Na koncertu filmske glasbe v Londonu

Zakaj sem se spet vrnil v britansko prestolnico? Zaradi brezkompromisne energije, ki jo mesto oddaja na vsakem koraku, zaradi neprekosljive ponudbe raznovrstnih kulturnih dogodkov in tokrat še posebej zaradi koncertnega dogodka, ki ga zlahka ne bom pozabil.

Ne gleda se samo z očmi, temveč tudi z ušesi Sem filmofil. Ne tisti učenjaški in strokovni, temveč tisti, ki preprosto uživa v pripovedi gibljiv slik, najsi bodo zgodbe, ki jih pripovedujejo liki na filmskem traku, težke in temačne, lahkotne in komične ali postavljene v popolnoma drugo dimenzijo, v svet pravljic in fantazije.

Tega, kako pomembno vlogo v samem izdelku sedme umetnosti igra glasba, sem se dodobra zavedal več kot deset let nazaj, ko sem film prvič gledal ne samo z očmi, temveč tudi z ušesi.

Pisalo se je leto 1997, ko je filmsko srenjo z megalomanskim projektom nesrečne prve plovbe čezoceanke Titanik pretresel ameriški režiser James Cameron. Ljudje s(m)o drli v kinematografe, da bi si lahko pobliže ogledali na tragedijo obsojeno ljubezensko zgodbo Jacka in Rose ter potopitev jeklene lepotice, ki je veljala za nepotopljivo. In takrat, v zadušljivi temi dvorane in popolni tišini (razen občasnih smrkajočih zvokov), sem doživel glasbeno "razodetje". Glasbena podlaga, ki je spremljala prizor ladje, kako v smeri krvavečega obzorja seka mirno gladino morja, je bila neponovljiva, celo hipnotična. Po ogledu filma sem zavil v prvo trgovino z zgoščenkami in kupil svoj prvi soundtrack. Ameriški skladatelj James Horner je tako zaslužen, da danes moja zbirka CD-jev s filmsko glasbo šteje nekaj več kot petsto primerkov.

Vse lepo in prav. A poslušanje glasbe prek zvočnikov nikakor ne more parirati občutkom, ki jih človek doživlja, ko sedi v koncertni dvorani, nekaj desetglava zasedba simfonikov pa uprizarja tebi ljube filmske glasbene trenutke. In prav to sem si že dolgo želel, da bi lahko v živo poslušal glasbo legendarnih mojstrov filmske glasbe: Johna Williamsa, Jamesa Hornerja, Alexa Northa, Jerryja Goldsmitha, Patricka Doyla …

Simfonija v parku - koncert filmske glasbe Torej si lahko zamislite, kakšno ekstatično navdušenje me je prevzelo, ko sem ugotovil, da bo med mojim šestdnevnim bivanjem v Londonu to mesto gostilo Simfonijo v parku (Symphony at the Park), enega od številnih koncertov filmske glasbe, ki potekajo po vsem svetu. Povrh vsega pa bo glasbenike Kraljevega filharmoničnega orkestra z dirigentsko paličico usmerjal znani (a ne toliko priznani, kot bi si vsi želeli) ameriški skladatelj Joel McNeely.

Šlo je za edinstveni dogodek v počastitev 80-letnega dela svetovno znanega, ikonografskega glasbenega studia Abbey Road v Londonu, na eni strani domovanja glasbenega ustvarjanja nepozabnih skupin The Beatles, Pink Floyd in Oasis, na drugi pa snemanja glasbe za filmske mojstrovine, kot so Lov za izgubljenim zakladom, Vojna zvezd: Imperij vrača udarec, Pogumno srce in Kraljev govor.

Ležerno poležavanje pod odrom in širnim nebom Željno sem pričakoval nedeljo, ko sem se po nekajurnem pohajkovanju po mestu in ogledu muzikla pripeljal do končnega cilja, parka in mednarodno znanih vrtov Chiswick, prizorišča koncerta.

Osrednjemu delu parka kraljuje čudovit paviljon, t. i. Chiswick House iz 18. stoletja. Pred paviljonom so organizatorji postavili pokrit oder za glasbenike. Najbolj presenetljivo od vsega je bilo, da ni šlo za tipičen koncert s sedeži pred odrom, ampak bolj za ležerno poležavanje pod odrom in pod širnim nebom. Obiskovalci so s seboj prinesli piknik torbe s hrano in pijačo, posedali po odejah, za bolj romantično vzdušje prižgali kakšno svečo in preprosto sproščeno uživali v koncertu.

Koncert sta sestavljala dva dela. Ob začetku prvega je McNeely premierno uprizoril svoje delo, koncertno izvedbo glasbe iz Disneyjevega animiranega celovečerca Peter Pan: Vrnitev v deželo Nije. Sledile so izjemno natančne, čustveno nabite izvedbe komadov iz filmov Harry Potter in Kamen modrosti, Harry Potter in Svetinje smrti, 1. del, in Kokoške na begu, nadvse igriv del iz filma 2001: Odiseja v vesolju ter sentimentalno melanholični komadi iz filmov Božja Agnes, Iskanje ognja in Angleški pacient. Prvi del se je še prehitro končal z mogočno zvenečimi komadi iz Fantoma iz opere, Gospodarja prstanov in Zvezdnih stez: Zadnji spopad.

Po 15-minutnem odmoru se je z vsem znano melodijo mojstra glasbene drame Jerryja Goldsmitha iz filma Zvezdne steze začel drugi del. Tokrat smo lahko prisluhnili temačnemu zvenu glasbe iz filma Osmi potnik 2, herojskemu Batmanu in kralju glasbene romantike Johnu Barryju, ki je spisal z oskarjem nagrajeno glasbo iz filma Moja Afrika. Britanske barve je zastopal George Fenton z vojaško natančnim Memphis Bellom in nostalgično glasbo iz filma Dežela senc. Sledila je bombastična izvedba glavne teme Indiane Jonesa iz filma Lov za izgubljenim zakladom, verjetno najbolj znanega mojstra filmske glasbe Johna Williamsa. Med izvajanjem glasbe iz filma Pogumno srce pa smo doživeli manjše neprijetno presenečenje, ko je prišlo do izpada elektrike. Kljub kratkotrajnemu mrku smo vsi skupaj, občinstvo, glasbeniki in dirigent, obdržali dobro voljo, se na račun mrka tudi pošalili in ko je elektrika znova "zaživela", je McNelly mojstrsko izpeljal koncert do konca.

Ob bučnem ploskanju in vzklikih "more, more" (še, še) je skladatelj še enkrat zavzel mesto na odru in nam pod zvezdnatim nebom (kako prikladno) postregel s še eno klasiko Johna Williamsa, glavno temo iz verjetno najbolj znane znanstveno-fantastične sage vseh časov, Vojne zvezd.

Bilo je fantastično, več kot sem si lahko predstavljal. Počutil sem se kot malo dete na božično jutro, ki nestrpno pričakuje, da bo odvilo svoje prvo darilo. Samo upam lahko, da mi bo prihodnost naklonila še kakšen tak neprecenljiv glasbeni trenutek in me spomnila, zakaj so (vsaj zame) glavni igralci v filmih prav ustvarjalci nepozabne glasbe.