Sreda,
4. 6. 2014,
13.42

Osveženo pred

10 mesecev, 2 tedna

Siol.net

Foto: Ana Kovač

Natisni članek

Natisni članek

advertorial Lidl Slovenija prostovoljstvo Ustvarimo boljši svet

Sreda, 4. 6. 2014, 13.42

10 mesecev, 2 tedna

Prostovoljci dajemo, a v resnici še več dobimo

Siol.net

Foto: Ana Kovač

Kaja Antlej se je po doktoratu odpravila na osemmesečno prostovoljsko delo v Maroko. Mlada znanstvenica je prepričana, da se moramo vsi truditi, da bo naš svet postal prijazen do vseh.

V Maroku je bila prvič med zimskimi prazniki leta 2012 in po zagovoru doktorata iz kulturne dediščine je začutila, da je prišel čas, ko je treba v življenju poskusiti tudi kaj drugačnega. Po študiju je končno našla več časa, zato se je oblikovalka Kaja Antlej z doktoratom iz kulturne dediščine odločila, da se preizkusi tudi kot prostovoljka v tujini. "Nikoli do takrat nisem opravljala dela prostovoljke, čeprav sem bila vedno vpeta v razne aktivnosti," je povedala Kaja, ki stalno sodeluje v strokovnih projektih, in dodala, da prostovoljstvo ne sme biti človekova primarna "zaposlitev", ampak bi morala biti naša "dopolnilna dejavnost". "Zdaj sem sama in tako kot moji vrstniki v letih, ko bi morali imeti redne službe in družinsko življenje, živim kot prostovoljka. To ni rešitev. Prostovoljstvo bi morali imeti 'za zraven'," je o plemeniti dejavnosti, ki marsikdaj rešuje človeštvo, njegove zablode in nesreče, prepričana Kaja Antlej.

 | Foto:

Kako ste se znašli kot prostovoljka v Maroku?
V elektronskih novicah, ki jih redno pošilja slovenski Zavod Voluntariat, sem zasledila vabilo prostovoljcem za sodelovanje z nevladno organizacijo za promocijo ženskih pravic, v Rabatu v Maroku. Iskali so nekoga za delo na področju komunikacije, digitalnih medijev in odnosov z javnostmi ter marketinga.

V Maroku sem bila sodelavka organizacije Jossour – Forum maroških žensk, s 60 člani. Leta 2011 so v maroško ustavo prvič zapisali člen, ki govori o enakopravnosti spolov, a se v praksi še ne izvaja na primerni ravni, zato je treba ženske opismenjevati na področju njihovih državljanskih pravic. Pripravljali smo digitalno komunikacijo, vzpostavili smo Twitter in pripravili članek za Wikipedijo. Iskali smo finančna sredstva za promocijo enakopravnosti žensk, kar pomeni, da smo na razpise prijavljali naše projekte in pripravljali vso potrebno dokumentacijo. Čeprav sem redno sodelovala z ekipo v Rabatu, je bilo moje delo precej samostojno in zelo podobno pravi službi.

Kako bi ocenili stanje enakopravnosti spolov v Maroku?
Velika razlika je med ruralnim in urbanim Marokom, ker je pismenost v ruralnih naseljih zelo nizka. Celo v mestih ni precej visoka, saj se veliko ljudi priseljuje s podeželja. Nepismenost je največja težava, saj nepismene ljudi informacija veliko teže doseže. Mlajše ženske se šolajo, velika razlika je tudi med bogatimi in revnimi. Srednji sloj je zelo šibek.

 | Foto:

Osem mesecev ste bili v Maroku, opravljali ste delo pisarniške uslužbenke. Kako stresno je bilo to delo?
Nič ni bilo stresno, ker je njihov način dela veliko bolj umirjen. Tukaj sem že delala v zasebnem sektorju, tako da sem imela precej izkušenj s poslovnim okoljem, ki je veliko bolj hiter, in ta preskok v nevladno organizacijo je bil zelo prijeten. Celotna izkušnja je bila zelo lepa. Vsako drugo soboto sem sodelovala še pri nekem drugem projektu, v okviru katerega smo z organizacijo Extramuros revitalizirali enega od mestnih parkov v Casablanci, kjer sem živela. Pripravljali smo ekološke, umetniške in ustvarjalne delavnice ter inštalacije. Svoja opažanja in aktivnosti sem delila tudi na lastnem blogu na Facebooku I feel Morocco.

