Jonas: Za vodenje kviza potrebuješ nekoga, ki vse ve

Da je tehnologija njegova strast, lahko seveda kaj hitro ugotovimo, če pogledamo le nekaj let v preteklost, ko je prav Jonas Ž. s svojim digitalnim lajfom (tako se je namreč imenoval njegov blog) pripeljal sodoben način pisanja, ki izvira iz avtorja in izraža le njegov subjektiven pogled na svet. A seveda se ni ustavil le pri tem. Nadaljeval je celo v novičarskih vodah, kjer je ustvarjal Vesti na Vesti, nato pa se je po nekaj trenutkih premora od televizijskih ekranov ponovno pojavil kot voditelj kvizov. Danes ga boste v zasebnem življenju prej kot med pokeraši in za biljardno mizo, videli igrati partije šaha.

Poleg vsega, s čimer ste se v preteklosti ukvarjali, ste bili tudi začetnik bloganja na Slovenskem. K temu sodobnemu fenomenu ste pritegnili tudi Marka Crnkoviča, nato pa ste po nekaj letih vse skupaj prestavili, sprva na priljubljeno družabno omrežje Tumblr, nato pa v celoti na Twitter. Crnkoviča je bilo treba prav prisiliti k pisanju. V nekem trenutku sem svoj blog prestavil na Tumblr, ker se mi je zdel bolj preprost za uporabo in tudi lepši, nato pa je počasi vse skupaj začel prevzemati Twitter. Vsake toliko časa razmišljam, da bi prenovil blog, mogoče ga bom pa jutri. Imeti blog je bil dober ventil, da takrat, ko res imaš nekaj za povedati, takrat pa res nekaj poveš in bodo ljudje to videli. Dobro je imeti neko rezervno platformo, kjer lahko poveš nekaj, kar res misliš, nekaj osebnega. Majčkeno sem to zapustil in mi je majčkeno žal za to. Mislim, da bom kmalu obudil bloganje.

Kaj zdaj vsa ta tehnologija pomeni za možnosti izražanja, danes lahko vendarle vsak pove, kar želi in prav to lahko potencialno bere ves svet, kaj internet, kot ga poznamo zdaj, pomeni za kulturo? Tehnologija sama še ne prinese demokracije. Ona sama je zdaj samo podrla ovire, kjer lahko vsak, na še tako odročnem delu sveta pove, kar želi, vseeno pa velja, da to, kar bomo naredili s tehnologijo, to je odvisno le od nas vseh. Pa če se pogovarjamo ali o demokraciji, umetnosti ali pa o medijih, navsezadnje tudi o novinarstvu. Tehnologija je tukaj, vse pa je še vedno odvisno od ljudi. Od ta brihtnih.

Mislite, da ste s svojim projektom Vesti na Vesti, kjer ste na nekoliko bolj blogerski način skupaj z ekipo spreminjali nek segment medijev? Jaz sicer nekega velikega vpliva nisem opazil, ampak bi se lahko v nekem delu strinjal, ker je bil dober, ker je bil opažen projekt. Ker je bila kar naenkrat ta medijska pokrajina kar drugačna, kakor je danes, ko Vesti ni več. Vest pa vemo, da je zadušila politika, najbrž z nekim razlogom, nekaj smo delali dobro.

Takrat ste postavljali vprašanja, za katere se je zdelo, da jih ne upa postavljati nihče drug. Tako je denimo Denis Sarkić toliko časa spraševal za kamero, dokler ga k sebi ni vzel Borut Pahor. Ja, Pahor nam ga je prav kupil. Predstavljam si, da so sedeli na nekem brainstormingu in je rekel, da zdaj ima pa tega dovolj, kaj bomo naredili? In so se odločili, da ga zaposlijo.

Se pravi, da je bila to dobra taktika. Z njegove strani je bila to genialna poteza. Če se je je on takrat zavedal ali ne, tega pa zdaj ne vem.

