Čustvenih vampirjev ne zanimam več

Danaja Lorenčič je ljubiteljica knjig in lepih besed, novinarka, perfekcionistka in avtorica odlične samoizpovedne knjige Ana v meni. Knjiga govori o pridnem in popolnem dekletu ter o njenem največjem demonu, anoreksiji, ki ji je bila tako zanimiva, da si jo je izbrala za temo svoje magistrske naloge. A znanja, ki ga je dobivala med pripravo naloge, ni uporabila za samopomoč, le kot odličen obrambni mehanizem. "Nenamerno sem sledila načelu 'več znaš, več ljudi lahko pretentaš'. Čeprav sem lagala predvsem sebi," piše v knjigi. Njeno novo znanje, njena odlična mentorica in premik meja v glavi so ji pomagali, da lahko Danaja knjigo optimistično nadaljuje/sklene: "Moj dan se ne meri več po številu kilogramov, temveč po številu objemov, nasmehov, zgodb in iskric v očeh."

Danaja, kako dolgo je nastajala vaša knjiga? Knjiga je dolga časa nastajala v meni, ideja zanjo pa se je porodila kakšno leto pred pisanjem. Prepisala sem jo od marca do avgusta. Veliko časa sem ji posvetila in jo večkrat popravila, bila je le moja prva knjiga. Pisanje sem vzela kot službo, od osem ur do devet ur na dan sem samo pisala. Dela sem se lotila zelo akademsko, si naredila kazalo in pisala po njem. Malce več časa sem si vzela le za konec.

So vam bili pri pisanju v pomoč zapiski ali ste jo napisali po spominu? Nisem imela dnevnika, nobenih zapiskov, vse je samo izliv tistega, kar je dolgo tlelo v meni. Pomagalo je tudi, da sem živela na 16 kvadratnih metrih in kaj drugega kot pisati tako nisem mogla početi. Moj cilj je bil, da se osredotočim na svoje pisanje.

Je bila to neke vrste terapija? Da. Poleg tega sem ugotovila, da rada pišem. Hkrati s pisanjem knjige sem pisala tudi blog, na katerem sem se malce sprostila z lahkotnimi temami, kot so predmenstrualni sindrom, prednogometni sindrom, ki ga občutim pred vsako tekmo NK Maribor, pa prednosti in slabosti samskega življenja … Blog je bil moj dunajski dnevnik.

Dunaj ima v knjigi opazno vlogo. Kako to, da ste pustili službo in šli v avstrijsko prestolnico? Šla sem prek izmenjave Leonardo da Vinci, izobraževanje za odrasle. V Sloveniji sem imela zadovoljivo službo in plačo, a sem čutila, da moram nekaj spremeniti, narediti korak naprej. Služba me ni osrečevala, doživela sem izčrpanost, zato sem se odločila, da zgrabim priložnost. Imela sem mentorico, ki mi je rekla, da moraš, ko se neka vrata odprejo, iti skozi. Z Dunajem so se mi odprla in to priložnost sem zgrabila.

Ta mentorica je oseba, ki je imela na vas zelo močan vpliv. Da, ta mentorica je Vesna Vuk Godina, ki zame zdaj ni več samo mentorica, ampak tudi oseba, ki jo zelo cenim in mi je pomagala, da sem se kdaj lažje odločila. Tako moja mama kot tudi Vesna sta podprli odločitev, da spremenim okolje. Na predavanjih študentom poudarjam, da je treba iti v tujino, pa ne zato, ker je tam bolje, ampak ker te tujina utrdi in ker tako tudi spoznaš, kaj vse lahko narediš iz sebe. Na Dunaju sem spoznala ljudi, ki sem jih iskala vse življenje, zadihala sem. Menjava okolja je bil moj prvi korak k spremembi, da sem začutila in ugotovila, da je življenje samo moje.

