Torek, 30. 9. 2014, 15.03
8 let, 7 mesecev
Generacija, ki spreminja podobo domačega filma
Ob koncu poletja je v slovenske kinematografe priplul celovečerni prvenec Blaža Završnika Pot v raj. Lahkotna romantično-komična drama s Klemnom Janežičem in Ajdo Smrekar v vlogah fanta in dekleta, ki se zbližata na jadranju v Dalmacijo, je bila premierno prikazana na letošnjem festivalu slovenskega filma, kjer je prejela nagrado občinstva, Smrekarjeva pa je bila razglašena za Stopovo igralko leta.
Štirje ljudje ste na jadrnici preživeli dva tedna. Kako bi opisali to izkušnjo? Sartre je dejal, da so pekel ljudje okoli nas. Očitno so lahko tudi raj?
BLAŽ: Lepa primerjava. Snemanje na jadrnici je bilo izjemno naporno, sicer je bila pa kombinacija obojega, pekla in raja. Naprej nas je gnalo delo, tako da nismo imeli časa razmišljati o drugih stvareh. Sledili smo svojemu planu in vremenu. Bili so tudi trenutki, ko smo se malo sprostili in pometali v vodo, vendar teh ni bilo prav veliko.
KLEMEN: Kronološki plan snemanja je bil za nas neke vrste motivacija. Delali smo cele dneve. Če bi si vzeli en dan oddiha, bi to pomenilo, da bi nam en snemalni dan zmanjkal, saj smo morali jadrnico vrniti. Je bilo pa snemanje res izjemno naporno, garanje pravzaprav. Jaz sem dobil alergijo na sonce, Ajda je dobila sončarico, vsi smo dehidrirali. Lev (Predan Kowarski, direktor fotografije, op. p.) je bruhal in snemal naprej, znova bruhal in znova snemal naprej. Okoliščine so bile res ekstremne.
Ajda, kako ste se na jadrnici počutili v družbi treh moških? Dva tedna je vendarle kar dolgo obdobje.
AJDA: Odlično! Počutila sem se super, ker sem vedela, da imam ob sebi tri zelo prijetne in odgovorne fante. Vedela sem, da imajo vse stvari pod nadzorom in da bo vse v redu. Povsem sem jim zaupala in niti pomislila nisem, da bi šlo lahko karkoli narobe.
KLEMEN: Lahko vskočim? Ajda je bila edina ženska med tremi tipi. Res je, da smo vsi trije vzgojeni več kot lepo, toda vseeno – vsaka čast! Na jadrnici nismo imeli prhe, polivali smo se z mrzlo vodo. Če bi kogarkoli iz ekipe zamenjali, bi lahko snemanje potekalo zelo drugače. V smeri, ki ne bi bila tako prijetna.
AJDA: Jadrnica je idealno okolje za to, da bi se lahko pobili med seboj. Še preden smo odrinili na to našo avanturo, nas je Blaž kot izkušen jadralec in skiper opozoril, da lahko nastanejo trenja in da moramo paziti drug na drugega, in natančno to smo na jadrnici počeli. Včasih je udarila tudi slaba volja, vendar smo jo vzeli kot vajo za toleranco in pustili, da je vsak zadihal po svoje. Zato ni bilo večjih težav.
Kako je potekal proces pisanja scenarija? Vsi trije ste navedeni kot avtorji.
KLEMEN: Do scenarija je vsak pristopal na svoj način, Blaž pa je imel pregled nad vsem. Najin prispevek je bil bolj vsebinski: kaj bi moj lik rekel v tem stanju, kako bi se odzval. Ko smo se pogovarjali z gledalci, so bili vsi zelo presenečeni nad preprostostjo in življenjskostjo scenarija. O njem nismo preveč razmišljali, kar je na nek način tudi prednost. Iz tega izhaja nekakšna surovost. Pogovarjali smo se o stvareh, o katerih se v življenju pogovarjamo, in iz tega izpeljali svoj smisel.
