Junaki 3. nadstropja
Nedelja, 11. 9. 2022, 13.27
2 leti, 2 meseca
Pismo Maticu: Kako je to mogoče? Kar ni te … Ni te
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,20
8
"Pisma Maticu mi pomagajo sprejemati nesprejemljivo – smrt otroka. Vanje prelivam vse, kar čutim, obenem pa si ravno z njimi dopuščam čutiti vse," pojasnjuje mamica Doris.
Matic je boj s hudo boleznijo izgubil pred slabim letom. Pismo objavljamo v celoti.
Ko me je ob prvih taktih melodije pogledal, mi pomahal, naj pridem k njemu, sem se nasmejala, vstala od mize in šla. To melodijo pa poznam … a v točno tistem trenutku še nisem dojela, katera pravzaprav je … Ko me je prijel za dlani, pa me je zadelo … Saj to je … Pobožal me je s pogledom in me privil k sebi. V naslednjem trenutku sem pomislila … ne, ne morem, ne bom zmogla, na to pesem pa ne … Še močneje me je privil k sebi in me stisnil v objem … Ni me spustil … Pogledala sem ga v oči in njegov pogled mi je vse povedal. Ne bo me spustil. Varna sem. Nisem sama. In ko je prišel refren, so pritekle solze …
»Moj lipi anđele
Pogledaj u mene
Ako nas tužne jutrom probude
Ja čuvam osmijeh za tebe …«
Ob tej pesmi smo te 15. oktobra lani za vedno položili v grob.
In včeraj sem jaz nanjo plesala.
Bila sva na poroki mladega para. Še danes ne vem, kako sem zmogla. A sem. In neskončno sem hvaležna Blažu, da me ni spustil. Vedel je. Čutil je. Bil je čas. Bil si z nama.
Moj lepi angel …
Osem dni prej, 7. oktobra, si za vedno odšel v vesolje. Med angele, med zvezde … Domov, v svojo neskončnost. V svojo svetlobo.
Tako verjamem. Tako čutim.
Ko pomislim nate v tem brezkončnem vesolju, ko te želim videti kot angela, si te prislikam točno takega, kot si na tej sliki. Tistega julijskega dne leta 2020, sredi creškega morja, sem te na našem gumenjaku opazovala. Mislim, da smo pluli proti tvojim skalam, a nisem sigurna … Zagledala sem se vate. Sedel si s pokrčenimi nogami in spokojno gledal predse, v morje. V tvoje morje. Kako lep fant si ti, sem pomislila …
»Hej, Matic … obrni se …« Obrnil si glavo proti meni in jaz sem kliknila na telefon in te takole ovekovečila. Nisi se maral slikat – saj, kateri najstnik pa se sploh mara, še posebej pa svoji mami … Pa vendar, ujela sem te ravno v trenutku tvoje neverjetne miline. Takšne, ki si jo nosil v sebi vse svoje mlado življenje. Kot nekakšen mir, spokojnost … vsejasnost … Večkrat pomislim na to, kako je bilo tebi vse jasno. Tudi tisto, kar si jaz nisem znala razlagat ... Izžareval si to … bil si to – ja … Ti si bil Vsejasnost. Vem, da ta beseda ne obstaja, pa vendar se druge ta trenutek ne morem spomniti …
Moj lepi angel … Kaj bi dala, da bi se te lahko spet dotaknila … Ti pobožala lase … Te objela … Ti obljubila, da bo vse v redu. Da nisi sam … Da nikoli ne boš sam … Da sem tu … Za vedno …
Tole je 49. pismo, ki ti ga pišem, odkar te ni več v tvoji prelepi zemeljski podobi. Toliko kot imam jaz sedaj let. Ti bi jih imel le 19 … A jih nisi doživel … Kako je to mogoče? Kar ni te … Ni te … Pridejo trenutki, ko še vedno ne dojamem …
Zadnjič sem ti pisala o tem, da življenje ni premica, temveč vijugasta krivulja – z jasnim začetkom in koncem. In ta moja vijugasta krivulja zdaj postaja zafeclana čez in počez … delajo se vozli, ki jih razpletam, drugega za drugim … Prihajajo namreč najtežji dnevi, najtežji tedni … Tak čas lansko let si bil ravno spet zdrav. Ravno si prebolel enega raka, bil si na morju s prijatelji, hodil si na treninge …
Čez dva dneva bo dan, ko si šel takega časa lani v šolo, na razredno fotografiranje. 4. letnik gimnazije. In tista slika bo zadnja tvoja slika, s katere me gledaš. In tudi na njej izžarevaš svojo vsejasnost … In srečo. Ker si bil zdrav, ker si bil spet nazaj, med prijatelji …
A čez 12 dni bo sledil šok vseh šokov. Nova diagnoza. Nov rak. Drug rak. Umetna koma. Nova borba. Bitka za bitko. Dan za dnem. Nadzemeljski pogum. Levje srce. Neizmerna volja do življenja. Tvoje telo se bo neizmerno borilo, premagovalo nemogoče ovire …
Vse dokler ne bo zmoglo več. Vse dokler ne boš zmogel več, vse dokler ne bo nastopil čas, da ga zapustiš …
In jaz bom zraven. S tabo. Zate. In tako zelo si bom želela namesto tebe lesti na tisto posteljo, te vrniti nazaj v življenje, v šport, med prijatelje … A bom povsem nemočna. Ničesar ne bom imela, ničesar ne bom znala in nič ne bom mogla narediti … Morala te bom spustiti.
Ti boš moral umreti. In jaz bom morala to preživeti.
Vem, kako zelo bodo boleli ti dnevi, ki sledijo. In vem, da jim ne bom mogla uiti. Vse bom morala ponovno doživeti. Vsak dan posebej. In vsak dan posebej si bom želela zamenjati s tabo. Ti odvzeti bolečino, iz tebe iztrgati bolezen …
Kaj bi dala, da bi znala. Kaj bi dala, da bi imela to moč.
Vsak dan posebej in znova se bom hrabrila, črpala moč za vsak korak posebej. Vsak dan znova bom izbrala življenje in vsak dan znova si bom ponovila:
Raje tisoč let trpim jaz, kot da bi gledala tebe trpeti.
Moj lepi angel … prihajajo dnevi, ko me bo moje življenje lomilo. A obljubljam ti, zopet, da me ne bo zlomilo. Borila se bom. Prebijala sem bom čez vse vozle. Zate in zase. Za življenje. Kako ga razumeti in kako ga spet ljubiti. Čeprav vem, kako bo to prekleto težko.
Neskončno te pogrešam.
Neskončno te imam rada.
Neskončno tvoja
Mami
Spremljajte nas na Facebooku in Instagramu.
Pomoč junakom lahko izkaže vsak, in sicer z donacijo na spletni strani društva ali SMS-sporočilom JUNAKI5 na 1919, s čimer za otroke z rakom prispevamo pet evrov.
8