Literarni umori in čudežne ozdravitve

Frankfurt je precej grdo mesto. Nemci ga opravičujejo, češ, dovolili so visoke stolpnice in ga amerikanizirali. A če je New York še višji, je tudi gostejši – med nebotičniki vas lahko napade le paranoja v pomanjkanju obzorja. Frankfurt pa je ohranil velikonemški duh, ki nikoli ne ve, kdaj bo priložnost za parado, zato mora pustiti med stavbami široke prostore. Tako stolpnice štrlijo kot škrbine, veter pa si med njimi podaja nekaj sto tisoč obiskovalcev, kolikor jih bodo na koncu sejma naštele statistike. Spotoma vas bodo dobri možje rahlo prezeblega videza obdarovali z ličnim katalogom v obliki časopisa, polnega odlomkov in naročilnic za zbrana dela Rona L. Hubbarda, ki je že nekaj časa pokojen, a je v času življenja napisal precej žanrskih romanov, na hitro in učinkovito, od kavbojskih obračunov do vesoljskih sag. Na predzadnji strani kataloga pa boste prebrali navdušujočo zgodbo o TV-voditelju, ki ni bil sposoben nastopati, a se je vpisal na neimenovani tečaj in odpravil vse svoje težave. Kakšno je povezava med šund romani in čudežnimi ozdravitvami, vam ne bo jasno, če niste za Rona L. Hubbarda slišali že prej ali ga preverili na spletu. Ni napisal le pustolovščin, marveč tudi religijo, scientologijo. V uradni Nemčiji ni najbolj zaželena, pred leti so jo hoteli celo prepovedati, zato se vam mora torej dobrikati prek ovinkov. Kar kaže, kako pomemben je frankfurtski sejem za vse, ki se ukvarjajo z vsebinami katerekoli vrste. Vsi morajo biti zraven. Islandija Organizatorji vsako leto izberejo državo, ki jo postavijo v središče pozornosti, in letos je na vrsti po številu prebivalcev malce večja Ljubljana – Islandija s 320.000 ljudmi. Kar jih ne moti, da ne bi imeli 120 založnikov in 1.500 knjižnih naslovov letno. Tradicija kupovanja knjig sega v čas druge svetovne vojne, ko so domačini služili denar v zavezniških vojnih bazah, hkrati pa je bil uvoz dobrin močno omejen. Razen papirja. Kar so seveda podjetniki izkoristili in na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so 10 % islandske delovne sile zaposlovale knjige, od tiska do prodaje. Nekateri avtorji imajo še danes neverjetne naklade. Arnaldur Indridason piše kriminalke, ki jih lahko kupite tudi v angleščini ali nemščini, a že v sami rodni deželi proda po 30.000 izvodov vsake svoje novitete. Glede na to, da ima Islandija letno dva umora tiste enostavne vrste, ko pijanskemu kolegu spodrsne sekira, so skeptiki mislili, da se kriminalke res ne bodo prijele. A za dober umor se vedno mesto najde.