Intervju: Isabella Rossellini

Hči Roberta Rossellinija, enega izmed največjih evropskih režiserjev, in Ingrid Bergman, dive velikih ekranov, je deset let delala kot model za znane kozmetične in modne hiše in gradila zanimivo igralsko kariero ter tako združila umetnost in posel. Njen izbor vlog in režiserjev kaže na drugačno umetniško senzibilnost: Modri žamet, Divji v srcu Davida Lyncha, The Tulse Luper Suitcases Petera Greenawaya, The Funeral Abela Ferrare, The Saddest Music in the World Guya Maddina ... Istočasno smo jo lahko gledali v hollywoodskih uspešnicah Fearless Petera Weira, Wyatt Earp Lawrencea Kasdana, Infamous Douglasa McGratha ali Two Lovers (Ljubimki) Jamesa Graya, kjer igra skupaj z Gwyneth Paltrow in Joaquinom Phoenixom. Slavna igralka se je izkazala kot sproščena, neobremenjena in zabavna sogovornica, pogovor pa smo začeli z vprašanjem o "težki" družinski filmsko-igralski dediščini ...

Zanimivo, da vam nikoli niso ponudili, da bi zaigrali svojo slavno mamo ... To so mi velikokrat ponudili, vendar sem vloge vsakič zavrnila iz različnih razlogov. V glavnem so bili ti projekti slabo napisani, ideje so bile izkoriščevalske in brez vsakega smisla. Sicer pa sem igrala svojo mamo v kratkem filmu Guya Maddina, ki sem ga sama napisala. Naslov filma je My Dad Is 100 Years Old.

Ta film je nekakšen hommage vašemu očetu, prav tako slavnemu Robertu Rosselliniju ... Da, v tem filmu smo nameravali pojasniti in približati kinematografijo in umetnost mojega očeta, ki ga mnogi niso razumeli. Kot mlado dekle me je prizadelo dejstvo, da svet ne razume filmov mojega očeta, ki sem jih jaz razumela in ljubila.

Kot igralka živite med holywoodskimi komercialnimi uspešnicami in umetniškimi filmi. Gledamo vas v Ljubimkah in The Accidental Husband ali pa v eksperimentalnih filmih Guya Maddina. Zanimajo me izzivalne, dobro napisane vloge in scenariji ne glede na to, kakšen sloves ima kasneje film. Hollywood je prevečkrat brez razloga tarča očitkov, saj v morju komercialnih uspešnic nastane tudi precej dobrih umetniških naslovov, ki jih podpisujejo največja filmska imena.

Ali imate med hollywoodskimi umetniki tudi katere svoje favorite? Izredno cenim Roberta Redforda. Postal je velika hollywoodska zvezda, snema kakovostne in zanimive filme, ustvaril je zavidljivo in uspešno režisersko kariero. Poleg tega pa je tudi ustanovitelj Sundance Film Festivala, ki mnogim mladim talentom ponuja nove možnosti. Zahvaljujoč njemu je med njimi kar nekaj znanih režiserskih imen.

Ali je režiser glavni faktor, ko izbirate vlogo zase? Režiser je nedvomno najpomembnejši element. Režiser je kot dirigent, ki celo razglašen orkester pripelje do tega, da harmonično zaigra program. To je cenjeno celo v komercialnem Hollywoodu, kjer kar vrvi od talentiranih in izkušenih obrtnikov, ki pomagajo zasloveti tudi manj sposobnim režiserjem. Vrhunskega režiserja ne odlikujejo samo sposobnosti in izkušnje, ampak tudi občutek za izbiro sodelavcev in njihovih nasvetov.

Lahko bi rekli, da ste zelo pogumna igralka, ki se ne boji izzivov, čeprav bi brez težav lahko uživali tudi v udobju hollywoodske slave ... Ljubim igro, ker me plemeniti, ljubim izzive in neraziskana področja. Tega poklica nisem izbrala zaradi bogastva in slave. Mogoče je na to vplival moj oče, ki ni bil le filmski avtor ampak tudi umetnik, ki je izzival. Med odraščanjem ob njem sem srkala to znanje, zato je njegov vpliv name kot na igralko ali režiserko povsem naraven.

Večkrat omenjate očeta kot mamo. Lahko iz tega sklepamo, da ste bili očkova punčka? Vedno sem bila očkova punčka, vendar sem bila blizu tudi mami. Oče je umrl prej, tako da sem z mamo preživela več časa svojega življenja. Ne morem pa reči, da sem imela katerega izmed njiju raje, mogoče sem bila bliže očetu.

Ali vam je ukvarjanje z manekenstvom in snemanje oglasov pomagalo pri igralski in režiserski karieri? Snemanje televizijskih oglasov mi je zelo pomagalo, ko sem se odločila za režijo kratkih filmov. Med snemanjem oglasov sem se namreč naučila kratkih filmskih form, kako najbolje izkoristiti filmsko poetiko in kako prenesti sporočilo.

Ali je med snemanjem oglasov in filmsko igro kaj podobnosti? Povsem zgrešeno je misliti, da je za snemanje oglasov dovolj samo dober izgled: treba se je znati izraziti, zato so nekateri modeli boljši od drugih. Igra in manekenstvo sta si zelo podobna, zato ni presenetljivo, da mnoge manekenke postanejo dobre igralke. Nekdo je nekoč rekel, da ni lepote brez čustev in to je povsem res, še posebej v svetu gibljivih slik.

Nedavno ste režirali serijo kratkih filmov z zanimivim naslovom Green Porno. Kako je prišlo do tega projekta? Ideja za ta projekt je nastala na Sundance Institutu, ki stalno razvija različne filmske in scenarijske projekte, režijo pa so potem zaupali meni. V mislih so imeli ekološko temo – zato je v naslovu Green (Zeleno) – svet žuželk pa me že od nekdaj zanima in tako je nastala ta serija. Naslov Porno se nam je zdel zanimiv in pomenljiv, ima pa tudi alegorično funkcijo.

Od kod zanimanje za žuželke? Žuželke so me začele zanimati pred dvajsetimi leti, ko je umrla moja mama. Takrat je nekdo vzgojil cvetlico, ki jo je imenoval Ingrid Bergman in mi poslal seme. Posejala sem jo, vendar so jo napadle žuželke, zato sem se odločila, da se poučim o tej golazni in se je znebim. Kupila sem neko knjigo in tam sem prebrala, da se te žuželke razmnožujejo s samokloniranjem. To me je prevzelo, vse bolj sem jih preučevala in o njih zvedela neverjetno zanimive stvari.