Kevin Kampl: Nemčija mi je dala vse, a že od nekdaj sem pravi Slovenec

Letošnje poletje je bilo zanj noro. Še v pretekli sezoni je igral v tretji nemški ligi za Osnabürck, pred začetkom sezone prestopil v drugo ligo k Aalenu, na zadnji dan poletnega prestopnega roka pa okrepil Red Bull Salzburg. Ta je zanj odštel kar tri milijone evrov. V Avstriji je takoj navdušil. V članski reprezentanci je bil pod vodstvom Slaviše Stojanovića že zraven, a debitiral še ni. Zdaj, ko je končal z igranjem za mlado izbrano vrsto, je čas, da dobi priložnost še med člani. ''Sam sem pripravljen. Ne sedeti na klopi, ampak igrati in biti eden ključnih igralcev reprezentance!'' je odločno sporočil v Nemčiji rojeni vezist slovenskih korenin, ki že od nekdaj sanja o reprezentanci Slovenije. Pred leti je bil blizu odločitve, da preneha sanjati in igra za Nemčijo. Tudi o tem, zakaj je razmišljal v tej smeri, smo se z njim pogovarjali, medtem ko se je s soigralci iz Salzburga z avtobusom v torek pozno zvečer vračal s pokalnega gostovanja v Stegersbachu po zmagi s 3 : 1.

Nova tekma, nova zmaga. Spet ste igrali praktično od prve do zadnje minute. Dobro je bilo. Zmagali smo, igrali smo dobro in prebrodili zahtevno gostovanje. Takšne tekme so vselej težke, saj gredo nasprotniki na nož. Tudi tokrat je bilo tako. Prejel sem nekaj močnih udarcev, branilci so bili grobi, a sem preživel.

Očitno ste se v Salzburgu odlično znašli? Res je. Za mano so sicer šele prvi tedni, a za zdaj je vse v najlepšem redu. Nekateri potrebujejo nekaj časa, da se znajdejo, pri meni je šlo zelo hitro. Ko se mi bo pridružilo dekle, s katerim sem v zvezi že nekaj let in jo s seboj vzamem povsod, bo še lepše. Preselila se bova v stanovanje, ki sem ga že izbral. Za zdaj pa sem še v hotelu. Tudi v klubu je vse v najlepšem redu. Soigralci in vsi preostali so me lepo sprejeli, navijači tudi. Imamo dobro ekipo, cilji so visoki.

Med tistimi, ki naj bi jih pomagali uresničiti, ste prav vi. Glede na to, da so odšteli toliko denarja, od vas v Salzburgu prav gotovo pričakujejo veliko. Je pritisk velik? Trener od mene zahteva veliko. Igram na sredini igrišča, žogo moram prenesti iz obrambe v napad in skušati zabiti tudi kak gol. Za zdaj mi še ni uspelo, a verjamem, da mi bo kmalu. Pred mano je še dolga sezona. Čutim pritisk, to je res, a me niti najmanj ne moti. Sam si namreč ne delam dodatnega pritiska, na meni je le, da čim bolje igram. Da igram tako, kot znam. Da na vsakem treningu in tekmi dam vse od sebe. Pripravljen sem, od odgovornosti ne bežim. Želim si, da ekipo pripeljem do naslova prvaka, kar je naš cilj. Hočem biti vlečni voz Salzburga. Da vsem pokažem, zakaj so za mene odšteli toliko denarja.

Poletni tedni so bili za vas res pestri. Najprej Aalen, potem Salzburg. Hitro se je odvijalo. Res je, bilo je zelo hitro. Komaj sem dojel, kaj se dogaja. Prišel sem v Aalen in odigral le tri tekme, potem pa je v stik z mano stopil trener Salzburga, ki me pozna že od prej, in dejal, da si me želi v ekipi. Nato so pri Red Bullu odšteli veliko denarja in prestop se je hitro zgodil. V Aalenu so bili vsi šokirani, marsikdo se je razjezil. Tudi jaz bi se, če bi bil navijač. Povsem razumem njihovo jezo. A priložnost je bila takšna, da je nisem smel zamuditi. V klubu mi ni zameril nihče. Vsi so dejali, tudi soigralci, da sem ravnal povsem pravilno. Da bi tudi oni naredili popolnoma enako, če bi bili na mojem mestu. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravšnja. Igram v ekipi, ki ima zelo visoke cilje, sam pa sem njen pomemben člen.

Pa navijači v Salzburgu, kako so vas sprejeli? Do zdaj smo pred domačimi navijači odigrali le eno tekmo, a lahko rečem, da je bil njihov odziv zelo dober. Vidim, da sem jim všeč. Spodbujali so me, prislužil sem si tudi aplavz. Navijači Salzburga imajo radi nogometaše, ki mislijo s svojo glavo in igrajo hiter nogomet. Sam se trudim, da sem tak. Vzdušje v Salzburgu je odlično.

