V nedeljo se na Tongi ne kopa

V nedeljo je z zakonom prepovedano kakršnokoli delo, vključno s kopanjem. Nedelja je dan za cerkev, hrano in počitek. Če odmislimo cerkev, se v ničemer ne razlikuje od drugih dni. Na otoku Uiha v otočju Lifuka sredi Pacifika so bili za dvesto otočanov vsi dnevi večinoma namenjeni hrani in počitku. Ležerno počasno življenje je vse dni v tednu teklo kot počasna reka. Moški so večinoma spali v visečih mrežah, utrujeni od večernega popivanja kava kave, ženske so si dale opravka z otroci in sedeč na tleh pletle košare. V nedeljo pa je vsa vas oživela. V eno izmed petih cerkva je prišel na obisk zbor s sosednjega otoka. Veledogodek. Povabili so me, da se ga udeležim kot gostja družine enega izmed vaških veljakov. Po maši in koncertu je bila v vaškem središču napovedana še velika gostija in vsaka družina je prispevala nekaj hrane. Medtem ko smo posedali na tleh verande, je hčerka v kuhinji pripravljala sladico z mangom, sinova pa sta iz zemeljske peči odkopala celega pujsa, pet resno velikih tun in košaro pečenega jama. Družinski prispevek h gostiji. Na Tongi hrano jemljejo zelo resno.

Nato smo se moški in ženske odeli v "takmašne gvante", tradicionalna pletena krila, in z najlepšimi pahljačami v rokah odšli v cerkev. Pisan dogodek je bil, ozvočenje piskajoče, kot se za vaške koncerte spodobi, a petje ubrano in izbrano slavljenje Jezusa. Toda vsi so že razmišljali o gostiji. V vaški hiši so vso hrano razporedili po tleh v dolgo vrsto, ki je bila kot miza, pokrita z bananinimi listi. Takole na oko je bilo za kakšnih trideset metrov hrane: pečene ribe, svinjina, raki, jam, piščanci, kokosove omake, rezanci vseh vrst, zloglasna govedina iz pločevinke, ki jo prebivalci Pacifiških otokov krivijo za svojo debelost, pa tone manga in papaj, potopljenih v sladko kokosovo smetano, in hektolitri kokosove vode za odžejanje. Otroci so željno pogledovali proti hrani, David, moj gostitelj, je ves šarmanten kot osiveli Omar Sharif, odet v črno, sedel ob vratih in s pahljačo odganjal muhe, ki so napadale njegovega zlato pečenega odojka. Ko je poglavar vasi oznanil začetek pojedine, so se posedli na tla in planili po hrani, kot da ne bi jedli že najmanj pol leta. Kot roj kobilic so v dobre pol ure pospravili vso hrano. Nato so družno izrekli še eno zahvalo Gospodu in se odkotalili do svojih visečih mrež. Pravzaprav je zakonska prepoved kopanja ob nedeljah popolnoma odveč. Nikomur ne pade na pamet, da bi počel karkoli drugega kot dremal v senci.