Sveža zgodba propadlega mariborskega kazinoja

Še preden odpreš velika črna vrata, si ne moreš kaj, da se ne bi sprehodil vzdolž stavbe in okoli vogala ter pokukal skozi okna v notranjost že na videz utrujene stavbe s hišno številko 1 na mariborskem Glavnem trgu. Visoka okna so pravzaprav izložbe, v njih stojijo različni kosi in gologlave izložbene lutke z naličenim obrazom, če si zastreš oči, pa lahko vidiš globlje v temačen prostor. Ko vstopiš, se prostor ne zdi več tako temen, le ogromen in v hipu – fascinanten.

Prostori nekdanjega kazinoja so oluščeni do sten, pa še te so videle boljše čase. Še vedno vidiš obrise velikih igralniških aparatov, ki so sloneli ob njih, na tleh pa leži eden redkih dokazov, da je še pred nekaj leti tod živela igralniška dejavnost – svetlobni napis Casino. Igralne aparate in rulete so zamenjali stoli, takšni in drugačni, zanimive papirnate luči, stojala z modnimi kosi, lestenci in še in še. Nekdaj družabno središče, kjer so se še pred igralništvom zbirali meščani ob nastopih slovenskih salonskih levov, zdaj živi kot Salon uporabnih umetnosti.

Misteriozna zgodba propadlega kazinoja "Prostor sem opazil lani, ko smo v okviru Evropske prestolnice kulture tu postavljali razstave, se navdušil nad njim, nad lokacijo in predvsem nad okni, ki komunicirajo z eno največjih frekvenc v mestu. Začel sem iskati način, kako bi prostore lahko usposobili," zgodbo o Salonu začne njegov idejni vodja Borut Wenzel, oblikovalec, ki poleg dvajsetletnega dela v grafičnem oblikovanju, načrtovanju notranjih ureditev, ambientov in predmetov dobro pozna tudi lokalno umetniško in ustvarjalno srenjo. In vzdušje v mestu. "Ustanovili smo kooperativo, različni ustvarjalci združili moči in prostor na svoje stroške najeli."

Prostor so, pri projektu mestna občina in javni sektor nimata nič, najeli od stečajne upraviteljice družbe Casino, d. d., in se dogovorili za polletno pogodbo, ki pa jo je mogoče tudi podaljšati. A na to ne morejo vplivati. Dve nadstropji zgradbe so v roke dobili v precej razsutem stanju. "Tega prostora se dotika zgodba, ki je malce misteriozna. Kazino ni slabo obratoval, obveljal pa je interes po ukinitvi, saj naj bi v mesto prišel drug kazino, govorice pravijo, da celo na isto lokacijo. Nekako v tistem obdobju so na Šentilju odprli veliko igralnico, tu pa so spet posredi sile moči, ki niso čisto transparentne." Z novo igralnico v mestu tako ni bilo nič, objekt pa je začel propadati.

"Potrgali so vse, kar so lahko, tudi točilne pulte …" O tem, da na obširni kvadraturi skoraj ni sledu o igralniški preteklosti, priča še ena zanimiva, a žalostna pripoved. "Na zadnji dan delovanja kazinoja, ki je bil svojim delavcem dolžan kar nekaj plač, teh pa ni mogel izplačati, so delavcem dejali, da lahko vse, kar iz igralnice odnesejo do šeste ure zvečer, ostane njihovo. Potrgali so vse, kar so lahko, tudi točilne pulte in luči." Po opustošenju so prostor nehali vzdrževati, zaprli so tudi prezračevalni sistem, posledice pa so seveda vidne.

Za lanske dogodke v okviru EPK so stene v prvem nadstropju prepleskali kar prek tapet, spodaj, v salonskem delu, pa zgolj s papirjem skrili najbolj poškodovane predele. Ko se je v stavbo vrnilo dogajanje, je to vzbudilo zanimanje domačinov, še posebej zaradi prve razstave z naslovom Nemci in Maribor. Kljub za Mariborčane skorajda tabu temi – konec 19. stoletja je bilo v štajerski prestolnici skoraj 85 odstotkov prebivalstva nemškega, nemške pa so bile tudi vse velike in uspešne tovarne in obrti, nato pa so v obdobju kraljevine SHS Nemce iz mesta izgnali, s tem pa se je počasi začel tudi gospodarski in ekonomski zaton – si je razstavo ogledalo okoli 27 tisoč obiskovalcev.

"V Mariboru živeti od umetnosti in oblikovanja … Ne gre" "V zgornji etaži se je dogajal tudi regionalni knjižni sejem Mariber, nekakšna kresnička, ki je enkrat posvetila. To so bili v glavnem projekti, večinsko jih je financiral EPK. Repriz torej ne bo," razlaga Wenzel, ki je z ekipo začel iskati način, kako bi se takšni dogodki lahko še naprej ustvarjali in zgostili na enem mestu. V Mariboru je, pripoveduje, neodvisna scena na področju umetnosti in oblikovanja precej nepovezana. "Zdi se, da se vsake toliko zgodi zgostitev dogodkov – imamo Pekarno, Udarnik, Sondo, GT22 –, vse drugo pa je precej razpršeno. V Mariboru živeti od oblikovanja ali umetnosti … Ne gre."

Tako se je zgodil Salon uporabnih umetnosti. Vidijo ga kot skupno lokacijo, kjer se lahko dogodki iz te branže nizajo, kjer se lahko zbirajo ljudje, ki jih oblikovanje zanima. Predvsem pa, poudarja Wenzel, želijo počasi preoblikovati miselnost in spodbuditi ljudi k nakupu dizajnerskih kosov, ki cenovno niso pretenciozni, obenem pa imajo veliko večjo vrednost kot recimo podobni izdelki iz pohištvenih salonov. Pripravljajo tudi poziv oblikovalcem, ki bi želeli sooblikovati vedno spreminjajoče se ambiente Salona, katerega ključna ideja je, da lahko kupiš vse – od stola, na katerem sediš, pa do kosa na izložbeni lutki.

Mestni salon, ki bo pripovedoval že pozabljene zgodbe Če bodo po pol leta morali Salon na Glavnem trgu 1 zapreti, bodo, sicer neradi, poskušali poiskati novo lokacijo. "V mestu je kar veliko neuporabljenih prostorov, lokalov in objektov, ki so delno v občinski lasti, delno v zasebni. A se mi zdi, da se v zadnjem času rahlja meja in so lastniki bolj naklonjeni najemnikom, saj zgradbe s tem pridobivajo kulturno vrednost, obenem pa so vzdrževane.

"Želeli bi, da vsaj za Mariborčane to postane nekakšen mestni salon z večeri taroka, moderiranimi pogovornimi večeri z zgodbami o preteklosti mesta, v zadnjih letih neoliberalnega sistema se namreč zdi, da historičen spomin na mesto izginja. Ljudje preprosto ne poznajo lokalnih zgodb."