Torek, 3. 6. 2025, 6.00
3 dni, 23 ur
Kaj je ruptura medialnega meniskusa? Kako jo zdraviti?
Poškodbe kolena sodijo med pogostejše težave mišično-skeletnega sistema, zlasti pri telesno aktivnih posameznikih in starejši populaciji. Med njimi izstopajo poškodbe meniskusa, ki pogosto predstavljajo prvi opozorilni znak začetnih degenerativnih sprememb v kolenskem sklepu. Zato je izjemno pomembno, da z namenom ohranitve funkcionalnosti kolena in preprečevanja trajnih posledic rupture meniskusa ne prezremo, temveč pravočasno ukrepamo. Ključno vlogo pri okrevanju ima ustrezno fizioterapevtsko zdravljenje, ki bistveno prispeva k ponovni vzpostavitvi moči, gibljivosti in stabilnosti sklepa.
Meniskusa – notranji (medialni) in zunanji (lateralni) – sta hrustančasti strukturi v obliki črke C med stegnenico in golenico, kjer omogočata nemoteno gibanje kolenskega sklepa. Medialni meniskus, ki je po obliki nekoliko bolj odprt od lateralnega, je tudi bistveno bolj izpostavljen poškodbam, kar v približno štirih od petih primerov.
Njegova naloga ni le učinkovito razporejanje sil in zmanjševanje obremenitev v sklepu, temveč tudi zagotavljanje stabilnosti, še posebej pri zasukih in nenadnih gibih. Prav zato poškodba medialnega meniskusa ne prinaša le bolečine ali omejene gibljivosti, ampak lahko brez ustreznega zdravljenja vodi v dolgoročne okvare kolena.
Kako nastane ruptura medialnega meniskusa?
Ruptura medialnega meniskusa je lahko posledica akutne poškodbe ali pa postopnega, degenerativnega obrabljanja tkiva, zlasti pri starejših posameznikih. Pogosto se pojavi pri športnikih, kjer so sklepi izpostavljeni visokim silam, a ni omejena zgolj na športno aktivno populacijo.
Akutne poškodbe se najpogosteje zgodijo pri športnih aktivnostih, kjer pride do nenadnih sprememb smeri, sunkovitega zaviranja ali doskoka. V teh primerih gre večinoma za nekontaktne poškodbe, kjer pride do neželenih gibov. Ključni mehanizmi poškodb vključujejo visoke strižne ali rotacijske sile, ki delujejo na koleno v neoptimalnem položaju, pogosto v kombinaciji z upognjenim sklepom. Ko je koleno upognjeno, se meniskus zlahka ujame med sklepni površini stegnenice in golenice, kar lahko vodi v njegovo raztrganje.
A do poškodb medialnega meniskusa ne prihaja le na igriščih in v telovadnicah. Približno 30 odstotkov poškodb, ki niso povezane s športno aktivnostjo, je posledica padcev in prometnih nesreč, preostalih 70 odstotkov pa najpogosteje nastane pri vsakdanjih gibih, zlasti pri globokem počepu. V teh primerih se bolečina običajno pojavi pri vstajanju, kar kaže na tipično obremenitev meniskusa v ranljivem položaju.
Degenerativne poškodbe, ki so povezane s staranjem, pa se razvijajo postopoma, pogosto brez enega samega sprožilnega dogodka in so posledica ponavljajočih se obremenitev ter izgube elastičnosti tkiva skozi čas.
Kdo je bolj izpostavljen tveganju za poškodbo?
Na verjetnost za nastanek rupture medialnega meniskusa vpliva več znanih dejavnikov tveganja. Mednje sodijo določeni načini gibanja, telesne značilnosti in specifične obremenitve, ki dodatno povečajo možnost za poškodbo.
Med pomembnejšimi dejavniki tveganja so delo v čepečem ali klečečem položaju, moški spol (pri katerem se ruptura pojavi dva do trikrat pogosteje), določena starostna obdobja (največkrat med 20. in 30. letom ter nad 60. letom), povišan indeks telesne mase, ukvarjanje s športi, kot sta nogomet in ragbi, dvigovanje bremen, težjih od deset kilogramov, ter neustrezna rehabilitacija po poškodbi sprednje križne vezi (ACL).
Če se prepoznate v katerem od teh dejavnikov, ste potencialno bolj dovzetni za rupturo medialnega meniskusa. To seveda ne pomeni, da bo do poškodbe zagotovo prišlo, vendar je pri vsakodnevnih ali športnih dejavnostih potrebna dodatna previdnost, predvsem pa pravočasna in ustrezna obravnava ob prvih znakih težav.
