Zaradi raka je morala 17-letna Maja prekiniti košarko, a ga je premagala – tudi z alternativno medicino

Da je z njihovo Majo nekaj narobe, je družina Ribič prvič opazila pred dobrim letom. "Majo smo opazovali od novega leta. Veliko je spala in bila stalno utrujena. Prepričana sem bila, da ima premalo železa, zato smo jo poslali na kontrolo krvi. Kri je bila super in zdravnica je predlagala, naj jo pustimo počivati, saj je kot najstnica in športnica verjetno res zelo utrujena," se spominja njena mama. Maja se namreč že več kot deset let ukvarja s košarko in jo tudi igra v KK Vipava.

Vendar pa so se v začetku epidemije novega koronavirusa pojavili še drugi simptomi, ki družini niso dali miru: srbenje dlani, stopal in nato še celega telesa. "Nato je zatipala še povečane bezgavke na vratu in po enem tednu je dobila vročino. Zdravnica ji je glede na izvid krvi predpisala antibiotik, saj bo bili povišani samo levkociti. Antibiotik ni deloval, zato sva bili 4. maja napoteni v Ljubljano na infekcijsko kliniko."

Že naslednji dan sta dobili potrjeno diagnozo: Hodgkinov limfom, nodularna skleroza, stadij 2EB (povečane bezgavke na vratu in v pljučih). Družina si je nalahno oddahnila, saj so najprej sumili celo raka na pljučih, je razložila Maja. "Ta bi bil v mojem primeru neozdravljiv, ker je bilo tako razširjeno, ko pa smo izvedeli, da gre za Hodgkinov limfom in da je to ena od najbolj ozdravljivih bolezni, smo pa vsi v družini to lepo sprejeli in normalno živeli naprej."

Vsa družina, Maja ima še dva starejša brata, se je sprva ustrašila, da ima raka na pljučih. Foto: Osebni arhiv

Aloe vera je močno ublažila učinke kemoterapije

A vseeno je sledilo intenzivno zdravljenje, ki pa se je, zahvaljujoč zdravnici dr. Milici Stefanovič, odvijalo ekspresno hitro, hvaležno dodaja Majina mama. "Do 21. maja, ko je že začela kemoterapevtsko zdravljenje, je opravila vse preglede, punkcijo bezgavk na vratu, PET-CT, hormonsko terapijo, CT pljuč, rentgen in UV-srca, biopsijo bezgavke na vratu."

Nadaljnje zdravljenje je potekalo v šestih ciklih po 15 dni, vključevalo je tudi kemoterapijo, kar pa so olajšali z alternativno medicino. Pomagali so si z aloe vero, ki je v njihovi družini prisotna že od njenega rojstva. "Pomagala nam je že pri različnih težavah, ki smo jih imeli, tudi pri moji kemoterapiji."

Pred tem so se dobro pozanimali, kako uživati aloe vero; posvetovali so se z zdravnikom, ki se ukvarja s tem, pa tudi z Majino zdravnico, ki je nadzirala potek kemoterapije. "Aloe vere nisem jemala med kemoterapijami, saj sem morala pustiti, da je naredila svoje, med prekinitvami pa. Pomagala mi je, da sem imela normalen tek. Brez aloe vere bi imela bistveno več slabosti, bruhala bi in izgubila težo ter bi imela še s tem precej težav," je razložila Maja, njena mama pa dodala, da je bila poleg tega tudi njena kri zelo dobra.

Ker je torej vse šlo po načrtih in brez bistveno slabšega počutja, je bila stvar, ki je Majo najbolj zmotila, izguba las. "To je bil najtežji del zdravljenja in bolezni. Kmalu po prvi kemoterapiji sem začela opažati, da so redkejši in da mi odpadajo, kar me je kmalu začelo motiti, zato sem mamo prosila, naj me pobrije. To je bil šele dokaz, da se nekaj dogaja."

Najtežje je bilo sprejeti izgubo las. Foto: Osebni arhiv

Po sedmih mesecih bo lahko kmalu spet stekla pod koš

Maja je 26. oktobra končala kemoterapevtsko zdravljenje in 10. novembra začela obsevanja. Skupno je imela 11 obsevanj, vse zdravljenje je uspešno končala 24. novembra. Sledijo običajni pregledi, s katerimi bodo spremljali njeno stanje, zato upa, da bo lahko kmalu končno spet zaigrala košarko, česar ni naredila že sedem mesecev. "Košarko zelo pogrešam, saj jo igram že deset let, zato se mi ta premor zdi kot nekakšna luknja."

Vendar se je bo morala lotiti previdno. "Zaradi imunskega sistema moram biti še malo previdna, saj še vedno jemljem antibiotike, zato moram še kakšen mesec malo bolj paziti na zdravje, potem pa lahko normalno začnem početi preostale stvari. Tudi igranje košarke, le da moram paziti, da mi žoga ne prileti v stent na desni rami." Tega bo imela vstavljenega še pol leta, vendar je povsem nemoteč, pravi. "Ko so mi ga vstavili, sem čutila, da je notri, ker je bilo nekaj novega, a že čez kak teden ga sploh nisem več čutila, kot da je zrasel z mano (smeh, op. p.)."

Ker je bolezen že premagala, upa, da se bo prihodnjo pomlad lahko pridružila sošolcem na maturantskem plesu, podobno kot Nina Viktorija Bilban, ki je letos prav tako zbolela za Hodgkinovim limfomom. "Zdravnica pravi, da bom lahko šla, da bomo spremljali izvide, da bom lahko kmalu šla nazaj v šolo, ko se mi imunski sistem spet okrepi," je še zadovoljno dodala.

Upa, da bo lahko kmalu spet zaigrala košarko, ki jo obožuje že od mladih nog. Foto: Osebni arhiv

Na Siol.net bomo v sodelovanju z društvom Junaki 3. nadstropja objavljali zgodbe otrok s težkimi boleznimi. Gre za osebne zgodbe, prek katerih želimo širiti zavedanje o teh boleznih pri otrocih, hkrati pa opozoriti na stiske, s katerimi se spoprijemajo družine.

Delovanje društva Junaki 3. nadstropja, ki je neprofitno in temelji na prostovoljnem delu posameznikov, lahko podprete na različne načine, in sicer tako da:
- postanete član ali podporni član društva,
- donirate prek spletne prijavnice,
- pošljete SMS s ključno besedo JUNAKI5 na 1919 in tako donirate 5 evrov,
- nakažete donacijo na TRR SI56 6100 0002 3978 068 (koda namena: CHAR), naslov: Društvo Junaki 3. nadstropja, Tržaška cesta 2, 1000 Ljubljana.

Sredstva, ki se zbirajo na računu, so namenjena za pomoč malim rakavim bolnikom in njihovim družinam.

Preberite še več zgodb društva Junaki 3. nadstropja:

Trendi Če bi 18-letna Nina čakala na pregled z napotnico, bi bil scenarij lahko drugačen

Trendi Drugi božič brez sina: "1.218 dni bolezni je vzelo največ, kar je možno"

Trendi Ganljiva zgodba s pediatrične klinike: starejši brat mlajšemu rešil življenje