Sobota, 3. 9. 2016, 16.59
7 let, 1 mesec
Po hrano v Tivoli ali kakšen drug mestni park
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,28
Pozno poleti in jeseni se na pokošenih travnikih ali tik pred njihovo košnjo zgodi majhna pomlad, pravi poznavalec in nabiralec užitnih divjih rastlin Dario Cortese. Po samonikle rastline, ki so lahko del uravnotežene prehrane, pa ni treba daleč. Dovolj je že, če se odpravimo v mestni park, v Tivoli na primer.
"Ko vidimo regačico ali drugi plevel, je narobe, če se vprašamo, ali je to užitno. Pravilno vprašanje je: Ali tega res ne smemo pojesti?" pravi Dario Cortese, vodja delavnic Divja hrana in avtor knjige Divja hrana: Užitne samonikle rastline, nabiranje in priprava. Ta je pred kratkim doživela tudi ponatis.
Medtem ko v Tivoliju omeni, da so ocvrte mačice nadvse dobre, še navrže podatek, da je med več kot 3.500 rastlinskimi vrstami, ki rastejo pri nas, užitnih približno dva tisoč. Strupenih jih je tako le med 20 in 30, med njimi spomni na jesenski podlesek, čmeriko in šmarnico, ki je ne smemo zamešati za čemaž, saj je smrtno nevarna. Strupena sta tudi kristavec in volčja češnja, ki sta tudi psihoaktivna.
O nabiranju in pripravi divje hrane Dario Cortese ozavešča in izobražuje že več kot 20 let.
Zdravje in samooskrba
Skladno s sodobnim poudarjanjem pomena zdrave prehrane, lokalnega in samooskrbe se spreminja tudi odnos do divje hrane. Če je po drugi svetovni vojni ta bila simbol pomanjkanja in predvsem prehrane za živali, se to v zadnjih desetletjih spreminja. Tudi s pomočjo Daria Corteseja, ki o tem aktivno ozavešča že več kot dvajset let.
Med najpomembnejšimi vidiki redne vključitve divjih rastlin v prehrano, kar je v sezonah, kot so pomlad, pa tudi pozno poletje in jesen, vsaj nekajkrat na teden, je zdrava prehrana. Gre namreč za polnovredna živila z veliko vitamini in rudninskimi snovmi. Teh imajo v povprečju kar od tri- do štirikrat več kot doma vzgojena zelenjava in sadje, pojasnjuje nabiralec.
Drugi argument, ki govori v prid uporabi divjih rastlin, je samooskrba. "Povsod so nam enako dostopne. Njihovo nabiranje pa pomeni tudi več gibanja v naravi in tesnejši stik z naravo. Vse skupaj pa nam bistveno spremeni pogled na to, kaj hrana je in kako se prehranjujemo. To lahko vpliva tudi na širše spremembe načina življenja." Nabiranja se lahko lotimo v mestnem parku, na gorskih travnikih, ob morski obali in še marsikje.
Dejstvo, da je takšna hrana zastonj, je šele na zadnjem mestu, meni Cortese. Res je tudi, da njeno poznavanje pripomore k možnostim preživetja v naravi in kriznih časih. Vendar pa, "če bi se vsi spravili v divjino – otroci od šestega leta in ljudje do zadnjih let življenja –, bi Slovenijo pojedli v dveh letih. Res je tudi, da bi še več pohodili kot nabrali."
Kako začeti?
Pri vključitvi divjih rastlin v našo prehrano je najprej potreben mentalni premik, sledi spoznavanje. Cortese neomajno pravi, da to ni težko, čeprav se urbanemu človeku zdi drugače. "Vsak od nas pozna in lahko nabira najmanj deset, če ne sto užitnih divjih rastlin, čeprav si tega niti ne misli. Če naštejemo le najbolj poznane, vidimo, da je tako. To so marjetice, regrat, vijolice – zadnje lahko pomnožimo z 20, ker jih je toliko vrst, vse so užitne in si med seboj podobne. Tako je tudi pri regratu, ki ima okoli 90 sorodnikov, vsi pa so enako uporabni in sorazmerno lahko prepoznavni."
Otavčič - prav tako užitna divja rastlina, ki jo tudi v tem času najdete v mestnem parku.
Vendar pa velja pravilo, da nabiramo le to, kar poznamo. "Mestni park ni daleč in urbana zelenica je za spoznavanje zelo primerna. Pred časom sem šel po Vilharjevi v Ljubljani in na 50 metrih naštel 30 rastlin, ki bi jih lahko uporabili za prehrano. Res, da jih zraven ceste ne bi nabiral, vendar pa v parku, kot je Tivoli, nimam nobenih pomislekov." Če domnevamo, da so na rastlinah lahko sledi pasjega urina, jih pač operemo, je prepričljiv Cortese.
