Petek, 6. 7. 2018, 17.57
6 let, 4 mesece
Zaradi nudistov je bilo kopanje v Ljubljanici prepovedano #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,31
5
Zgodovina Ljubljanice je povezana tudi z moralo, saj je bilo v daljni preteklosti kopanje v njej prepovedano predvsem zaradi golih kopalcev.
Kopanja v Ljubljanici nekoč ni preprečevalo njeno onesnaženje, temveč kar odlok, ki je želel preprečiti "pohujšanje" ob mestni reki. To so namreč za mestne oblasti predstavljali goli kopalci, zaradi katerih so na magistratu prejemali tudi pritožbe, je o zgodovini reke na podlagi starih kronik in arhivov v svoji knjigi Ljubljanske metamorfoze zapisala Darinka Kladnik.
Tako je konec 18. stoletja veljala splošna prepoved kopanja v Ljubljanici.
Ljubljanica leta 1957.
Ljubljanski župan Peter Fister, kot zapisuje Dušan Kos v knjigi Zgodovina morale 1: Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo, je leta 1790 z "velikim zgražanjem ugotavljal, da se mnogi kopajo v Ljubljanici nagi celo podnevi, ne le ponoči, in to kar mešani po spolih". Takim pa je takratni župan zagrozil kar s palico, če bi to početje v mestu nadaljevali.
Kajak-kanu klub na Livadi.
Nad kopalce s palico
Ob splošni prepovedi kopanja pa je na kršitelje – plavalce - pazila policijska straža, ki je prestopnike tudi fizično kaznovala, je v svojem delu zapisala Darinka Kladnik. Moški, ki so jih zalotili mokre ali že med kopanjem, so dobili udarce s palico, ženske pa s korobačem (biču podobna priprava za udarjanje). Mladino in otroke so skupaj z njihovimi starši ustrahovali, kaznovalno politiko, povezano s kopanjem v Ljubljanici, podaja avtorica.
@MuzejNZS @stergarr @knjiznicaNUK pic.twitter.com/T61cqdA9H6
— Slovenski etno muzej (@SEM_MUZEJ) July 25, 2016
Iz zbirke Antona Šušteršiča: Livada pred drugo svetovno vojno.
Vojaško in javno kopališče
A v 19. stoletju je nato bilo na Ljubljanici nad izlivom Gradaščice javno in vojaško kopališče. Tam pa je bila tudi plavalna šola. Nadobudni plavalci so novo veščino osvajali z lesenimi drogovi, ki so jih vojaki iz brega v oporo pri učenju moleli v vodo.
Po prvi svetovni vojni so uredili javno kopališče na desnem bregu Ljubljanice, približno tam, kjer je danes Kajak-kanu klub na Livadi.
Tole smo našli. Vir je g. Zmago Tančič, ki zbira stare razglednice. pic.twitter.com/CL7ckSN5WI
— Turizem Ljubljana (@TurizemLJ) July 25, 2016
Livada s kar 74 kabinami
O tem kopališču, ki je sprejelo veliko ljudi, so pisali tudi v Ilustriranem Slovencu, v katerem so leta 1929 našteli kar 21.538 kopalcev. Odprto je bilo od srede junija do srede septembra, torej 90 dni na leto. Imelo je 74 kabin in bar.
To kopališče, ki je nastalo leta 1923, je imelo posebnost - plavajoči splav oz. pravokoten leseni pomol, s katerega je bil dostop v reko lažji. Za večjo varnost in prijetnejše počutje pa je bilo dno tu zagrajeno z lesom.
Pomol na Ljubljanici, leta 1983.
Špica in kopanje v Gradaščici
Priljubljeno ljubljansko kopališče ob Ljubljanici je bilo na Špici, ki je bilo živahno vse do leta 1957, kopali pa so se tudi na neurejenih kopališčih ob Gradaščici in Malem grabnu.
Dan vodnih športov v Ljubljani, leta 1947.
5