V knjigi pišete, da ste na Dunaju spoznali čudovite ljudi, da ste spletli prijateljstva, dekleta ste imenovali "moje dunajčice" in na vožnjah Maribor–Dunaj imeli svoje spovednice. V tujini se navidezne meje v glavah premaknejo in ugotoviš, kako pomembno je, da imaš ob sebi dobre prijatelje. Prijateljstva so najboljše investicije, če malce prosto citiram meni ljubo igralko Audrey Hepburn.

Ampak v knjigi omenite, da ste predolgo gledali samo na druge, na to, kako se bodo počutili, in da ste njihove težave preveč jemali nase. Knjiga Čustveni vampirji, ki jo moram še prebrati, govori o ljudeh, ki so bili v mojem življenju in me izčrpavali. Zdaj tega ni več, ker znam postaviti mejo. Ker sem sebe dala na prvo mesto in druge tja, kamor po besedi tudi spadajo. Na drugo mesto. A pri tem mi je pomagala psihoterapija.

Zanimivo je, da se anoreksija pri vas pojavi v času študija. Ponavadi se nam zdi, da pri teh letih lahko že malce bolj mislimo s svojo glavo. Takrat so le simptomi udarili ven, a kopičilo se je že prej. Pri 16 letih sem se recimo prenajedala, s hrano sem se tolažila. Pri motnjah hranjenja je pogosto, da se ena motnja spremeni v drugo. Pozneje je moja glava začela verjeti, da manj ko tehtam, več veljam. Ves časa sem bežala pred podobo tiste 16-letne deklice, ki ni bila srečna, ki ni imela najboljših ocen, ki ni izživela svoje potrebe po petju, prijateljev tudi ni imela tako veliko, kot bi si želela, in ves čas je bežala. V četrtem letniku sem mislila, da imam zaradi manj kilogramov boljši uspeh. Zdaj vem, da sem imela boljši uspeh, ker so mi odpadli predmeti, ki mi niso bili všeč, in ker sem se izživela v glasbeni skupini. Izbruhnilo je pozneje, po ljubezenskem razočaranju. A to ni bil vzrok, le sprožilec.

V knjigi najprej zavrnete splošno prepričanje, da je anoreksija modna muha, težava razvajenih deklet. Po knjigi sodeč bi tudi za vas težko rekli, da ste bili razvajeno dekle. Hvala. Moji starši so se za to, kar smo imeli, borili vse življenje in nama z bratom vtepli v glavo, da moraš biti hvaležen za stvari, ki jih imaš. Pri meni je empatija zelo ukoreninjena. Tudi pomislek v meni o tem, kako lahko v času recesije izdam knjigo o stradanju, je zelo močan. Kaj si bodo mislili, ljudje nimajo kaj jesti, jaz pa hrano zavračam? Vsi moji čustveni vampirji so se mi zgodili, ker sem jim dovolila. To so lastnosti, ki so v meni in niso odvisne od okolja.

V knjigi velikokrat omenite, da so pridnost, empatija, altruizem, ki so krasne lastnosti, pri vas šli v ekstreme. Moja prijateljica je rekla, da ji gre pridnost zelo na živce, saj lahko vidim, kam me je ta pripeljala. Sem namreč tipičen primer tega, kam te prevelika pridnost pripelje. Jaz sem po vseh splošnih merilih delala prav in bila zelo pridna: najprej pridno delala, nato tekla, malo jedla, na Dunaju sem celo nekaj privarčevala. Težko rečeš takšnemu človeku, da dela nekaj narobe, in le kako mu pomagati?

V pismu, ki ga prvič napišete anoreksiji, dokažete, da se znate jeziti, in jeza ni nujno slaba, z njo ste se osvobodili in razbremenili. Saj poznate knjigo Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod (smeh). Pridne punčke se ne jezijo, čeprav mi tega nikoli ni nihče rekel. To je bilo nekaj v meni. Ne vem, zakaj sem samo sebe tako kaznovala. Vem, da pri meni iščejo vzroke v družini, a vsak, ki nas pozna, bi težko to potrdil. Mami me ni oblačila v rožnata krila, ni mi kupovala barbik, hodili sva v gledališče, z očetom in bratom sem hodila na nogometne tekme. Pravila ni. Vem, da bi ljudje radi odgovor, kaj je tisto, kar vodi v anoreksijo, a ga nimam.