AJDA: Midva sva gradila svoja lika, Blaž je bil pa tisti, ki je imel zadnjo besedo nad tem, kaj bomo porabili in kaj ne. V nasprotnem primeru bi zajadrali bog ve kam.
Klemen, v enem od intervjujev ste dejali, da je bolj preprosto igrati junake, ki so fizično aktivni, kot pa tiste, ki so potegnjeni vase. Očitno je bila vloga Žaka precej zahtevna?
KLEMEN: To izjavo vzamem nazaj. Jutri (z ustvarjalci smo se pogovarjali v četrtek, op. p.) me čaka premiera Hinkemanna. Lik je fizično izjemno aktiven in imam občutek, da bom umrl zraven. Ustvarjanje Žaka pa mi je prestavljalo poseben izziv, saj sem imel prvič priložnost sodelovati pri takšnem scenariju. Oba z Blažem sva se našla v tem zadržanem fantu, ki pa je precej drugačen od mene. Jaz ne znam biti tako tiho.
Ajda in Klemen, oba imata veliko izkušenj z delom v teatru. Kakšna je razlika med igro v gledališču in v filmu, če ta sploh obstaja?
KLEMEN: Gledališka igra je nek ostanek iz preteklosti. Naša akademija je bolj gledališko usmerjena, vendar se mi zdi, da se v zadnjih letih tudi to spreminja. V bolj sodobno igro nas vlečeta tako način poučevanja igre kot zahteve režiserjev. Če si boste v teatru ogledali prestavo, ki ni izrecno stilizirana, boste spremljali zelo sodobno igro. Določene razlike pa seveda obstajajo. Pri filmski igri ne potrebuješ toliko sredstev, igra je bolj minimalna.
AJDA: Tako kot narediš vlogo v teatru, jo narediš tudi v filmu. So pa določene stvari, ki jih kamera zabeleži drugače kot gledališki oder, kjer gledalec lahko prevzame vlogo montažerja in sam odloča, kam bo vodil pogled. Pri kameri je objektiv tisti, ki odloča, kdaj gremo iz širokega v bližnji kader, išče in izbira detajle, usmerja gledalčev fokus. Slovenskemu filmu so največkrat očitali, da mu ne uspe gledališča postaviti v resnični svet, da tudi v filmskem kadru igralci ostajajo na odru.
Kdo je po vašem mnenju glavni krivec za negativno dojemanje slovenskega filma – avtorji, država ali gledalci?
BLAŽ: Krivdo lahko pripišemo predvsem avtorjem. Modernizem je slovenski film odtujil od povprečnega gledalca in ga dvignil na neko drugo, zahtevnejšo raven. Slovenci slovenskemu filmu zamerijo tudi zborni jezik in gledališko igro, ki sta bila v modernizmu izjemno priljubljena. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je bilo posnetih veliko filmov, ki jih danes težko gledamo. To so si ljudje zapomnili in proti tej neskončni pošasti se bomo bojevali še desetletja. Se pa trudimo.
KLEMEN: Težava je v tem, da se je ta miselnost zažrla tudi v mlajšo, filmsko neizobraženo generacijo. Vsi se obnašajo kot največji poznavalci. Čeprav si v življenju niso ogledali niti treh ali štirih slovenskih filmov, so si o njih ustvarili trdno mnenje. Najbolj me moti, da vse popredalčkajo. Namesto da gledajo hollywoodske filme, naj si raje pogledajo filme mladih slovenskih režiserjev.
BLAŽ: Na dojemanje domačega filma je vplivala tudi ameriška kulturna invazija. Morda bo zvenelo kot teorija zarote, toda upal bi si trditi, da je idejo o slovenskem filmu pomagala sproducirati poplava ameriške kulture. To jim ustreza. Manj ko bomo gledali slovenske filme, bolj bomo gledali ameriške.