Zakaj vas na televiziji večinoma videvamo v vlogi voditelja različnih kvizov? Očitno, da vedno, ko si nekdo zamisli nek kviz in se vpraša, kdo ga bo vodil, jim na misel pridem jaz. Verjetno zato, ker sem si tudi s takšnimi intervjuji ustvaril nek imidž, da vse vem. Za vodenje kviza namreč potrebuješ nekoga, ki vse ve, to je najbrž njihovo razmišljanje.

Naše bralce je med drugim zanimalo, ali je denar, ki ga vidimo v kvizu, pravi? Bolj kot pravi, lepši kot pravi, bankovci so očiščeni. To je bila ideja, ker pravim, da se moramo obnašati kot Hollywood, kjer tudi ženske uredijo tako, da so videti lepše kot v resnici. Zato smo naredili lepše svežnje denarja. Sploh če potem odneseš ta bankovec v trgovino, vidi prodajalka, da je iz Jonasove oddaje in reče, aha, sto evrov, za vas, gospod, 102 evra je vreden.

Glede na to, da imate bogate izkušnje z vodenjem nagradnih kvizov, je to prvič, ko ima tekmovalec denarno nagrado ves čas pred seboj. Opazite kakšno razliko v obnašanju, pri odgovarjanju na vprašanja? To, da bi bil večji sam pritisk na tekmovalca, tega ne znam oceniti, še manj pa izmeriti. Je pa vse odvisno, najbrž, od samega formata, ne pa to, ali imaš ti denar v rokah ali ne, ali ga vidiš ali ne. Ne vem, če to zdaj kaj vpliva, verjetno pa je nekaj na tem, da ti damo nek denar, češ, izvoli, potem ti ga pa vzamemo. Drugi koncept pa je ta, glej, če boš priden, boš pa dobil tisto tamle. Torej, gre za dve različni čustvi, katero je bolj televizijsko, je pa vprašanje.

Pred kratkim ste v oddaji Denar pada na Planet TV podelili rekorden znesek. Dobite, glede na vašo kilometrino in izkušnje, kdaj že takoj pri prvem vprašanju občutek, do kam bo uspelo prilesti tekmovalcema? Nikakor ne. Na začetku so vprašanja tako lahka, da naj bi jih vsak znal odgovoriti, vsaj približno, tako da lahko zraven še malo pomagam. Potem pa pri enem drugem, tretjem že malo vidiš. Predvsem ko prisluškujemo, kaj se pogovarjata, tam se ljudje najbolj razkrijejo. Ne morejo, da se ne bi. Če želiš ti nekomu nekaj razložiti, moraš pošteno komunicirati in čim začneta onadva med seboj komunicirati, se tega skrivati več ne da, kdo si in kaj si.

Videli smo vas tudi v oddaji Planet Stand up. Je stand up nekaj, česar se boste še aktivneje lotili? Ko sem imel prve zabavne oddaje, sem pred oddajo vedno nastopil pred občinstvom, da sem jih malo ogrel. Treba je vzpostaviti stik z gledalci, pa tudi ogreti se je treba pred oddajo v živo. Teh mini polurnih nastopov, kjer je bilo treba občinstvo tudi malo nasmejati, da zaploska, se je v teh letih kar nabralo, tako da sem neko kilometrino že imel. Potem sem pa opazil to mlado generacijo, ki dela stand up, in je bila prva misel, ko sem to delal, seveda, jaz bi to bolje. Potem sem se pa odločil, da stopim v to. Na začetku je bilo grozno, slabo. O, hudiča, kako je bil zame ta prestop na standupovski oder težek. Ker ne moreš kar priti pa razturati. Ne moreš. Moraš prvo malo zaštekati, zvaditi, obvladati, ker je to ene posebne sorte teater. Zdaj mi že gre. Brez strahu pridem pred ljudi, jim povem par takih, da se režijo, rečem hvala lepa in adijo.

O tem, kako se je znašel v šahu