Prav tako divje hrane ne potrebujemo veliko, za njen učinek zadostuje že šopek. Glede na vrsto pa je odvisno, ali rastlino obravnavamo kot zelenjavo, kar velja za koprive in regrat, ali kot začimbo, kar velja za aromatične vrste, ali pa tudi zgolj kot dodatek, ki prispeva k našemu zdravju, kot so to na primer tiste z grenkim ali trpkim okusom. Četudi se teh okusov na krožniku ne razveselimo najbolj, pa so za naše telo še kako pomembne. Tovrstna prehrana namreč uravnava delovanje jeter, kar pa je pomembno za čiščenje organizma.
Video: Koliko rastlin poznamo?
Samoniklo zelenjavo nabiramo predvsem od konca marca do junija, nekatere vrtne pleveli, začimbne in čajne rastline pa tudi še poleti in jeseni. Zdaj je na primer čas za tolščak in druge vrtne pleveli, mehki osat, otavčič, svinjak in druge sorodnike regrata, bršljanasto grenkuljico in še za marsikaj. Največ mladih rastlin jemo kar svežih, nekatere pa lahko tudi posušimo, zmrznemo ali vložimo.
Divjina na krožniku
Dario Cortese ni vešč le nabiranja divje hrane, temveč tudi njene obravnave v kuhinji. Ocvrte mačice smo že omenili, rmanov liker mu tudi ni tuj. Za rman, ki je aktualen tudi v tem času, priporoča, da nekaj listov dobro narezanih popečemo na olju in nato zmešamo še z dvema jajcema. Tako bomo na krožniku dobili pravo energijsko bombo. Vseh možnosti seveda niti ni mogoče našteti.
Na ravni počutja so opazni učinki, ki jih v življenje prinese vključitev divjih rastlin v našo prehrano. Ker smo navajeni na po okusu neizrazito "zelenjavo, ki zraste na prodajnih policah", za sprejetje okusa divje hrane morda potrebujemo več časa. Vsekakor pa z njenimi količinami niti ne smemo pretiravati, poznati je treba tudi lastnosti posamezne vrste.
Rogačica - plevel, ki je okusna zelenjava.
Recept: Regačica kot zelenjavna priloga
V teh dneh boste tudi v ljubljanskem Tivoliju in na drugih primernih mestnih zelenicah lahko našli tudi regačico. To je zelo razširjena trajna rastlina, ki raste na travnikih, vrtovih in ob gozdnih robovih. Gre za okusen plevel, ki po aromi spominja na peteršilj, kosa pa se lahko z gojeno zelenjavo.
Cortese predlaga naslednjo pripravo. Liste s peclji po potrebi operemo in jih cele ali natrgane damo v posodo. Solimo, dodamo žlico ali dve oljčnega olja, malo vode ter med stalnim mešanjem dušimo, dokler se rastlina ne omehča (od 10 do 15 minut). Zabelimo s kosom masla in postrežemo.
Pripraviti jo je mogoče tudi s krompirjem, za kar poleg rogačice potrebujemo še manjšo čebulo, ščepec koprovih semen, žlico paradižnikove mezge, sol, dva ali tri kuhane krompirje in dve žlici smetane.
Liste s peclji operemo in natrgamo na manjše kose. Z malo vode, drobno narezano čebulo in koprovimi semeni dušimo do mehkega. Solimo po okusu, dodamo paradižnikovo mezgo in narezan krompir. Premešamo in postrežemo s kislo smetano.
Video: Lokalne divje rastline kot super živila
V naravo po superživila
Na vprašanje, katere lokalne rastline bi lahko obravnavali kot superživila, ki jih kot prehranske in energijske dodatke v naše domove največkrat prinašamo uvožene z drugih koncev sveta, Cortese odgovarja, da lahko iz nabora lokalnega rastja na to odgovorijo že koprive v prahu.
Navadni tolščak (v roki), nad njimi pa regrat.
"Pojem vse"
A ne glede na poznavanje pomenov divje prehrane Dario Cortese poje tudi kaj drugega. "Pojem vse. Stvari ne zapletam, čeprav imam najraje čim manj predelano hrano. Me pa zanese tudi na pico. Na mojem krožniku se znajde vse od zelenjave do mesa, nikakor ne brez dovolj maščob." Ni torej treba biti radikalen, da ješ zdravo in prehransko polno hrano, poudarja.
Ravno pred našim pogovorom je pomalical jurčka in tokrat je spekel tudi črvivi bet. Za to se je odločil prvič. Tudi sam ima do prehranjevanja z žuželkami zadržke, pojasni, ko pogovor nanese še na to temo prihodnosti prehranjevanja. Zato bo raje ostal pri rastju v divjini.
A ne glede na poznavanje pomenov divje prehrane Dario Cortese poje tudi kaj drugega. "Pojem vse. Stvari ne zapletam, čeprav imam najraje čim manj predelano hrano. Me pa zanese tudi na pico. Na mojem krožniku se znajde vse, od zelenjave do mesa in maščob."