Kako prepoznati rupturo medialnega meniskusa?
Zgodnje prepoznavanje simptomov rupture medialnega meniskusa je ključno za hitro ukrepanje in preprečevanje nadaljnjih zapletov. Bolniki najpogosteje navajajo naslednje znake:
- omejena gibljivost kolena,
- prisotna oteklina,
- občutek preskoka v sklepu ter
- bolečina na notranji (medialni) strani kolena.
- V kasnejši fazi, ob daljšem trajanju težav brez ustreznega zdravljenja, lahko pride tudi do atrofije kvadricepsa – mišice, ki ima pomembno vlogo pri stabilizaciji kolena.
Prepoznati te simptome pomeni narediti prvi korak k pravočasnemu zdravljenju in zmanjšanju tveganja za dodatne poškodbe, ki bi lahko dolgoročno vplivale na kakovost življenja.
Kako poteka diagnostika rupture meniskusa?
Učinkovita diagnostika rupture meniskusa temelji na več zaporednih korakih, pri čemer je izjemno pomembna že začetna anamneza. V večini primerov se sum na rupturo medialnega meniskusa lahko postavi že po podrobnem pogovoru s pacientom. Vpogled v predhodno zdravstveno dokumentacijo pa lahko razkrije tudi stare poškodbe ali druge dejavnike, ki bi lahko prispevali k nastanku rupture.
Za potrditev diagnoze se uporabljajo različni klinični testi, ki so enaki tako za medialni kot lateralni meniskus. Razlika je predvsem v lokaciji izraženih simptomov, ki nam pomagajo določiti, kateri meniskus je prizadet. Najpogosteje se uporabljajo naslednji testi:
- kapsularni vzorec (omejitev pri 20–30 stopinjah upogiba),
- občutljivost sklepne špranje ob palpaciji (na medialni strani),
- Apley test (bolečina pri kompresiji in rotaciji),
- Thessaleyjev test in
- McMurrayjev test.
Čeprav ti testi omogočajo zanesljivo klinično potrditev rupture meniskusa, dodatno diagnostično vrednost predstavljata slikovni preiskavi RTG in MR, ki omogočata natančnejši vpogled v morebitne spremljajoče poškodbe hrustanca ali vezi.
Stopnje rupture meniskusa
Samo rupturo meniskusa lahko razvrstimo glede na stopnjo poškodbe:
- stopnja 1: na MR vidna manjša raztrganina,
- stopnja 2: večja raztrganina brez razširitve na sklepno površino,
- stopnja 3: prizadetost sklepne površine in popolna ruptura meniskusa.
Ali ste vedeli, da lahko poškodbo meniskusa dodatno razvrstimo tudi glede na:
- vrsto (vzdolžna, vodoravna, prečna, poševna, kombinirana, bucket-handle in avulzija narastišča sprednjega ali zadnjega roga),
- položaj (poškodovan sprednji, zadnji rog ali korpus meniskusa),
- prekrvavitev meniskusa (bela ali rdeča cona),
- vzrok (poškodba ali degeneracija) in
- obseg (popolna ali delna).
Zdravljenje rupture medialnega meniskusa
Pri zdravljenju rupture medialnega meniskusa se sodobna stroka vse bolj nagiba h konzervativnemu pristopu, kar potrjujejo tudi številne raziskave. Zdravljenje se razlikuje glede na to, ali je poškodba nastala v tako imenovani rdeči (dobro prekrvavljeni) ali beli (slabše prekrvavljeni) coni meniskusa. Manjše rupture v rdeči coni se pogosto zacelijo spontano, ob tem pa se priporoča krajše obdobje mirovanja in nato ciljno usmerjena fizioterapevtska rehabilitacija.
Za operativni poseg se ortopedi odločijo le v določenih primerih, in sicer kadar so bolečine prisotne vsak dan, pri izrazitejših poškodbah meniskusa ali, ko konzervativno zdravljenje ne prinese želenih rezultatov.
V akutni fazi se oteklina obvladuje s pomočjo ultrazvočne krioterapije Sixtus in kineziotapinga. Sočasno se izvaja protibolečinska terapija, ki olajša simptome ter omogoči učinkovitejši nadaljnji potek rehabilitacije. Ključno vlogo pri okrevanju imajo fizioterapevti, ki bolnika vodijo skozi specializirane terapevtske vaje, vključno z vajami za propriocepcijo in mišično-tetivno moč. Te izboljšujejo stabilnost kolenskega sklepa in krepijo podporne mišice.
