Chomsky proti Žižku: spopad med empirijo in teorijo

Začelo se je decembra lani, ko je eden najvplivnejših še živečih intelektualcev Noam Chomsky v podcastu spletne strani Veterans Unplugged dejal, da je Slavoj Žižek ekstremni primer uporabe napihnjenih besed, ki enkrat, ko jih dekodiramo, ne pomenijo ničesar. "Ničesar ne vidim v njegovih besedah," je dejal Chomsky, ki je nato francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana označil za popolnega šarlatana, ki se je veselo izpostavljal kameram, kot to radi počnejo francoski intelektualci.

Če je besedilo, ki od leta 1995 kroži po spletu, avtentično, to še zdaleč ni bil prvi napad Chomskega na francosko intelektualno elito, ki jo tako rad citira Žižek. V besedilu iz leta 1995 je Chomsky namreč francoske velikane, kot so Michel Foucault, Jacques Lacan, Jacques Derrida in Julia Kristeva, označil za člane kulta in ob tem dejal, da se v njihovih krogih namenoma ne zadržuje, saj se mu zdi, da je njihovo pisanje, čeprav se vanj ni pretirano poglabljal, pretenciozno in nepismeno, "temelji na napačnem branju besedil, ki jih sam dobro poznam ali sem jih celo napisal, njihovim argumentom pa grozljivo primanjkuje elementarne samokritike". Celo Foucaultu, s katerim je leta 1971 posnel famozni pogovor na nizozemski televiziji, očita, da je njegova teorija zgolj ekstremno kompleksna in napihnjena ponovitev stvari, ki so jih pred njim ugotovili številni drugi.

Vedno napačno citiran Chomsky Kritiki psihoanalitikov, poststrukturalistov in drugih filozofov, ki izhajajo ali so povezani s "pariško" šolo, Chomskega bi seveda lahko očitali marsikaj, med drugim tudi to, da ni pošteno kritizirati dela, v katere se ni pripravljen poglobiti, a zagotovo mu v tokratnem sporu v prid govori dejstvo, da ga njegovi "nasprotniki", čeprav so politično vsi usidrani v svetovni protiimperialistični levici, tako radi napačno citirajo.

Žižek je v odgovoru na žalitve Chomskega namreč dejal, da ne pozna človeka, ki bi se tako pogosto motil prav pri svoji empiriji, in pri tem navedel primer Rdečih Kmerov, ki naj bi jih Chomsky sprva zagovarjal, ko pa je ugotovil, da niso tako "prijazni fantje", je dejal, da tega niso mogli vedeti na podlagi podatkov, ki so jih takrat imeli.

In kot kaže zadnji odgovor Chomskega na Žižkove očitke, ki je bil ta konec tedna objavljen na spletni strani zcommunications.org, se je slovenskemu filozofu očitno spet pripetilo, da je bil površen pri citiranju.

Žižek Chomskemu pripisal Berlusconijevo izjavo Že leta 2008 je Žižek namreč v Mladini Chomskemu pripisal precej sporno Berlusconijevo izjavo, "da je Obama belec, zagorel od nekajurnega sončenja", ki naj bi jo videl v neki slovenski reviji. Seveda se je izkazalo, da je Žižek Chomskemu izjavo pripisal pomotoma in jo interpretiral po svoje, češ da bo Obama zgolj Bush s človeškim obrazom, a njegova zanesljivost je bila omadeževana.

Prav na to napako se v zadnjem odgovoru sklicuje Chomsky, ki nato dodaja, da Žižek v svojem odzivu o Rdečih Kmerih v svojem slogu ne navede nobenih empiričnih napak: "Kot je razvidno, Žižek ne ponudi najmanjših dokazov, ki bi potrjevali njegove obtožbe, ampak preprosto ponavlja nekaj, kar je verjetno kje slišal – ali morda prebral v kakšni slovenski reviji."

Za konec se je vprašal, zakaj takšne performanse sploh jemljemo resno, in ponovil pogost očitek Žižku, da so njegovi nastopi spektakli brez vsebine. Marsikateri kritik Chomskega bi tukaj verjetno pristavil, da je Chomsky po drugi strani svetovni rekorder v dolgočasnih nastopih.

Spopad med teoretiki in empiristi Kot v Guardianu ugotavlja Peter Thompson, gre pri Žižku in Chomskemu za spopad med kontinentalno tradicijo zastavljanja ontoloških vprašanj, kateri pripada Žižek, in anglosaksonsko tradicijo empiričnega dokazovanja skozi domnevno znanstvene metode. Pri tem citira šalo: "Anglosaksonski filozof bo kontinentalnega obtožil, da je nezadostno jasen, medtem ko bo kontinentalni filozof anglosaksonskega obtožil, da je nezadostno."

In nadaljuje: medtem ko empiriki, kot je Chomsky, vztrajajo, da se realno nanaša na nekaj, kar je obstajalo že prej, le odkriti ga moramo, je za pripadnike lacanovske tradicije Realno nekaj, kar se piše z veliko začetnico in ni resnično, je nedosegljivo in nikoli ne more biti definirano, saj je še vedno v nastajanju. Thompson zato opozarja, da je tovrstna teorija šarlatanstvo za tiste, ki si želijo konkretnih in oprijemljivih podatkov, medtem ko kontinentalni filozofi praznino vedno vidijo kot del celote.

Medijska slava, ki škodi Slovenski filozofski superzvezdnik se je verjetno s sporom s Chomskym spet znašel na že tako znanem terenu, ki mu ga pogosto pripravijo njegovi anglosaksonski kritiki. Njegovi nebrzdani nastopi, ki so polni šal o Stalinu, ki jih Zahod ne razume, in brutalna odkritost, ki številne pusti brez besed, sta lahki tarči za empiriste, kakršen je Chomsky, a kot opozarja Žižek, so nazivi, kot je Elvis filozofije in superzvezdnik, zgolj načini za njegovo marginalizacijo.