Film, ki ga v Sloveniji nismo smeli videti

Glede na protikomunistično vsebino filma ni presenečenje, da se o njem v Sloveniji v času komunističnega režima ni vedelo nič, malo pozornosti pa je dobil tudi po letu 1990. Glavni junak filma je namreč ameriški Slovenec Matthew Cvetic - Matt (ta slovenski rod izrecno poudari v enem od uvodnih prizorov v filmu), ki se je leta 1941 kot agent FBI-ja vključil v vrste ameriških komunistov.

Matt Cvetic – komunist za FBI Do leta 1950 je Cvetic/Cvetič, ki je delal v jeklarni v Pittsburghu, industrijskem delavskem mestu z velikim številom priseljencev iz srednje in vzhodne Evrope, obveščal FBI o članih komunistične stranke oziroma o komunističnih simpatizerjih in vohunih.

Svoje spomine, ki jih je ubesedil novinar Pete Martin, je objavil v časopisu Saturday Evening Post. Ti članki so bili podlaga za scenarij, ki pa se ni vedno držal spominov – popolnoma izmišljen je tako filmski prizor, v katerem Cvetic v strelskem obračunu rešuje svojo izbranko pred komunističnimi morilci.

Kljub tem domišljijskim vrinkom je bil film Bil sem komunist za FBI (I Was a Communist for the FBI), ki ga je posnel studio Warner Bros., v katerem je takrat škarje in platno v rokah držal protinacistično in protikomunistično usmerjeni Jack Warner, leta 1952 nominiran celo za najboljši dokumentarni film, a je ostal praznih rok.

Film je bil komercialna uspešnica Scenarij za film je napisal Crane Wilbern, ki je Cveticove spomine začinil z romanco in elementi trilerja, režiser pa je bil Gordan Douglas. Film je obrtno solidno narejen film noir – prištevamo ga lahko tudi med t. i. B-filme.

Cvetica je solidno odigral Frank Lovejoy, njegovo romanco, učiteljico, ki sprva simpatizira s komunisti, pa igra Dorothy Hart. Film je bil v kinodvoranah uspešen, saj je v blagajne prinesel več kot milijon dolarjev, kar je za tisto obdobje spodobna številka.

Douglas je sicer že leta 1948 režiral film Walk a Crooked Mile, ki je eden prvih hollywoodskih protikomunističnih filmov. V njem se FBI in Scotland Yard lotita skupine komunističnih vohunov.

Lov na komunističnega vohuna Vzorec za te protikomunistično-vohunske filme lahko zaznamo že pri filmu Izpovedi nacističnega vohuna (Confessions of a Nazy Spy) iz leta 1939, ki ga je prav tako posnel studio Warner Bros. Razlika je le ta, da so se v filmih po drugi svetovnih vojni borili proti komunističnim vohunom.

Zgodba filma Bil sem komunist za FBI je zelo preprosta: v Pittsburgh prihaja komunistični vohun iz Evrope, ki želi v tem delavskem mestu skupaj z domačimi komunisti zanetiti nemire in zamajati ZDA. To skuša preprečiti Cvetic, ki že dalj časa živi dvojno življenje kot tajni agent FBI-ja.

Okolica in njegova družina sta prepričani, da je res komunist, zaradi česar je postal nekakšna črna ovca, ki je nihče ne mara. Slovenska skupnost v Pittsburghu, ki je v filmu prikazana kot trdno katoliška in ostro protikomunistična, ga dobesedno izloči. Njegovi bratje ga prezirajo in sovražijo ter so pripravljeni celo na pretep z njim, sin, ki je v šoli tarča posmeha, ker je njegov oče komunist, se ga sramuje.

Cvetic razkrinka komunistične zarotnike Njegovo članstvo v ameriški komunistični partiji pa pritegne sinovo učiteljico, ki simpatizira s komunisti, ker je prepričana, da so njihovi cilji plemeniti. A ko ugotovi, da je govorjenje komunistov o liberalni in pravični družbi lažno in da so ti za dosego svojih ciljev pripravljeni izkoriščati rasne napetosti v družbi in protijudovstvo, se ji ideali razblinijo. Cvetic, ki javno razkrinka komunistične zarotnike, pa se na koncu filma spravi tudi z brati in sinom.

Vsekakor filma ne moremo vzeti iz konteksta časa, v katerem je nastal, torej časa zgodnje t. i. hladne vojne med zahodnimi demokracijami in komunističnim blokom. V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil v ZDA strah pred t. i. rdečo nevarnostjo, torej pred komunizmom, na vrhuncu.

Po eni strani je bil ta občutek strahu razumljiv, saj je bil komunizem po koncu druge svetovne vojne v siloviti ekspanziji. V rokah komunističnih diktatur je bila že polovica stare celine, komunisti so leta 1949 prevzeli tudi oblast v najbolj obljudeni državi, Kitajski, na Korejskem polotoku je po napadu komunistične Severne Koreje na Južno Korejo leta 1950 izbruhnila korejska vojna.

Petdeseta leta v ZDA – čas makartizma Po drugi strani pa je ameriški strah pred komunistično nevarnostjo, ki se je kazal tudi v preganjanju pravih ali namišljenih komunistov v ZDA in zatiranju kritičnih misli, postal tarča kritike. Najbolj vnet pri zatiranju komunistične nevarnosti je bil republikanski senator Joseph McCarthy, ki je vodil odbor za protiameriške dejavnosti – po njem je ta pregon komunistov dobil ime makartizem.

Sprememba razpoloženja v pomembnem delu ameriške javnosti, zlasti v liberalnem, demokratskem delu javnosti, ki je začela na makartizem gledati kot na negativen pojav, je spremenila dojemanje protikomunističnih filmov, ki so nastajali v obdobju t. i. lova na čarovnice. Če je ob svojem nastanku film Bil sem komunist za FBI veljal za tako zvest prikaz resnice, da je bil nominiran za oskarja za dokumentarni film, so pozneje nanj leteli tudi očitki, da je njegova vsebina sporna in preveč poenostavljena, v veliki meri celo propagandna. Čeprav so se po drugi strani vsi strinjali s tem, da gre za obrtno soliden film z zgodbo, ki pritegne gledalca.

Bil sem komunist za FBI tudi na radijskih valovih Cveticova zgodba pa ni bila prenesena samo na filmska platna, ampak so po njej posneli tudi niz 78 visoko proračunskih radijskih iger. Med letoma 1952 in 1954 so bile te radijske igre, v katerih je Cvetica odigral znani igralec Dana Andrews, spuščene v eter prek mreže več kot 600 radijskih postaj po vsej Ameriki.

Kljub tej pozornosti javnosti in medijski slavi pa Cvetic po tem, ko je odšel iz FBI-ja (njegova dvojna vloga se je končala leta 1950, ko je pričal proti komunistom pred odborom za protiameriške dejavnosti), ni imel sreče v življenju. Že v času njegovega delovanja za FBI so se znotraj službe pojavili dvomi o verodostojnosti njegovih poročil, saj naj bi jih preveč napihnil, v poznejših letih, ko je zanimanje javnosti zanj in za njegove zgodbe pojenjalo, pa je popolnoma zapadel v alkoholizem in depresijo, spodletela mu je tudi politična kariera. Umrl je leta 1962 zaradi posledic srčnega infarkta, star 53 let.