Ženske na robu živčnega zloma: oda ljubezni in njenim destruktivnim posledicam

Za zadnjo premiero letošnje sezone je MGL izbral dokaj nekonvencionalen, razmeroma neznan (beri: svež) muzikal Ženske na robu živčnega zloma – broadwaysko občinstvo je namreč premiero muzikala doživelo "šele" pred tremi leti –, katerega scenarij svojo vsebino črpa iz istoimenskega filmskega hita španskega režiserja Pedra Almodovarja iz osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Slastno humorna in srce parajoča melodramatična oda ljubezni in njenim destruktivnim posledicam je dokaj neznanega Almodovarja takrat izstrelila med režiserske težkokategornike svetovne sedme umetnosti.

Gre za hkrati ganljiv in zabaven, piker in hudomušen prikaz razmerij med ženskami in moškimi. Pravzaprav za ženske in moške, ki se znajdejo v njihovih življenjih … jih najdejo, izgubijo, jih potrebujejo in zavrnejo. Večkrat nagrajeno mojstrovino evropske kinematografije, grenko-sladko situacijsko komedijo, kjer novi liki znova in znova dopolnjujejo in izpolnjujejo Almodovarjevo domišljijo, odlikujejo značajsko močne in zanimive ženske, inteligentni in duhoviti dialogi ter mišmaš vsakodnevnih, predvsem ljubezenskih tegob, ki jih pahnejo v brezglavi delirij in nepremišljena dejanja, torej na sam rob razuma. Pa scenarij, ki je padel na plodna filmska tla, deluje tudi na odru v glasbeni in songovski preobleki z vmesnimi diskretnimi plesnimi vložki? Da … in ne.

Zgodbo o osrednjem liku, Madridčanki Pepi, ki se ji svet podre v trenutku, ko jo zapusti ljubimec Ivan, ter obrobnih, Pepini naivni prijateljici Candeli, psihično moteni prevarani Ivanovi ženi Lucii, njunemu brezhrbteničnemu sinu Carlosu, transvestitskemu taksistu in telefonski tajnici, nekakšnemu lajtmotivu, je režiser Diego de Brea dramaturško očistil in jo oklestil vse vsebinske navlake. Igralce je oblekel v dovršene kreacije Lea Kulaša, kostume preprostih linij, ujete v razkošje belih in črnih čipk s pridihom tako tipične španske rdeče barve. Postavil jih je v malodane prazen odrski prostor, kjer jim družbo delajo glasbeniki, nekaj stolov, velika rdeča zofa, miza s telefoni in nekaj svetlobnih elementov, in jih v filmsko razdrobljenih sekvencah popeljal skozi zapleteno kolesje Almodovarjevega uma.

Prvi del slabi dve uri trajajoče predstave morda zaradi preobilice informacij in nenehnega kaotičnega vrveža na odru deluje nekoliko konfuzen, celo nepovezan. Žal tudi songi, sicer dodobra podkrepljeni s španskim melosom, a ne tako spevni, kot bi si želeli, ne prinesejo muzikalnega zadoščenja. A kot vsaka nova stvar, ki potrebuje stopnjujoči se zagon, ki potrebuje potrpežljivost in pozornost, tako tudi predstava po začetnih porodnih krčih zadiha, se sprosti, se fabularno fokusira in ubere pravo pot h končnemu triumfu. Zasluge za to si zagotovo lasti igralski ansambel, ki se z navdušujočo energičnostjo zavrti na nekoliko bizarnem vrtiljaku strasti in čudaštva.

Z zahtevno vlogo zapuščene in zato (vsaj sprva) čustveno nestabilne Pepe je več kot odlično opravila Viktorija Bencik Emeršič. Njene solze in krhkost v nedolžni beli čipki se (nekako protislovno) izvrstno dopolnjujejo z močnimi glasovnimi sposobnostmi, ki jih brez kančka zadržanosti kot vihar sprosti v komadih Laži mi, Otok in Materinski dan. Njena transformacija iz od bolečine zlomljene poraženke v močno žensko (konec koncev so Almodovarjeve ženske vse po vrsti trpeče zmagovalke) je navdihujoča in silovita. Če Viktorijina Pepa v belini ponazarja dobroto (čeprav vara s poročenim moškim), je črna čipka razkošne krinoline, ki obdaja stas igralke Mirjam Korbar Žlajpah, nazorni prikaz neke vrste zla. Njena upodobitev nore babnice, prevarane žene Lucie, ki se po devetnajstih letih osamljenosti v norišnici odloči, da bo tožila svojega moža Ivana za vsa izgubljena leta življenja, je žlahtna stvaritev brez primere. V enem liku je z navidezno lahkotnostjo in mojstrsko igro združila norost podivjanega uma, trenutke patosa, simpatije, sovraštva, gnusa in ne nazadnje vrhunske komike.

V svojih vlogah sta predvsem po zaslugi izjemnega čuta za humor in smešnost blestela Jana Zupančič kot neumna blondinka, manekenka Candela, in Jurij Drevenšek kot bebljajoči Carlos, Luciin in Ivanov sin. Zupančičeva je lik Pepine najboljše prijateljice Candele, ki dejansko ne išče ljubezni, temveč razburljivo občutje metuljčkov v trebuhu, ko se znova in znova zaljubi v vedno napačnega moškega – tokrat islamističnega skrajneža z libidom, ki mu ni para –, oblikovala precizno, in sicer kot lahkotno, subtilno karikaturo stereotipnih puhloglavih manekenk in kljub profiliranju idiotizma poskrbela za najbolj všečen lik v predstavi. Obenem zapoje tudi najbolj zabaven in zahteven komad muzikala, Obnašanje modela. Drevenšek pa je z natančno odmerjenimi komičnimi tiki, predvsem na račun izpiljene telesne govorice, skorajda v maniri italijanske commedie del arte, in jecljajočega podajanja dialoških iztočnic ustvaril neke vrste lik dvornega norčka, moškega, ki se boji izbruhov lastne matere in lastne sence, a mu obenem moškost, tista v glavi in med nogami, ne da miru. Moški, ne glede na to, kako je nebogljen, je in bo vedno moški.

Prezreti ne gre niti Primoža Pirnata, ki je predvsem po zaslugi močne karizme, dobrega obvladovanja telesa in močnega, čistega glasu oblikoval simpatičnega latino "loverja" Ivana … pa čeprav je on tisti, ki poskrbi za živčno vojno in ženske s svojim neodgovornim obnašanjem skoraj potisne v območje neobvladljive bolečine in trpljenja.

S svojimi manjšimi, a nič manj pomembnimi odrskimi kreacijami k celotni dobrobiti predstave doprinesejo še Jožef Ropoša v podobi zabavnega "drag-queen" taksista, Tina Potočnik kot tečna Carlosova zaročenka, fatalna odvetnica Paulina, v katero se je preobrazila Tanja Dimitrievska, Boris Kerč kot zdravnik, hišnica Karin Komljanec, Nika Rozman kot Ana, zdaj med nogami obdarjeni, zdaj neobdarjeni Ambite Domna Valiča, Maja Boh Hočevar, Jure Kopušar kot nesojeni ljubimec in zlovešči terorist Malik ter Tomislav Tomšič kot jokajoči sodnik in živčna razvalina v preobleki kriminalista.

Ogled predstave kljub pomanjkljivostim, ki pa jih na račun nalezljive energije vpletenih protagonistov zlahka spregledamo, priporočam.