Četrtek,
6. 12. 2012,
12.25

Osveženo pred

1 leto

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

umetnik

Četrtek, 6. 12. 2012, 12.25

1 leto

ProstoRož urbani atelje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Skupina ProstoRož naš javni prostor preureja in predvsem nanj opozarja že osem let. Njihove ideje in koncepti se razvijajo tudi v arhitekturnem biroju v bližini kreativne cone Žmauc.

ProstoRož združuje svoj atelje z ulico, kjer opazujejo, raziskujejo in ne nazadnje svoje projekte na izbrani lokaciji tudi realizirajo. V osmih letih je bilo predstavljenih mnogo kreativnih projektov, ki so prostor odprli ter predstavili drugačen pogled in njegovo uporabnost. Projekti Kulturnega društva ProstoRož med arhitekturo, oblikovanjem in urbanizmom.

ProstoRož sestavljajo tri univerzitetno diplomirane arhitektke Maša Cvetko, Ana Grk in Alenka Korenjak. Koncepcija in percepcija prostora se je skozi številne javne projekte spreminjala in z vsakim novim delom dopolnjevala in na novo utemeljevala. V ospredju ideje je bil ves čas uporabnik z izkušnjo izbranega prostora.

ProstoRož je nastal leta 2004, spontano, po veliki želji raziskovanja in razumevanja odprtega mestnega prostora. Njihovi projekti so sicer začasni, a v vseh postavitvah je vedno prisotna tudi dolgoročna želja kultivacije javnih površin, s katerimi poskuša ProstoRož razviti metodo obijanja in urejanja degradiranih prostorov v urbanih središčih. Njihovo delovanje je razpeto med delom v arhitekturnem biroju in na samem izbranem mestu, kjer oblikovalke prostora sodelujejo z različnimi strokovnjaki z različnih področij. Posege oziroma prenovljene ureditve v javnem prostoru nadgrajujejo z javnimi razpravami, v katere si želijo vključiti predvsem javnost, ki ji je njihov projekt namenjen.

Ana in Alenka delujeta vzporedno tudi z arhitekturnim birojem Kombinat. V prostoru arhitekture se vzporedno z arhitekturnimi problemi razvijajo tudi zamisli ProstoRoža, ki pa za razliko od prvih hitreje prestopijo meje iz računalniških načrtov v realnost. Maša Cvetko dodaja: "Super je, da smo tri. Če si sam, se za nekatere ideje težko odločiš, če sta dva, je stvar prilagajanja še večja, v trojici pa že lahko prevlada večina in podprt projekt v kompromisih se realizira."

Oblikujejo prostor in nanj opozarjajo Najprej so začele zgolj z oblikovanjem in spreminjanjem prostora na podlagi raziskav, ki so se realizirale v prostoru. Hitre preizkušnje prostora so bile učinkovite in v večini zastavljene na zelo nizkih finančnih načrtih. V projekte so se odločile vključevati tudi ljudi, da bi s tem njihovi projekti dosegli dolgoročnost in pravi pomen. "Leta 2009 smo v projekte neposredno vključile lokalno prebivalstvo na Slomškovi ulici v Ljubljani. Občani so postali del projekta in opremljena ulica je ostala v veliko spominih obiskovalcev."

Njihovi projekti so socialni, saj v raziskovanje prostorov vključujejo širšo javnost in se z njo povezujejo. Tako poleg prostora oblikujejo tudi družbo. Prvi projekti so spreminjali percepcijo prostora, nato so z idejami preoblikovale prostor, v to izkušnjo pa so začele aktivno vključevati tudi ljudi, danes v svoje projekte vključujejo še problem ekologije. Slednjemu lahko ob sredah sledimo na Trubarjevi tržnici. Ekološke tržnice so po besedah Maše Cvetko primanjkljaj Ljubljane, zato so se odločile, da na Trubarjevo ulico privabijo še drugo javnost.

Premišljevanje reciklaže Zavrženi materiali v njihovih projektih ponovno dobivajo vsebino. Reciklaža je najcenejša in zdi se jim smiselno, da začasne projekte realizirajo s pomočjo reciklaže. Ponovitve projektov so težke, saj je večina projektov pripravljenih za točno določen prostor. Ponovitve so se zgodile z Zemljevidom želja, ki se je z Dunaja v preoblikovani obliki preselil na Tabor. Pravkar se dogovarjajo z Angleži, da bi bila preproga želja predstavljena tudi v Brightonu.

Kulturno društvo ProstoRož raziskuje, preverja in odpira možnosti uporabe javnega prostora za potrebe ljudi v mestu in kaže, da so včasih potrebna le minimalna sredstva in drobne intervencije, da prebivalcem in obiskovalcem omogočijo prijetne prostore za druženje, igro in celo delo na prostem. "Naši posegi niso samo umetniške instalacije na javnih površinah, ampak tudi resno iskanje novih urbanističnih možnosti za izrabo mestnih površin. Verjamemo, da se s pravim pristopom k urejanju in s pravimi vsebinami bistveno zmanjšajo tudi različne oblike vandalizma."

Njihovo delo lahko umeščamo tudi v termin javne skulpture, kjer obravnavan prostor išče svojo zasebnost. Tisto zasebnost in osebnost prostora, ki bi jo sprejeli obiskovalci oblikovanega prostora in z njim iskali njegove izboljšave in nove priložnosti. Čeprav so projekti časovno omejeni, na lokaciji, kjer so se zgodili, vedno puščajo misel in spomin, ki so lahko odlični razlogi za dolgoročno rešitev zanemarjenega, opuščenega, neizrabljenega dela mesta. Teh pa je po prestolnici in tudi v drugih mestih po državi mnogo.