Opomnik na žrtve holokavsta v Berlinu

Spomenik umorjenih Judov v Evropi je postavljen na elitni mestni lokaciji v neposredni bližini Brandenburških vrat, veleposlaništva ZDA v Nemčiji in le nekaj minut stran od poslovnega Sony centra. Na prehodu med nekdaj ločenim vzhodom in zahodom arhitekturna ureditev dva nekdaj nasprotujoča si pola združuje in povezuje. Spomenik, ki ga sestavlja okoli 2.700 betonskih klad, je zasnoval ameriški arhitekt Peter Eisenman, pri načrtu pa je sodeloval tudi slavni kipar Richar Serra. Ob šestdeseti obletnici konca druge svetovne vojne so na površini 19.000 kvadratnih metrov javnosti odprli enega od boljših javnih spomenikov v Evropi.

Pri spomenikih gre za umetnostno delo, ki je zaustavitev in opozorilo na časovni moment, ki je vzrok postavitve spomenika in hkrati čas, ko je spomenik tudi postavljen. Spomeniki, ki očitno v sebi združujejo več časovnosti, so dominantni okvir vrednot, ki vedno konstruirajo nacionalno zgodovino, hkrati pripomorejo k nacionalni identiteti in likovno ter estetsko dopolnjujejo pogled na mesto, večinoma pomenijo shodne in središčne točke v mestu ali krajini. Ker spomeniki osvetljujejo kakršnokoli preteklost nekega naroda, jih je iz formalnolikovnega pogleda treba gledati z distanco. Ta distanca ni pri gledalcu nikoli tolikšna, da bi lahko na spomenik v mestu pozabil, četudi se nanj navadi, ker hodi mimo njega vsak dan, je ta ves čas prisoten v zavesti.

Milijoni žrtev združeni v 2.711 kvadrih Na valoviti talni površini v Berlinu rastejo petstranski monoliti oziroma stele, ki so individualizirane po postavitvi v mrežno strukturo in po velikosti. Obiskovalec spomenika lahko vanj vstopi in se v njem izgubi. Pri vstopu v spomenik nam nekateri objekti segajo le do gležnja. Bolj kot se pomikamo v notranjost spomenika, višje so betonske klade in vse močnejše subjektovo zavedanje, kako majhen je lahko človek tudi v zdajšnjem času in prostoru. Eisenmanu je uspelo ustvariti utesnjen prostor, ki je odprt, a se vseeno zapira sam vase. Nestabilnost terena nas zmede in z utesnjenostjo ter strahom odlično poosebi strah milijonov, ki so bili umorjeni v nacističnem režimu.

Brez simboličnega besedila, z golimi arhitekturnimi oziroma likovnimi dejstvi, ki zgled očitno vzamejo tudi iz minimalistične umetnosti, ko sta oster rob in zglajena površina kip spremenila v objekt, se lahko primerja s taborišči, ki so subjekt spremenila v objekt pregona, izbrisa, umora. Arhitekturne izkušnje ne moremo enačiti z realnimi izkušnjami žrtev, a lahko tovrstne izkušnje povežemo tudi z zdajšnjim dogajanjem v svetu, kar spomeniku zagotovo daje sodoben in brezčasen predznak.

Soočenje z lastno zgodovino Formalno preprosta zasnova spomenika je impozantna in minimalistično močno pripovedna. Nemi beton, na katerem ni izpisanih nobenih imen ali podatkov, je glasen z opozorilom, kaj je storila druga svetovna vojna ne le judovskemu narodu, ampak tudi vsem drugim. Čeprav je mreža jasna, ob vsakem koraku lahko ugledaš konec poti, je arhitektova odlična zasnova v tlaku, ki se spreminja, in valovi v zasnovo vključila ritem, ki se ponavlja in je ves čas v dialogu z ritmom monolitske betonske mreže. Na valoviti granitni preprogi se iz tal dvigujejo različno visoki betonski kvadri, ki subtilno označujejo genocidno nekropolo. Ta nekropola z močno simboliko je v središču kaotičnega in hrupnega mesta tiha in v miru biva na lastnem izbranem mestu.

Zasnova spomenika pomeni tudi radikalno vprašanje zavesti in spomina. Spomin je močno povezan s ponavljanjem. S spominom se namreč lahko izognemo slabim ponovitvam in nasprotno, dela oziroma stvari, ki nas osrečujejo, lahko s pomočjo spomina udejanjimo v sedanjosti. In zato je poglabljanje v spomenik zelo pomembno, gre pri tem za globino zavesti, ki se zoperstavlja površinskemu spominjanju.

Spomeniki so ogledalo družbe Spomenik artikulira diskurz, kar je v korist spominjanju in gradnji javnega interesa tistih, ki so ga postavili in se sami spopadli z lastno preteklostjo. Spomenike je vredno postavljati in pri tem početju biti kar najbolj previden, premišljen in spominski. Spomeniki imajo ne glede na upodobitveni motiv zgodovinsko vlogo in dobri spomeniki so tisti, v katerih se lahko družba ogleduje tudi veliko let od njihovega nastanka.