Četrtek, 5. 9. 2013, 14.39
8 let, 7 mesecev
Reinkarnacija je eden od bolj pravilnih načinov razumevanja človeka
Doktor fizike in psiholog Yuri Yatsko se sam ni pustil okviriti uradni znanosti in tako še naprej raziskuje na samem obrobju sodobne znanosti. Čeprav bi si na področju raketne fizike v takratni Sovjetski zvezi lahko zagotovil udobno življenje, saj je bil, kot pravi, na tem področju zelo uspešen in je tudi doktoriral na razvoju novih materialov za raketne motorje. Toda želja po znanju ga je peljala po svoji poti, tudi do Slovenije, kamor je prišel, da bi pomagal takrat prvima slovenskima klientoma. Zdaj v Sloveniji živi in dela že 17 let, zlasti kot svetovalec na področju osebnostnega razvoja. Z njim sva se med drugim pogovarjala o tem, kako nam naša civilizacija vsiljuje določene načine mišljenja, o cenzuri v znanosti in o tem, zakaj je pravzaprav zgodovina tako pomembna. Prav tako nam je povedal, da so bili slovanski predniki že tako visoko razviti, da jih naša civilizacija težko razume, govorila pa sva tudi o reinkarnaciji kot enem bolj pravilnih načinov razumevanja človeka kot takšnega, kakor tudi o tem, da smrt obstaja le zunaj nas. Znotraj katerihkoli etabliranih skupin so spremembe skoraj vedno nezaželene, zato nam skušajo "prodati" svoj pogled na svet kot edini realen … Naša civilizacija nam vsiljuje določen način razmišljanja, na primer Aristotelovo logiko. Ob tem naj poudarim, da ne mislim, da je kaj narobe z njegovim ustvarjanjem. On nam je ponudil določen način razmišljanja in videnja sveta, vendar to ne pomeni, da je ta edini mogoč. Toda njegovo logiko so nam vgradili v naš jezik in sistem razmišljanja, zato smo padli v ta linearni svet vzrokov in posledic, kot da drugih načinov ni. Podobno so nam vcepljali teorijo evolucije Charlesa Darwina, ki jo je Karl Marx prenesel na družbo. In čeprav Darwinova teorija nima znanstvene podlage, je še vedno priznana in jo še vedno poučujejo, kar ni tako nepomembno. Ker so ljudje sprejeli njuno ideologijo, to posledično pomeni, da živijo v svetu, kjer zmagujejo močnejši, šibkejši pa morajo umreti ali postati nepomembni v brezpravni množici, s katero močnejši lahko manipulirajo in jo izkoriščajo. Prav tako živijo v svetu, kjer je po Marxovih besedah kapitalist zaradi dobička pripravljen narediti katerokoli kaznivo dejanje. Potisnili so nas torej v svet brezmejnega pohlepa, brezobzirnosti, uničevanja okolja, sovraštva in vojn ter jim je uspelo, da so nas prepričali, da je to demokracija oziroma najvišja stopnja zgodovinskega razvoja človeštva. Prav tako nas je uradna zgodovina učila, da poleg naše civilizacije ni bilo ničesar, razen civilizacij, kot so sumerska, egipčanska, majevska itd. Pred njimi pa naj bi po Zemlji skakali le neandertalci. Naši predniki naj bi bili primitivni tudi zato, ker so med drugim menili, da je Zemlja ploska in stoji na treh slonih. Pri raziskovanju staroslovanskih ver pa sem naletel na zanimivo razlago, ki pravi, da je ploska Zemlja simbol tega, da živimo v dualnem svetu, ki razmišlja le v kategorijah da-ne oziroma črno-belih okvirih. Trije sloni pomenijo, da ta svet temelji na treh svetovnih nazorih: materializmu, idealizmu in misticizmu ali transcendentalizmu. Ob tem naj tudi povem, da so naši predniki natančno vedeli, da je Zemlja okrogla in jo obdaja modrina, vedeli so celo, koliko lun ima Neptun in drugi planeti sončnega sistema.
Ali se sodobna družba razvija?
Uradno da, sicer pa je to velika iluzija. Resnica je na žalost ravno obratna. Smo v procesu degradacije oziroma propadanja, in večji del zgodovine je v ta namen ponarejen, zato da bi imeli ljudje občutek, da se razvijamo. Če pod drobnogled vzamemo le en moment: raziskave kažejo, da večji del sodobne mladine ni več v stanju vsebinsko razumeti klasične literature 19. stoletja. In ta mladina je temelj prihodnjih rodov, in če je že ta tako površen, bodo prihodnje generacije še na slabšem.
Prav tako je veliko znanstvenih dokumentov in artefaktov, ki trdijo, da je bilo pred našo civilizacijo še zelo veliko civilizacij, ki so bile na bistveno višji razvojni stopnji, kot je naša.
Kdaj se je po vašem mnenju začela zgodovina cenzurirati in ponarejati?