No, še pred nekaj tedni ni bilo. Po izpadu proti Dudelangeju iz Luksemburga je bilo stanje alarmantno. Je šok iz kvalifikacij za ligo prvakov že pozabljen? Ne vem, kako je bilo prej, saj sem v klub prišel po tem velikem spodrsljaju, a trenutno ne čutim, da bi bilo kaj narobe. Ta poraz je očitno že pozabljen, vsi skupaj pa smo prepričani, da se nam kaj takega ne more ponoviti. Imamo dobro, mlado ekipo in nekaj izkušenejših nogometašev. Skupaj lahko izpolnimo cilje in jih tudi bomo. V to sem prepričan.

Reprezentanca – z mlado ste končali, zdaj je na vrsti članska izbrana vrsta. Jasno je, da vas Slaviša Stojanović pred nadaljevanjem kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Braziliji ne bo mogel spregledati. Ne vem. Bomo videli. Seveda bom vesel, če bom zraven. Bil sem že v kadru za prijateljsko tekmo proti Grčiji, tako da sem videl, kako diha reprezentanca, a takrat žal nisem igral.

Ampak zdaj utegne biti drugače. Vas je selektor v teh dneh poklical? Je. Prvič sva se slišala, ko sem še igral za Aalen. Rekel mi je, da je lepo videti, da mi gre in pohvalil mojo igro. Dejal je, naj še naprej igram tako dobro in ostanem na realnih tleh. Nazadnje pa me je poklical prejšnji teden. Čestital mi je za prestop v Salzburg. Dejal je tudi, da je spremljal moje igre in me pohvalil.

Torej je odgovor znan. Selitev v člansko selekcijo je neizbežna? Ne bi rad prehiteval dogodkov, priznam pa, da se čutim sposobnega igrati za Slovenijo. Ne zgolj sedeti na klopi, pač pa igrati. Lepo je, če si zraven. V veliko čast mi bo, če bom vpoklican, ampak … Nisem več star 17 ali 18 let, da bi bil zadovoljen že samo z vpoklicem. Če me bo selektor vpoklical, bi rad igral. Nihče ni rad na klopi, tudi z menoj ni nič drugače. Želim si, da me selektor pokliče in mi da priložnost za igro. Da na igrišču dokažem, koliko sem zmožen. Se pa z vsem skupaj ne ubadam preveč. Na meni je, da v novem klubu igram čim bolje in se trudim po svojih najboljših močeh, selektor pa bo vedel, kaj in kako.

Rojeni ste v Nemčiji, vaše korenine so slovenske. Slovenija ali Nemčija? Dileme nikoli ni bilo? Moja starša sta Slovenca, Mariborčana. V Nemčijo sta se preselila zaradi dela, v Nemčiji sem se rodil. Enajst let sem igral v Leverkusnu, tam sem se naučil vsega, kar znam, a vedno sem se počutil Slovenca. Vedno sem sanjal le o tem, da bi igral za Slovenijo. Z očetom sem se doma vselej pogovarjal slovensko, z mamo pa nemško. Sprva sem imel kar nekaj težav s slovenskim jezikom, predvsem razumel nisem vsega, a zdaj je veliko lažje. Morda se sliši smešno, a imam se za pravega Slovenca. Zame nikoli ni bilo dileme, vselej sem si želel igrati za Slovenijo. Čeprav je res, da sem bil pred nekaj leti tik pred tem, da se odločim drugače …

Verjetno ciljate na širši javnosti nepoznane zaplete z Matjažem Kekom, takratnim selektorjem slovenske kadetske reprezentance, s katerim nista bila na isti valovni dolžini? Res je. Zdaj ne bi rad pogreval stvari in ne bom govoril o tem, kaj natančno se je dogajalo, niti me več ne zanima, zakaj je tako bilo, a lahko povem, da marsikaj ni bilo tako, kot bi moralo biti. Nekaj let me ni bilo zraven izbrane vrste, bil sem izobčen. Zamudil sem marsikaj, med drugim tudi evropsko prvenstvo do 19 let v Ukrajini. Žalostno, da je bilo tako. Ni bilo prav. Takrat so me klicali Nemci, dolgo sem premišljeval, a se nisem odločil za tak korak. Potem pa je prišel Tomaž Kavčič in me spet vpoklical v reprezentanco Slovenije. Ponudil mi je priložnost v mladi izbrani vrsti. Ko se je to zgodilo, sem bil neizmerno srečen in hvaležen. Zato me je zmotilo, ko sem nekje prebral, da je bil Kek tisti, ki me je vpoklical nazaj v reprezentanco in je bil on tisti, ki je verjel vame. To še zdaleč ni res. Le Kavčiču sem lahko hvaležen, da sem danes tu, kjer sem. Stokrat se mu lahko zahvalim, pa ne bo dovolj. Njemu in vsem ljudem v mladi slovenski reprezentanci in okoli nje, ki so čudoviti.