V prihodnosti se bodo velemesta spopadala s težavo dostopa do pitne vode

Barrio Santa Maria la Ribera je le ena od mestnih četrti Ciudada de Mexica, megapolisa, kjer v središču mesta živi devet milijonov ljudi, na vsem urbanem območju pa 20 milijonov prebivalcev, ki se spopadajo s problematiko distribucije vode. V tem mestnem predelu imajo omejen dostop do vode prek javnega vodovoda, prav tako v drugih četrtih. In tista voda, ki priteče iz pip, ni pitna, razmere opisujeta Boštjan Bugarič in Mateja Kurir (iz kolektiva KUD C3), avtorja projekta Srečevanja ob vodi (Abajo por el agua), s katerim odpirata pereča vprašanja mehiškega megapolisa, kot so pravica do vode, preprečevanje naraščajočega kriminala in nasilja v javnem prostoru.

In kot poudarjata Boštjan Bugarič in Mateja Kurir, projekt "postavlja ogledalo problematike dostopa do vode za vsa urbana središča v prihodnosti".

Mesto, ki je zraslo na jezeru, danes nima enakomernega dostopa do vode Pri Ciudadu de Mexicu, ki se danes spopada s problematiko distribucije vode, je zanimivo tudi to, da je zgrajeno na jezeru s številnimi vodnimi pritoki. V mehiškem megamestu "prebivalci danes ne morejo piti vode iz vodovoda, ker je vsa infrastruktura dotrajana in zato v sicer čisto vodo primeša veliko toksičnih snovi. Zato kupujejo ustekleničeno vodo. Pred petdesetimi leti je bila voda pitna, črpali so jo iz lokalnih vodnjakov", razmere predstavlja Mateja Kurir.

A kljub temu lokalni prebivalci tega ne vidijo kot težavo. To je kolektiv KUD C3 skupaj s študenti UAM spoznaval prek intervjujev, ki so jih na temo pravice do pitne vode izvajali v barriu Santa Maria la Ribera. Skoraj vsi intervjuvanci so namreč na vprašanje, ali so z aktualno oskrbo z vodo zadovoljni, odgovorili pritrdilno.

Nasilje je danes ena od težav megapolisa "Dejstvo, da ne morejo piti iz vode iz pipe, je postalo del njihovega vsakdanjika. S tem so se sprijaznili in kršitev te temeljne pravice jemljejo kot samoumevno," pojasni Bugarič. Neprimernosti mestnega vodovoda tako ne vidijo kot zniževanja kakovosti bivanja in omejevanja pravic, temveč ga sprejemajo kot razumljiv del življenja. Nasilje, še ena izmed resnih težav tega urbanega središča, je prej tisto, kar lokalni prebivalci poudarjajo kot problematično.

"Gospa Imelda, ki živi v barriu Santa Maria la Ribera od rojstva, se je odločila, da se bo pri 78 letih od tam odselila. Glavna težava prve urbanistično zasnovane četrti v Ciudadu de Mexicu za premožnejše prebivalce iz obdobja modernizma, v katerem se je po potresu leta 1986 število prebivalcev kar potrojilo (danes ima četrt približno 60 tisoč prebivalcev), je danes naraščajoče nasilje," dodaja Mateja Kurir.

Mesto nasprotij Avtorja projekta Srečevanja ob vodi, ki sta ga v povezavi z mehiškimi partnerji izvajala na večtedenski rezidenci v omenjeni mestni četrti in ga bosta v prihodnje še nadaljevala, razlagata, kako je Ciudad de Mexico mesto nasprotij: v središču mesta so urejena urbana območja z luksuznimi trgovinami in razpoznavnimi prostorskimi identifikacijskimi točkami (trg Zocalo, Templo Mayor …), ki so pod nenehnim nadzorom.

V gentrificiranih četrtih, kot sta Roma in Condessa, lahko "vidimo estetizirane prostore za bogatejše sloje, ob galerijah in urejenih pisarnah delujejo ameriške restavracije hitre prehrane. Na obrobju mesta, na primer v četrti Indios Verdes, pa so strnjene nelegalne gradnje najrevnejšega prebivalstva", sliko mesta podaja Mateja Kurir.

Ravno za te najrevnejše dele mesta pa je značilno, da imajo moteno oskrbo z vodo.

Voda in socialni nemiri Odbor za človekove pravice v Ciudadu de Mexicu (CDHDF) je leta 2009 opozoril, da lahko pomanjkanje vode sproži "spiralno nasilje" in da revnejši prebivalci plačujejo več za vodo slabše kakovosti, ki jo lahko dobijo zgolj ob nekaterih urah. To pa lahko dolgoročno vodi v socialne nemire, ugotovitve povezane z vprašanjem dostopa do vode, povzemata avtorja projekta.

Skoraj polovica človeštva živi v mestih, v prihodnjih dveh desetletjih bo življenje v urbanih središčih doseglo že 60 odstotkov svetovne populacije, projekcijo prihodnosti opredeljujejo pri Združenih narodih. Ob eksplozivni urbanizaciji, kot še poudarjajo, se na prvo mesto izzivov tega fenomena postavljata vprašanje dostopnosti do pitne vode in komunalna ureditev.

Slaba milijarda ljudi nima dostopa do vode Po podatkih Združenih narodov sta se med letoma 1990 in 2008, ko se je svetovna populacija povečala za 1,1 milijarde ljudi, dostopnost do pitne vode in primerna komunalna ureditev v globalnem kontekstu sicer povečali, pa vendar hitra urbanizacija ogroža prav te pogoje.

Po ocenah danes 828 milijonov ljudi nima zagotovljene pravica do vode in sanitarnih storitev ter vode kot javne dobrine temeljnega pomena. Kot še navajajo pri Združenih narodih, ta številka vsako leto narašča še za šest milijonov, kar naj bi do leta 2020 pomenilo 889 milijonov ljudi, ki živijo v neprimernih pogojih.

Kraj, kjer te bodo zagotovo oropali V Ciudadu de Mexicu se veliko kolektivov ali posameznikov ukvarja s trajnostnimi načini zbiranja vode, kot so rekuperacija deževnice, zbiranje odpadnih voda in podobno. V dolgoročno reševanje te problematike v četrti Santa Maria la Ribera pa se je v sodelovanju z lokalnimi prebivalci in partnerji tako vključil tudi slovenski kolektiv KUD C3. V projektu se je poleg problematiziranja dostopa do vode na ravni mikrourbanističnih intervencij posvetil tudi vprašanju naraščajočega kriminala in močnega procesa gentrifikacije te četrti.

Ne nazadnje, če ima Santa Maria la Ribera že v svojem imenu neposredno povezavo z vodo (ribera namreč pomeni reka), pa je zaradi sodobnega položaja dobila nov vzdevek. V zadnjih desetih letih jo ljudje pogovorno kličejo tudi Santa Maria la Ratera, kar pomeni prostor, kjer te bodo zagotovo oropali.