Nekaj je uradni del prostovoljstva, kako pa boš to priložnost v tujini še dodatno izkoristil, pa je odvisno od vsakega posameznika. Mislim, da je dobro, da greš za dlje časa na prostovoljno delo v tujino, ker šele po treh mesecih vzpostaviš vez s kulturo in se integriraš. Nikoli me ni prijelo, da bi se vrnila.

Kako ste bili kot prostovoljka plačani?
Plačilo je simbolično. Projekt EVS (European Voluntary Service), v okviru katerega sem se prijavila na razpis za delo v Maroku, je dobro organiziran, saj ga sofinancira Evropska komisija iz programa Mladi v akciji. Krijejo vse stroške, razen deset odstotkov prevoza iz Slovenije do kraja, kjer se izvaja projekt. Vsak mesec sem dobila 75 evrov žepnine. Del moje zadolžitve je bilo tudi smotrno ravnanje s financami. Mesečno sem dobivala ček, s katerim sem potem razpolagala in se hkrati učila, kako razporediti ta denar za prevoz, stanovanje in hrano. V glavnem sem bila ves čas na pozitivni ničli. Obiskovala sem tudi tečaj francoščine na francoskem inštitutu.

Eno dolgotrajno prostovoljsko izkušnjo imate za seboj, vrnili ste se pred mesecem dni. Ali si želite še kdaj izkusiti prostovoljsko delo? V okviru organizacije EVS niti ne moreš dvakrat oditi na dolg prostovoljski program v tujino, ker je preveč prosilcev. Program je zelo zaseden. Obstajajo tudi programi, pri katerih moraš celo prispevati denar. Ta pa je dejansko tak, da prostovoljcu večino stvari plačajo in nudijo popolno podporo.

Kako vam izkušnje iz Maroka pomagajo v "evropskem" življenju?
Zelo veliko mi pomagajo pri medkulturnem dialogu in komunikaciji. Lažje se znajdem v okolju, ki je drugačno od mojega. Trenutno sem na zavodu za zaposlovanje, še vedno me zanima tujina, delo v mednarodnem okolju, in sicer delo na področju komunikacije kulturne dediščine.

 | Foto:

Kot prostovoljka ste imeli verjetno željo nekaj dati družbi. Je ta želja pri vas še vedno prisotna?
To si vedno želim, to izhaja že iz moje poklicne usmerjenosti. Oblikovalec vedno želi družbi nekaj dati, prav tako je pomembna komunikacija dediščine. Pomembno je, da vsak prispeva nekaj k družbi, tudi če je to nekaj malega, je to korak k boljšemu življenju.

Česa bi se Evropa lahko naučila iz maroškega načina življenja?
Potrpežljivosti in spoštovanja. V Maroku so ljudje na družbenem in družinskem nivoju bolj povezani. Vzrok naših težav je individualizacija, ki bi jo morali malo zaustaviti.

Kakšno je vaše mnenje o tako imenovanem prostovoljskem turizmu?
Prostovoljski turizem pomeni, da nekateri prostovoljci izkoriščajo sistem prostovoljnega dela zato, da potujejo v tujino, na globalni jug, torej v nerazvite dežele, če smemo temu tako reči. To ni namen prostovoljstva. Sama takšne kritike nisem nikoli doživela. Pri prostovoljstvu so problematične tudi ekstremne oblike prostovoljstva, ena od takšnih je recimo poučevanje angleščine v odročnih afriških vaseh. Ko si tam, nezavedno podajaš svojo kulturo njim. Treba je močno paziti, da se jim ne vsiljuješ, vendar je to težko, ker tudi tamkajšnji prebivalci srkajo od tebe vse, kar ti zanje predstavljaš. Zato je vprašanje, ali je takšno prostovoljstvo primerno, zelo na mestu. Ali v afriški vasi res morajo znati angleško in prevzeti našo kulturo?

Torej mora biti prostovoljec predvsem odgovoren do družbe, kamor odhaja na delo?
Seveda. Nikoli ne smeš vsiljevati naše, zahodne kulture. Imamo svoje življenjske principe, ki so tukaj samoumevni, nekomu drugemu seveda niso. Hitro se zgodi nezavedna kolonizacija, kar pa ni naš namen. Naš namen je, da bi sodelovali z vsemi ljudmi za boljši jutri vseh nas. Vsi mi smo globalni državljani enega planeta, povezani med seboj. Če bo šlo nekomu slabo, bo vsem težje. Truditi se moramo, da gre vsem dobro.

Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija