"Slovenski glasbenik naloži opremo za 5.000 evrov v avto za 500 evrov in gre na nastop za 50 evrov"

Društvo mrtvih pesnikov (DMP) letos praznuje 25. obletnico delovanja. Septembra bo izšel dvojni album njihovih uspešnic, ki so ga poimenovali 25. Na njem bosta tudi dve novi skladbi Pleši z mano in Na polju zlomljenih besed, "ki je žiloreznica v rockovskem slogu. Pri tej pesmi se pozna, da nismo več stari dvajset let, saj govori o drugi fazi ljubezni, ko se je zanjo treba boriti." Članom skupine Alanu Viteziču, Petru Deklevi, Boštjanu Artičku, Tomažu Konciliji in Marku Zajcu se bodo 17. oktobra v Novem mestu na odru pridružili godalni orkester Glasbene šole Kozina Novo mesto in številni glasbeni prijatelji. Četrt stoletja na glasbeni sceni, na stotine koncertov, šest studijskih albumov, 56 avtorskih skladb, 22 singlov, 17 videospotov … Vse to so dolenjski "coldplayevci".

25 let na glasbeni sceni je jubilej za proslavljanje. Dvojni album in dva nova singla. Vizualni presežek, ki jemlje dih, ste zapisali. Po 25 letih ustvarjanja smo s sodelovanjem vseh založb prišli do plošče, na kateri so zbrana vsa pomembna dela od začetka ustvarjanja do danes. 30. septembra izide dvojni album, ki bo glasbena kronologija DMP, obogatena z osebnim pečatom benda. Likovni podobi fotografa Boruta Peterlina in oblikovalca Andreja Blažona smo dodali lastne rokopise besedil, ki se prepletajo s Peterlinovimi legendarnimi kolodijskimi fotografijami. Kot da bi zavrteli čas za 50, 100 let nazaj.

Z Andrejem Blažonom ste sodelovali tudi pri zadnjem videospotu Pleši z mano. Z režiserjem Klemnom Dvornikom ste posneli kar zajeten kup videospotov in nasploh je videti, da vam veliko pomeni dobro narejen videospot. Sam se ukvarjam z vizualnimi podobami, to mi je blizu. DMP radi ustvarjamo z avtorji, ki so tudi generacijsko blizu našemu bendu. Klemen in Andrej sta del generacije, ki je v srednješolskih in študentskih časih kreativno zaznamovala novomeško sceno.

Za številne glasbenike je snemanje videospotov nujno zlo, za nas je to bolj kreativni izziv. Ljudje me še vedno sprašujejo, kako smo pri Me že ma da bi te v sobo pripeljali vodo. Bil je december, zunaj nič stopinj Celzija. Izpraznili smo lesen bazen v Šmarjeških Toplicah, postavili stene, rekvizite in v bazen spet spustili vodo, ki je imela 32 stopinj. Vse je bilo v redu, dokler nismo ugotovili, da se bazen polni prepočasi. V vodi je bilo toplo, v premočenih oblekah pa kot na severnem polu. Ob koncu snemanja je bila voda visoka kakšen meter, podrla pa je celotno scenografijo.

Me že ma da bi te je ena od vaših bolj priljubljenih pesmi. Zabavna besedila ljudje hitro sprejmejo. Kot dobro šalo. Mlajši izvajalci radi pojejo v angleščini. Če je njihov cilj mednarodni uspeh, je angleščina verjetno prava pot. Če je želja osvojiti slovenski prostor, je veliko lažje potrkati na srca poslušalcev in sprožiti čustva v jeziku, ki ga občinstvo najbolj razume. Angleška besedila poslušamo površno, v ospredju je predvsem glasba.

Ali na vašem koncertu ni angleških pesmi? Ne. Mi igramo svojo avtorsko glasbo in načeloma ne izvajajmo tujih pesmi. Smo pa začeli tako, da smo preigravali stari rock. Mislim, da je dobro, da gre bend skozi fazo raziskovanja in ugotovi, v kateri bazen spada. Nič se ne zgodi čez noč. Bend potrebuje veliko vztrajnosti in odrekanja, da mu uspe. Instant izvajalce scena izloči.

Včasih se zdi, da si kot glasbenik, glede na ves vložen čas zelo malo plačan za svoje delo. Med kolegi kroži šala, ki ni daleč od resnice za večino nekomercialnih bendov: "Slovenski glasbenik naloži opremo za 5.000 evrov v avto za 500 evrov in gre na nastop za 50 evrov." Kljub vsemu je za nas to najboljša služba na svetu. Vaje benda so glasbeni obred, ki ga nihče ne želi zamuditi.

Vaši začetki so bili zelo zanimivi, zelo hitro ste namreč stopili na koncertni oder. Kolegi iz glasbene šole smo se zbrali po koncu osnovne šole in si nadeli ime Proteus. Ko so me povabili v bend, mi je šlo na smeh, saj smo imeli skoraj vsi, razen basista Tomaža, oceno iz petja manj kot dve. Res je, da smo imeli strogega profesorja, ampak tudi ravno hudi pevci nismo bili. Že kakšno leto pozneje smo bili glavni bend v mestu, osvojili glavne nagrade na glasbenem tekmovanju Pionirskega lista in leta 1993 zmagali na Pop delavnici, najpomembnejšem pop-rock festivalu v Sloveniji.

Mislite, da je zdaj mladim izvajalcem veliko težje, kljub vsem šovom talentov, ki jih imajo na voljo? Mislim, da jim je. Včasih je bilo dovolj, da si se pojavil na televiziji, pa si postal popularen. Vsi so gledali oddaje in moral si imeti album svojega najljubšega benda. Danes so odskočna deska šovi talentov. Ko se oddaja konča in te ni več na televiziji, si medijsko mrtev. Preveč je kanalov komuniciranja, vse je bolj razpršeno. Tudi uveljavljeni izvajalci težko spravijo novo pesem do ljudi.

Ampak ali ste vi kot mladi fantje vedeli, kaj hočete? Če sem iskren, nismo. Imeli smo vzornike, vsak je imel svoj najljubši bend. V srednji šoli smo veliko nastopali, s kilometrino izoblikovali svoj glasbeni izraz. Na svoji poti smo spoznali nekatere pomembne ljudi, ki so nam vsaj delno pomagali do uspeha. Zdaj so novi obrazi prepuščeni sami sebi, ne dobijo podpore založnikov, menedžerjev, organizatorjev koncertov. Nekomu, ki je star 15 ali 20 let, je težko plavati čez vse te pasti.

Fascinantno je, da ste si tako udarno ime, kot je Društvo mrtvih pesnikov, dali mulci, stari 16 let. Ime smo si dali po filmu, ker smo bili povsem navdušeni nad idejo, da se dijaki uprejo šolskemu sistemu in začnejo razmišljati s svojo glavo. Naša generacija na novomeški gimnaziji je bila zelo ustvarjalna, kreativna, organizirali smo veliko glasbenih dogodkov in predstav. Kot v filmu smo tudi mi imeli avantgardnega učitelja Matjaža Bergerja (režiser in vodja Anton Podbevšek teatra), ki je ostal na šoli le eno leto. A naš svet je obrnil na glavo.

Vaša skladba Ti si vse je eden izmed vaših hitov, ki ima na YouTubu veliko priredb, "coverjev". Ti si vse ima več kot milijon ogledov na YouTubu in je res nekakšen fenomen. Ko smo pesem izdali, je bila nekakšen napol hit, danes, po več kot desetih letih, je naš največji hit. Zdi se, da se je precej ljudi zaljubilo ob zvoku te pesmi. Ne boste verjeli, v zadnjem času dobivamo veliko klicev na poroke.

Tudi skladba 25 je danes tista, ki jo znajo poslušalci na koncertih na pamet. Pred desetimi leti ni bilo tako. Pesem ima svojo pot, nekatere postanejo uspešne čez noč, druge potrebujejo več let. Na koncu štejejo tiste, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Hitro vzpenjajoči se hiti ponavadi tudi hitro padejo, na primer Gangam style. Kdaj ste ga nazadnje slišali?

Za bend je pomembno, da si postavi tistih nekaj osnovnih kamnov, po katerih hodi naprej. Potem greš lahko pri novih skladbah tudi malce čez rob. DMP ne želimo pogrevati stare juhe, ki smo jo že skuhali. Nove pesmi ustvarjamo povsem brez recepta.

Če ste skupina že 25 let, imate zagotovo veliko zanimivih zgodb. Kaj vse se vam je že zgodilo poleg igranja na porokah? Da ne bo pomote, nismo bend za poroke, čeprav nas res velikokrat pokličejo. Včasih se zgodi, da presenetimo koga, ki ga ponavadi osebno poznamo. Občutek, ko nekomu zaznamuješ življenje s pesmijo, je dober, priznam. Po nastopu bolj ali manj vsi jokajo.