Obstaja zanimiva statistična raziskava, ki so jo sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja izvedli znanstvenik Anatolij Fomenko in njegovi kolegi matematiki, v kateri so ugotovili, da je v bistvu ta zgodovina, ki jo poznamo mi, ustvarjena med 15. in 17. stoletjem. Izmišljeni so bili ključni elementi in struktura sodobne zgodovine, največ pa sta k temu prispevala menih in znanstvenik Joseph Justus Scaliger in Dionizij Petavius, s kolegi. Oni so ustvarili nekakšno okostje zgodovine, pozneje so zgodovinarji in arheologi to le dograjevali.
Prvi znanstvenik, ki je začel dvomiti v uradno zgodovino, je bil Isaac Newton, ki je s svojo knjigo Spremenjena kronologija starodavnih kraljestev (Chronology of Ancient Kingdoms Amended), ki je izšla eno leto po njegovi smrti, leta 1728, sprožil vihar polemik, saj je v njej med drugim drastično skrčil časovno obdobje egipčanske civilizacije, in sicer kar za tisočletje.
Kako deluje cenzura v znanosti?
Znanost je zelo specifično področje in v njej je prisotna zelo močna cenzura, ki zahteva, da slediš določenim trendom in mnenjskim avtoritetam oziroma "korporativnemu načinu funkcioniranja" ali pa si izločen. Večina priznanih znanstvenih avtoritet namreč ščiti vrtičke svojih dosežkov pred vdorom novih idej, saj bi te lahko zamajale njihov položaj in eksistenco. Večina znanstvenikov genialcev je bila v svojem času priznana le zato, ker so znali svoje "nore" ideje uspešno prodati družbi. Mnogim pa to ni uspelo, zato so bili potisnjeni na obrobje družbe. Vzemimo le en primer, madžarskega zdravnika Ignaza Semmelweisa (1818–1865), ki je vzpostavil protokol umivanja rok zdravstvenih delavcev in instrumentov, zaradi česar se je sprl s takratno uradno medicino, ki se ji je ta ideja zdela absurdna. V končni fazi so ga kolegi spravili v norišnico, kjer je od "zdravljenja" umrl. In dandanes razmere niso bistveno drugačne.
Kako ti mehanizmi nadzorovanja delujejo na ravni posameznika?
Zgodovina oziroma preteklost posameznika je subjektivna in v veliki meri odvisna od pogleda na posamezne dogodke. Preteklost posameznika se da spremeniti tako, da spremenimo njegov pogled na dogodke v preteklosti. To običajno počne sodobna psihologija.
Vsakič, ko se spominjamo določenega dogodka iz preteklosti, informacije iz podzavesti povlečemo na raven zavednega in jih predelamo tako, da jim vedno znova dodamo neko novo oceno. Vsaj tako mislimo. Poleg tega ocenjevanemu dogodku iz preteklosti dodamo še informacije, ki se jih ne zavedamo. In tako skozi čas dograjujemo svojo preteklost oziroma osebno zgodovino. V večini primerov na žalost na negativen način.
Najbrž lahko spremeniš pogled na osebno zgodovino, ne pa zgodovine same …
Ne. Obstaja velika zabloda, da je naša preteklost objektivna stvar. Naša preteklost je subjektivna. Kakršenkoli dogodek v naši preteklosti sam po sebi nima smisla, dobi ga šele z našo oceno. In za nekoga je lahko neko dogajanje smešno, za drugega travmatično. Če torej spremenimo pogled na dogodek, avtomatično spremenimo dogodek.
Preteklost človeka ni neka abstraktna objektivnost nekje zunaj njega, temveč se dogaja v njegovem spominu. Tega pa se da spreminjati. Če namreč vanj dodajamo neka nova dejstva in elemente, s tem na nek način spreminjamo konkretno preteklost. In če je ta drugačna, se začneta spreminjati tudi sedanjost in prihodnost.
Razložite mi bolj plastično.
Vzemiva recimo primer časovnega stroja, ki ni več neka znanstvena fantastika, ampak realna zadeva, s katerimi se ukvarjajo številni znanstveni inštituti, čeprav je za uradno znanost še vedno absurd.
Pojem časovnega potovanja se spreminja z razvojem kvantne fizike. V bistvu govori, da se preteklost in prihodnost nahajata tukaj in zdaj, vsi parametri preteklosti in prihodnosti so v sedanjosti. Vendar pa dokler ne znamo pravilno oblikovati svoje notranje konfiguracije in se premikati v času, stvari le še bolj zapletemo.
Vendar ne gre za človekovo stoodstotno preteklost, temveč nekaj, kar je bilo podobno preteklosti tega človeka. Enako velja za prihodnost. Kar je povezano s Heisenbergovim zakonom. Realne spremembe človeka v sedanjosti torej sprožijo potencialne spremembe v preteklosti in sedanjosti.
Ali človek lahko hkrati živi več resničnosti?
Človek živi v resničnosti, ki se je lahko zaveda. Smo pa na tako nizki stopnji zavedanja, da se še te zavedamo zelo ozko.
Nas pri tem omejuje tudi čas, ki prežema vse vidike oziroma pore človeškega družbenega življenja?