Med uspešnimi metodami manualne terapije se pri rupturah medialnega meniskusa še posebej učinkovita izkazuje prečna frikcija, ki pospešuje celjenje tkiva in zmanjšuje možnost nastanka brazgotin. Poleg tega se izvajajo vaje za sklepno mobilizacijo, s katerimi pacient postopoma povrne popoln obseg gibanja v kolenu.
V nadaljnji fazi rehabilitacije – kinezioterapiji – se vaje nadgradijo. V ospredju so napredne proprioceptivne vaje, gibalna mobilizacija sklepa in postopno intenzivnejše vaje za mišično-vezivno moč. Krepijo se vse mišične skupine spodnjih udov in mišice trupa, saj ta celostna moč prispeva k večji stabilnosti meniskusa v notranjosti sklepa.
Kineziologi pri tem pacientom predstavijo tudi specialne vaje za krepitev predvsem kvadricepsa in ravnotežja, ki pomembno vplivajo na ohranjanje koordinacije ter postopno vračanje funkcionalne sposobnosti kolena.
V zaključni fazi rehabilitacije, t. i. fazi preventivnega vzdrževanja, pacienti dolgoročno skrbijo za funkcionalnost sklepov in vzdrževanje mišične moči. V primeru rekreativnih športnikov pa ta faza vključuje tudi športno kondicijsko pripravo, ki omogoča varno vrnitev k športnim aktivnostim.
V kliniki Medicofit pacientom z rupturo medialnega meniskusa nudijo celostno, strokovno podprto rehabilitacijo, ki temelji na individualnem pristopu. Cilj obravnave ni le odprava simptomov, temveč tudi temeljito razumevanje lastnega telesa in dolgoročno izboljšanje njegove funkcionalnosti.
Primer uspešnega fizioterapevtskega zdravljenja rupture medialnega meniskusa
Več mesecev trajajoča bolečina v levem kolenu, občasno otekanje ter občutek preskakovanja v sklepu so 59-letnega Ludvika pripeljali na diagnostično terapijo v kliniki Medicofit. Gospod, nekdanji gradbeni delavec, trenutno pa zelo aktiven rekreativec je pred štirimi meseci med hojo po neravnem terenu začutil oster in zbadajoč občutek v kolenu. Zaradi bolečin je gospod Ludvik opravil MR slikanje, ki je razkrilo rupturo medialnega meniskusa levega kolena.
Specialist fizioterapevt je tekom kliničnega pregleda ugotovil zmanjšano gibljivost kolena v smeri upogiba, prisotnost bolečine ob medialni sklepni špranji in precej oslabljeno moč mišice quadriceps. Izvedba počepa je prav tako sprožila simptomatiko. Gospod je dodatno poročal o občutku nestabilnosti sklepa.
Na podlagi klinične slike je bil pripravljen program 12-tedenskega celostnega fizioterapevtskega zdravljenja. Prva faza rehabilitacije je temeljila na obvladovanju bolečine in ostalih simptomov. Za ta namen so se uporabljale najsodobnejše instrumentalne terapije – Summus laserska terapija, TECAR Wintecare terapija in EMS Dolorclast udarni valovi. Sočasno so se pričele izvajati tudi vaje za izboljšanje gibljivosti ter osnovne vaje za aktivacijo mišice quadriceps.
V drugi fazi zdravljenja je bil glavni poudarek na izboljšanju sklepne stabilnosti ter progresivne krepitve stegenskih mišic. Vadba je potekala pod nadzorom specialista kineziologa. Ludvik je tekom terapij postopoma napredoval in je ob koncu zdravljenja dosegel asimptomatsko stanje.
Na zadnji obravnavi je gospod izrazil željo po vključitvi v program dolgoročne preventivne vadbe, saj se je želel izogniti ponovitvi poškodbe.
Kakšna je prognoza po rupturi medialnega meniskusa?
Prognoza po rupturi medialnega meniskusa je odvisna od več dejavnikov. Ključni med njimi so vrsta zdravljenja (konzervativno ali operativno), resnost poškodbe, morebitna prizadetost drugih kolenskih struktur ter lokacija poškodbe znotraj meniskusa (rdeča ali bela cona).
Proces rehabilitacije v povprečju traja 10 do 12 tednov, kar posameznikom omogoči, da se po rehabilitaciji lahko vrnejo k vsakodnevnim opravilom ali celo k športnim aktivnostim.
Pri tem pa je pomembno poudariti, da je vsaka rehabilitacija individualna. Potek in trajanje okrevanja je treba prilagoditi glede na specifične deficite posameznika, saj se telesno stanje, odziv na terapijo in napredek razlikujejo od osebe do osebe.