V zadnjih letih lahko govorimo o novem valu slovenskega filma. Celovečerce ste začeli snemati režiserji, ki ste se rodili v 80. letih: ob vas so tu še Biček, Gazvoda, Šantić, Virc … Blaž, zakaj je po vašem mnenju ta generacija filmskih ustvarjalcev tako uspešna?
BLAŽ: Zakaj se je to zgodilo, ne vem. Če bi nadaljevali v podobnem slogu, bi slovenski film kot kulturni proizvod Slovenije potonil. Obstajata dva pristopa. Lahko delaš visoko kulturo in obtičiš na svoji trdnjavi, kar je povsem legitimno. Moj pristop je drugačen: najprej moraš znižati visokost te kulture, da jo lahko potem ponudiš ljudem.
Ko se pogovarjam s svojimi kolegi, imam občutek, da je med nami neka zavest o tem, da moramo filme približati gledalcem. Nismo slikarji, ki bi naslikali sliko, jo izobesili v galeriji, kjer bi si jo ogledali mimoidoči, nato pa jo pospravili v depó. Film je nekaj, kar mora videti čim širša skupina ljudi.
Vsi trije ste dokaz za to, da so lahko tudi pripadniki "izgubljene" generacije mladih izjemno uspešni. Čemu pripisujete največ zaslug za vaš uspeh – delavnosti, talentu ali sreči?
BLAŽ: (v smehu) Verjetno kombinacija vsega trojega. Delavnosti nam res ne manjka, o talentu težko govorim – talent je kategorija, ki ti jo pripiše nekdo drug. Ta ne obstaja sam po sebi, temveč ti ga v korelaciji z drugimi nekdo prilepi. Prav tako smo imeli srečo, zelo pomemben pa je tudi pogum. Da se vržeš v eno stvar in jo poskušaš opraviti, čeprav veš, da si lahko pri tem polomiš zobe. Mogoče je to četrta komponenta.
AJDA: Ne vem. Če bi obstajal nek recept, bi bilo vse skupaj veliko preprosteje. Stvari se morajo včasih preprosto iziti. Je pa naše delo tako, da moraš marsikaj tudi žrtvovati in marsikoga dati na stran. Delavnost je seveda ena od zelo pomembnih vrlin. Če si delu dovolj predan, to postavlja svojo ceno in so v zasebnem življenju tudi žrtve.
KLEMEN: Mogoče smo res izgubljena generacija, vendar ne zaradi samih sebe, temveč zaradi časa, v katerega smo padli. Treba je biti predan in slediti temu, kar rad delaš, potem pa je od tebe odvisno, kako daleč si pripravljen iti. V enih stvareh moraš iti do konca. Način našega snemanja je čisti dokaz za to.
Klemen, ujeli smo vas med zadnjimi pripravami na naslovno vlogo v tragediji Hinkemann. Kako z Ajdo usklajujeta naporen urnik?
KLEMEN: Imava precej nesreče in malo sreče, da se menjava v študijah. Jaz bom imel zdaj eno premiero, medtem ko jo bo imela Ajda čez dober mesec. Domov hodim spat in jest, Ajda pa je tista, ki doma poskrbi za vse. Nato se stvar obrne in se zamenjava. Kjer je volja, tam je pot. Iz dneva v dan si usklajujeva urnike. Če ne drugače, se doma najdeva ob dveh zjutraj.
AJDA: Žal gredo pomembni dogodki vedno mimo. Udeležba na kakšni poroki je že kar izziv.
Se to, da sta par tudi zasebno, kakorkoli pozna na vajinem delu?
AJDA: Ne vem, če se. Imela sva to srečo, da sva že velikokrat sodelovala, tako na odru kot pred kamero, zato sva bila navajena delati skupaj. Ko delamo skupaj, smo kolegi, dom je pa dom. To dvoje poskušava čim bolj ločiti.
KLEMEN: Oba sva tako predana delu, da ni težav. Ko stopiva skozi domača vrata, je to nekaj čisto drugega. Tam je pa druga zgodba. Tam veljajo druga pravila.