Zanimivih zgodb je kar nekaj. Zabavna je tista o finskem paru, ki je obiskal naš koncert v Orto baru. Našla sta objavo v napovedniku, si prevedla naše ime in sklepala, da gre za heavy metal koncert. Kljub razočaranju, ker nismo metalci, sta bila navdušena nad glasbo ter kupila vse CD-je in majice. Dve leti pozneje smo dobili mail Finca, ki je bil na koncertu. Napisal je, da bi rad ženo za obletnico presenetil z obiskom našega koncerta. Uredili smo jima vstop v zaodrje in prišla sta še enkrat, iz Finske neposredno v Maribor.

Da, imeli smo tudi že snubitev na odru ob pesmi Ko prižgeš nov dan. Dvakrat smo zaradi izpada elektrike odigrali koncert z akustičnimi kitarami ob tabornem ognju. Na začetku kariere smo med koncertom naredili desetminutni premor, ker je moral eden izmed članov na veliko potrebo.

Vaša skladba Nebo nad Berlinom je ena od lepših slovenskih ljubezenskih pesmi, ki ima zelo zanimivo zgodbo. Meni je lažje napisati balado kot pa zabavno, duhovito pesem, ki ne poneumlja. Akustične ljubezenske pesmi so bile naš zaščitni znak od začetka. Nebo nad Berlinom je ena od tistih nepozabnih, ki ima zanimivo zgodbo, kako je nastala.

Pred leti sem se odpravil v Berlin. S seboj sem vzel mp4 z glasbo, ki sem jo že prej spisal, če se mi morda utrne ideja za besedilo. Ko smo leteli nad oblaki, sem poslušal pesem in dobil navdih. Vzel sem katalog s sedeža in na zadnjo stran do konca poleta napisal celotno besedilo. Besedilo o dveh, ki iščeta ljubezen v tujem mestu, a vesta, da se ne bosta nikoli več srečala.

Velikokrat se pojavljajo kritike, da poslušalci ne cenimo besedil in pesmi poslušamo na prvo žogo, a zdi se mi, da slovenski top izvajalci zelo pazite na svoja besedila. Lokalni jezik ima moč, da se te dotakne, če je zanimiv, duhovit, čustven. Bojim se, da bo ob vsiljevanju angleških hitov slovenska beseda v glasbi prej ali slej postala eksotika. Predvsem pri mlajših poslušalcih. Ali sploh obstaja kakšna aktualna slovenska pesem, ki jo imajo vsi mulci na telefonu?

Čista jeba. Ok, vzamem nazaj. Čista jeba ima vse elemente hita, predvsem zaradi odličnega, pristnega besedila. Paradoks je, pesmi sploh ne predvajajo veliko na radiu ali televiziji, vendar se širi od ust do ust. Dobre stvari se uveljavijo, če ne takoj, pa vsaj na dolge proge.

Če sva že pri Mi2, mislim, da so imeli svoj prvi nastop na našem koncertu v Rogaški Slatini. Jernej in Fiki, takrat še kot duet, sta na nastop privlekla spremljevalnega vokalista, ki je imel nalogo, da med polurnim nastopom spije štiri vrčke piva in večkrat rigne v mikrofon. Pel seveda ni. Nasmejali smo se kot že dolgo ne. Kmalu zatem je bila Črtica velik hit.

V pesmi Rabm iz leta 1998 omenjate voditeljice s slovenske scene, kot sta Mojca Mavec in Katarina Čas, ki sta še vedno tu in še vedno zelo dejavni. Da, v pesmi Rabm smo peli med drugim tudi o voditeljicah glasbenih oddaj, ki so bile naše zaveznice na glasbeni poti. Zdaj bi takšno besedilo težko napisal, ker glasbenih oddaj ni več, s tem pa tudi glasbenih voditeljic.

Boste kdaj poskrbeli za kakšna nova, nora sodelovanja z drugimi? Pustimo se presenetiti.

Big Foot Mama so na odru navdušili s Slakom. Za občinstvo je bilo tako sodelovanje zagotovo zadetek v polno. Z mešanjem različnih glasbenih stilov lahko nastanejo zanimive stvari. Na albumu Krog je na primer Ti si vse zapel Slovenski oktet.

Na koncertu 17. oktobra bomo poskusili postaviti skupaj bend, godalni orkester, žensko vokalno skupino Copacabana in otroški pevski zbor. Upam, da bo oder dovolj velik.

Še vedno pa ostaja neizpolnjena želja, da združimo moči s katerim izmed igralcev iz filma Društvo mrtvih pesnikov. Žal Robina Williamsa ni več, ostane nam še Ethan Hawke.