Ravno zaradi njega je naš pogled na svet tako omejen.
Ali je že kateri civilizaciji pred nami uspelo razširiti ta pogled oziroma dvigniti stopnjo zavedanja?
Marsikateri civilizaciji je to uspelo, vendar je težko povedati, kako in na kakšen način, saj imamo o njih premalo informacij, ker te še vedno spadajo pod prepovedano področje znanosti. Kot na primer civilizacija davne Atlantide, katere pogled na svet in pojmovanje časa je bilo precej drugačno. Oni so recimo poznali obrede podaljševanja življenja. Tudi stari Slovani so bili zelo napredni. Že oni so na primer potovali po zraku. Ob tem naj izpostavim, da je bila zgodovina Slovanov skoraj popolnoma izbrisana in se v uradni zgodovini začne nekje od leta 1000. Kar je absurdno, saj gre za eno najstarejših civilizacij. Številni najdeni artefakti pa pričajo o tem, da so bili slovanski predniki tako visoko razviti, da jih naša civilizacija težko razume.
Nam lahko kaj poveste o kakšni od teh arheoloških najdb?
Že v Rusiji gre za številna mesta, ki so stara tudi do 30 tisoč let. Na jugu Urala so konec osemdesetih let prejšnjega stoletja recimo odkrili starodavno naselbino Arkaim, ki naj bi bila stara okoli 3500 let. To ni bilo veliko mesto. Najverjetneje je bil neko sakralno središče, z zelo visoko razvito urbano kulturo. Poznali so recimo sistem kondicioniranja zraka in kanalizacijski sistem. V Ukrajini pa so našli ostanke mesta, ki je staro več kot 30 tisoč let. V njem je živelo več deset tisoč ljudi.
Zanimivi so tudi najdeni kamniti monoliti v Baškiriji, težki par ton. Na njih so opazili neko čudno strukturo kamna. Spodnji del je narejen iz dolomita, z neobičajno visoko čistostjo. Zgornji del pa iz oblike stekla, za izdelavo katerega je naša civilizacija tehnologijo razvila šele deset let nazaj. Na njem je tudi zanimiv relief, ki predstavlja tridimenzionalno sliko površine te lokalne regije. Narejen pa je s takšno natančnostjo, da ga je težko ustvariti tudi s sodobno tehnologijo. Starost tega monolita ocenjujejo na 60 milijonov let.
Poleg našega materialnega sveta pa pravite, da obstaja tudi informacijsko medmrežje planeta. Kaj je to?
To je le ena izmed hipotez, ki govori o informacijskem polju, ki nima časovnih omejitev, saj informacije niso materialni pojavi. Le materialni pojavi imajo prostorske in časovne parametre. Informacija je torej prisotna vedno in povsod, kar pomeni, da so vse ideje, rešitve ali misli, ki se ali se bodo pojavile, ne le v naši liniji razvoja dogodkov, ampak vseh vzporednih variantah, prisotne tukaj in zdaj.
Tudi človeški organizem ima zakodirane informacije.
Seveda. Naš organizem je multirealizacija našega pogleda. To pomeni, da se lahko s spremembo pogleda na svet spreminjamo tudi fiziološko.
Se s takšnim razmišljanjem gibljeva že proti konceptu reinkarnacije?
Reinkarnacija je eden od bolj pravilnih načinov razumevanja človeka kot takšnega.
Zakaj?
Ker omogoča pogled na človeka in njegovo okolje z drugega zornega kota ter sprejema elemente odgovornosti. Vendar pa je današnje dojemanje reinkarnacije zelo ozko in primerno naši stopnji razumevanja sveta. Običajno kot linearni proces.
Vendar domnevam, da reinkarnacija ne pozna časa.
Kot že rečeno, je vse hkrati tukaj in zdaj. To pomeni, če se človek začne dejansko spreminjati tukaj in zdaj, v tej resničnosti, to sproži spremembo na področju reinkarnacije na vseh ravneh.
Rojstev in smrt torej pomenita le prehod oziroma spremembo.
Stari Slovani so trdili, da smrt obstaja le zunaj nas, kar pomeni, da lahko mi, kot opazovalci, smrt vidimo le pri drugih, pri sebi nikoli.
Smrt je torej nek navidezen pojav, ki odraža naravo delovanja te resničnosti. Vendar pa je treba vedeti, da bi, če v tej resničnosti ne bi bilo smrti, nastal kaos.
Na primer. V našem črevesu celice odmirajo in se obnavljajo. Če tega ne bi bilo, bi črevo človeka v njegovem življenju zraslo na dvajset kilometrov. Apoptoza igra v tej resničnosti torej zelo pomembno vlogo.
Kaj nam ponuja to informacijsko medmrežje planeta oziroma univerzum, absolutnost ali kakorkoli že to poimenujeva?
Ponuja absolutno vse, kar si želimo. Vendar pa ljudje pogosto ne razumemo svojih želja, vanje se ne znamo poglobiti. Ne zavedamo se smisla našega življenja, kakor tudi ne, da naše misli in želje oblikujejo nas in naš zunanji svet.