Anoreksija je pogosto povezana z občutkom nadzora nad življenjem. Ta nadzor opazimo tudi v vašem življenju. Nadzor je občutek varnosti, zato se anoreksija pogosto zgodi neodvisno od socialnega statusa, ni "bolezen" bogatih deklet. Kajti če je vse drugo propadlo, lahko vsaj to nadziramo. Verjetno je podobno z odmerkom mamila. Občutek praznine, kot da si malce zadet, vsaj tisti trenutek se zdi, da se lahko, če imaš težo pod nadzorom, dokazuješ tudi na drugih področjih. Neprenehoma sem tekmovala sama s sabo, nikoli z drugimi. Tekmovala sem z najboljšo različico same sebe.

Všeč vam je bil občutek praznine, hrana vas je utrujala. A težko je razumeti, kako ste lahko študirali? Prazna vreča ne stoji pokonci. Težko je razložiti. To je vprašanje za medicino. Verjetno se sprožajo neki hormoni ali encimi, ki omogočajo, da je človek storilen. Telo se prilagodi, še posebej če svojo telesno težo počasi znižuješ. Zadnjih pet let sem namreč izgubila približno en kilogram na leto, kar ni bilo tako opazno. Nočem pa niti pomisliti, kaj bi bilo, če bi se to nadaljevalo.

Za anoreksijo pogosto trdimo, da je nastala pod vplivom sodobnih medijev in kapitalizma, a vi vse to nekako zanikate. Vem, da bi vsi radi slišali, da so krivi mediji, a bom rekla, da niso. To sem imela v sebi. Vitkost mi je bila od nekdaj lepa in suha dekleta v medijih so mi bila samo potrditev. Išče se grešnega kozla, ampak vzori, ki jim imajo zdaj mladi, niso toliko v zvezdnicah. Zdi se mi, da so mladi danes bolj obremenjeni z virtualnimi različicami svojih prijateljev. Za njih je pritisk še hujši, saj se primerjajo s številom prijateljev, ki jih ima njihov prijatelj na Facebooku. Sošolka ima več prijateljev, kot jih imaš sam. Ona imam allstarke, ona ima sto selfiejev, ona ima iPhone.

Ne vidim smisla v iskanju krivca v medijih, ker je odvisno, koliko si tem vplivom podvržen. Je pa verjetno precej lažje iskati krivdo drugje kot pri sebi.

Omenjate predavanja. Kakšna predavanja imate? To so predavanja o motnjah hranjenja z osebnega in strokovnega vidika, ki jih prilagodim različnim skupinam. Vedno predavanja strokovno podkrepim s podatki in definicijami, a najbolj se vseh dotakne moja osebna izkušnja. Velikokrat se po predavanju zgodi, da pride kdo k meni in se mi izpove ali pa se izpove kar pred svojim razredom.

Krasno lekcijo, ki jo opišete v knjigi, vam je dal vaš oče, češ da ne bodite kot ovca, ki sledi čredi. Dekleta in tudi fantje so danes zelo obremenjeni. Morda smo bolj bombardirani z informacijami in podobami kot nekoč, vendar vsaj zase lahko rečem, da za slabo samopodobo ne morem v celoti kriviti medijev. Vitkost je bila zame ideal. Tudi pred sedemdesetimi leti bi mi bila bolj všeč Audrey Hepburn kot Marilyn Monroe. Tudi danes niso vse zvezdnice vitke, na primer Kim Kardashian ali pa odlična pevka Adele. Mislim, da pri "branju" medijskih vsebin velja, da si vzameš tisto, kar misliš, da najbolj potrebuješ.

Ali se po napisani in objavljeni knjigi počutite bolje? Da, zelo. To je veliko olajšanje, odkar o tem govorim, mi je lažje, ker nimam več maske, nase vlečem iskrene ljudi, čustvenih vampirjev ne zanimam več (smeh).