemčiji, a hkrati dodaja: ''Hvaležen sem Nemčiji, a vedno sem sanjal le o tem, da bi igral za Slovenijo. Morda se sliši smešno, a imam se za pravega Slovenca.'' Z mamo se je doma pogovarjal nemško, z očetom slovensko. S slovenščino je sprva, ko je prihajal v Slovenijo, imel nekaj težav, a jo zdaj že povsem osvojil in normalno komunicira s soigralci in strokovnim štabom v izbrani vrsti. Pričakovati gre, da bo v prihodnosti eden izmed njenih nosilcev. Med člani do zdaj ni dobival prave priložnosti, po novem se bo bržčas marsikaj spremenilo. V izbrano vrsto se je prebijal kar nekaj časa. Pred leti je bil reprezentant do 15 let, v tisti selekciji ga je vodil Matjaž Kek. Prav zaradi zapleta s trenerjem, ki je člansko reprezentanco pozneje popeljal na svetovno prvenstvo 2010, ga potem nekaj let ni bilo zraven. ''Takrat so me klicali Nemci. Dolgo sem premišljeval, a se nisem odločil za tak korak. Raje sem počakal,'' je povedal več let pozneje. Čakal je na novo priložnost in jo tudi dočakal. Tomaž Kavčič ga je z odprtimi rokami sprejel v mlado izbrano vrsto. Začela se je zgodba o uspehu. V mladi reprezentanci je blestel in bil eden izmed ključnih posameznikov rodu, ki je bil le za korak oddaljen od nastopa na velikem tekmovanju. Medtem je iz Bayerja Leverkusna, pri katerem je začel nogometno pot, prestopil v tretjo ligo k Osnabrücku, pa potem k drugoligašu Aalnu, pri katerem je ostal rekordno kratek čas in se po slabih dveh mesecih preselil v Avstrijo. V enem izmed najdražjih prestopov v klubski zgodovini je za tri milijone evrov na zadnji dan lanskoletnega prestopnega roka odšel v Red Bull Salzburg.

Z očetom sta jokala pred štadionom

V novi sredini se je odlično znašel in glasno začel trkati na vrata članske reprezentance. Njen selektor je bil takrat še Slaviša Stojanović, ki ni čakal dolgo in na njegov naslov hitro poslal reprezentančni vpoklic. Začetek reprezentančne zgodbe na članski ravni je bil sramežljiv. Nekajkrat je bil zraven, a priložnosti za debi ni dočakal. ''Nisem več star 17 ali 18 let, da bi bil zadovoljen že samo z vpoklicem. Če me bo selektor vpoklical, bi rad igral,'' je takrat jasno in glasno sporočil v pogovoru za Sportal. Iskrene besede, ki pa so marsikoga v slovenskem taboru zbodle. Tudi takratnega selektorja. ''Morda so moje besede takrat zvenele malce grobo, morda sem se tudi malce nerodno izrazil, a dejstvo je, da si vsak želi igrati. Sam nisem tak, da prišel, sedel v kotu in bil tiho. Sicer pa sem se s prejšnjim selektorjem dobro razumel, da ne bo pomote. Ni bilo niti najmanjših zamer,'' pravi Kevin Kampl, ki je debi dočakal pri domači kvalifikacijski zmagi nad Ciprom oktobra lani, ko je igral v zadnjih 20 minutah, in štiri dni pozneje nastopil še pri nesrečnem kvalifikacijskem porazu proti Albaniji v Tirani, kjer je igral v zaključku tekme. Igral je tudi v prvem polčasu prijateljske tekme proti Makedoniji v Skopju, potem je prišlo do zamenjave na selektorskem stolčku.

Srečko Katanec bi nanj zagotovo računal že prej, a poškodba je preprečila, da bi bilo tako. Na tekmah proti BiH in Islandiji v Ljubljani ga ni bilo zraven, zdaj je pričakovano dočakal vpoklic in tudi zaupanje selektorja. Proti Turčiji je igral od prve minute in bil med najboljšimi na igrišču. Po tekmi v Bielefeldu, ki je bila zanj posebna, saj so ga na tribunah spremljali družina in prijatelji, se bo zanj marsikaj spremenilo. Tudi on se bržčas zaveda tega, zato je toliko bolj ponosen na to, kako se je petkov večer razpletel. ''To je bil res zelo lep dan, ki ga nikoli ne bom pozabil,'' je razlagal 22-letni vezist, ki so ga po tekmi prevzela tudi čustva. ''Ne morem opisati, kako sem se počutil, ko so me pred štadionom čakali družina in prijatelji. Ko sem zagledal mamo in očeta, sem dobil kurjo polt. Še zdaj jo dobim, ko se spomnim. Predvsem očetu veliko pomeni, da igram za svojo državo. Ker ima zdravstvene težave, me ne more prav pogosto obiskovati na tekmah. Tokrat me je. Ko sva si segla v objem, je začel jokati. To so trenutki, ki jih je težko opisati. Zelo sem vesel, saj vem, koliko družini pomeni, da igram za svojo državo,'' se je razgovoril.

Najglasnejši, ko poje himno

Da mu slovenski dres res pomeni zelo veliko, je bilo vidno tudi tik pred začetkom tekme. Ko je iz zvočnikov štadiona v Bielefeldu zadonela slovenska himna, jo je glasno in predvsem s ponosom začel prepevati. ''Himno sem se naučil že takrat, ko sem bil v reprezentanci do 15 let. Vedno sem jo pel glasno in s ponosom. Tudi v prihodnosti jo seveda bom,'' je še povedal mladenič, ki predstavlja prihodnost slovenskega reprezentančnega nogometa. ''V reprezentanci se počutim odlično. Vedno se veselim prihoda na reprezentančne akcije. Nam, ki nismo odraščali v Sloveniji, toliko več pomeni, da pridemo v svojo domovino,'' je še dejal in ni pozabil omeniti, da je prepričan tudi v dvig rezultatske krivulje najboljše slovenske nogometne selekcije. ''Vzdušje je odlično, kakovost imamo, moramo začeti zmagovati! Prepričan sem, da tudi bomo,'' je zaključil. Glede na prikazano na tekmi proti Turčiji, je vse več takšnih, ki se strinjajo z njim. Tudi zato, ker je Slovenija dobila nogometaša, ki ima ogromno nogometnega znanja, predrznosti in pozitivne miselnosti. V preteklosti je igral na mestu defenzivnega vezista, v klubu blesti na desni strani, v petek je navdušil na položaju takoj za edinim napadalcem. Univerzalen tako in drugače.